Do
zadnjega diha…
Bom
gledal, da v čistem, iskrenem živim.
Da
smrad ne zaleže se mi do kosti.
Resnice
ne dajem za kupe laži,
v dreku
le v drek se lahko spremenim!
Do
zadnjega diha…
Pri
meni besede še smejo veljati!
Ni
vljudnosti lažne, in ni trgovanja,
v praznem
le v prazno praznina odzvanja,
jaz
prazen nikoli, in nočem postati!
Do
zadnjega diha…
Poslušal
sem, slišal, celo sem verjel!
Kaj vse
je zaupanju dano,
celo –
da verjame v zlagano!
Verjel,
in z verjetjem sem tudi – oplel…
Do
zadnjega diha…
Prelepe
besede, v nebo še medijo…
V
prelepih fasadah, in v zvenu besede
prav
rade ovite premnoge so bede…
Da, ko
so razkrite, še bolj zabolijo!
Do
zadnjega diha…
Sem
redke obljube v dejanjih smel zreti,
le redke
so znale, da niso vzele,
udarcev
delile, in tuge spočele!
Zvečine
– bedak, ker podaš se verjeti!
Do
zadnjega diha…
Do
zadnjega diha? Nečesa gotovo.
Kjer
laž se razteza, kjer laž je domača,
zaupanje
s svojo ugaslostjo plača!
Na
stari podlagi mu ni rast na novo.
Do
zadnjega diha…
Ne gre,
ne gre dihat, tam, kjer je prevara,
kjer ni
ne morale, ne duše, srca,
pa se
vse nečisto ustavit ne zna!
Do
zadnjega diha je tam zgolj – utvara!
In,
vsemu navkljub…
Bom
gledal, da v čistem, v iskrenem preminem,
četudi v
grenkobi, brez trohice sreče,
da le
za menoj se nek smrad ne razvleče,
ne
zdaj, ne tedaj, ko za vselej izginem!
Ni komentarjev:
Objavite komentar