Vse življenje gre enako…

Rojen, kaže, sem z napako,

ki me ves čas bije:

vse življenje gre enako,

da vse manj posije…

 

Mnoge upe sem odpisal,

so bežat hiteli,

sem željam obraze kisal,

niso zacveteli,

sanje so se šle poskriti,

nekam v svet tišine,

kar sem zasnoval graditi,

šlo je v ruševine…

 

Ja, z napako v svet sem gledal,

in imel pomoč:

kdor je zmogel, je razjedal,

v polno, na vso moč…

 

Kar dajal sem, so požrli,

kar pomagal, v nič je šlo,

še iz kože bi odrli,

ugasnili mi nebo,

pa hvaležen moram biti,

vsem med temi, z dna srca,

so mi zmogli zapustiti

solze vsaj, in kup gorja…

 

Pa ko misel me ponese,

tja, kjer nek krvnik živi:

meni moja muka znese,

s tvojo – se lepo godi?!