Še šest nas je, uradnih…

Toliko, da sem se vrnil, po tem, ko sem Malo odpeljal, se preoblekel, in njeno dal v pranje…

 

Misel mi je poletela k temu, čemur pravim »dom«. Uradno nas je, po novem, šest, ki si ta dom delimo. Mala, dva cucka, dva mačka, in jaz. Mače se že »šverca«, v nobenem registru ni zavedena…

 

In razmišljam o tem, komu bo ta dom najdlje – dom? Jaz sem proti koncu, potemtakem meni ta najdlje odpade. Po neki logiki, ki naj bi pravičnost upoštevala, naj bi bila Mala tista, ki bi tu, na »mojem« bregu, najdlje živela. Čeprav – lahko se tudi njej izkaže ta kraj kot zakotje, in kot breme, katerega se bo hotela čim prej znebiti. Odvisno od tega, po kom bo, kakšna bo…

 

Tarko je že starček, Tisa pridno leta nabira, pa med njima, cuckoma, ni iskati tistega, kateremu bi bil čas tukajšnjega bivanja najbolj naklonjen. Mački pa – tudi po dvajset let, in več, živijo, obenem pa je zanje značilno, da se, bolj kot na »lastnika«, navežejo na kraj…

 

Vem, zavedam se tega, po smrti mi bo vseeno, za vse in za vsakogar, a kljub temu z grenkobo razmišljam o bodočnosti tega »doma«. Ne bi želel v njem nekega tujca, neko sebično, goltavo bitje, ki bo še najbolje znalo izrabljati, tiste, kateri so drugače zasnovani, pa jim duša in srce velevata dajati, v povrat pa udarce prejemati! Tudi takšnega tujca ne bi, pod to streho, ki se je zmogel kot ne-tujec kazati, a se je, kasneje, v povsem drugačnih podobah prikazal. Ne, zračil sem, da bi prezračil, in nikakor ne bi rad, da bi se, ob spominu name, čeprav bežnem, zaslišal nek zdaj-pa-v-tej-hiši-ni-več-čistega…

 

Da, ko Male ne bi bilo, bi bilo vse skupaj bistveno lažje, celo enostavno! V določenem trenutku bi prodal, četudi pod ceno, toliko, da bi prodal, z denarjem pa – ali bi ga razdelil, ali Rdečemu križu dal, ali pa ga, ne nazadnje – zapil! Tega sicer še nikdar nisem počel, tega, da bi se napijal in zapijal, a je, menda, lažje, uspešnejše oditi s tega sveta, če se ga dobro nacediš…

A je, Mala, in bo, upam, da še dolgo, predvsem pa upam, da v podobah človeka, in se prav radi tega bojim, še toliko bolj, glede usode tega »doma«. Je vrag, dokler se nauči, dokler spozna, komu je, in komu ne, vredno zaupati, biti dober do njega, uvideven… uh, dotlej lahko že takšne faše, da ji bo od življenja ostalo samo to, kar je ostalo meni – preklinjanje!

 

Ja, banalne zadeve se znajo v misli pritepsti. Tudi takšne, na katere nobenega vpliva nimam, a sem jih vajen. Večina tistega, za kar se mi je zdelo, da zmorem nanj vplivati – dokler sem bil v pomoč, dokler sem na noge postavljal, mi je bilo dano vplivanje, ko pa je do moči dospelo, takrat pa… raje ne bi, o tem, podrobneje zapisoval, ničesar lepega ne bi bilo prebrati.

Pravijo daš-prst-ostaneš-brez-roke. Srečneži, tisti, ki samo brez roke ostanejo!