Tudi
svojo posteljnino sem opral, in obesil. Palček se je skril v klet, pred
prihajajočo zimo. Kakiji so obrani, limonovec in kumkvat se tiščita zidu, pod
balkonom. Še štiri dni, in krepko preveč, do takrat, ko Malo pride. Do takrat
nameravam tudi po hiši pospraviti…
Zadnje
čase skupaj ustvarjava, moje zapise. Medtem ko zajtrkuje, medtem ko pomivam
posodo, in kavo kuham, celo nekaj vrstic zmorem zapisati. Po njenem zajtrku pa –
da, je malodane obveza postalo to, da sedeva vkup, in ustvarjava. Včasih sedi
tik mene, dobesedno stisnjena k meni, večinoma pa tati-čičala, v mojem naročju.
In imava vsak svoj list, medtem ko si pisalo deliva. Ona riše, ali pa meni
naroči, da ji narišem, jaz pa jo poprosim, da mi pisalo posodi, ko se mi nekaj
besed »utrne«. In še kako gleda, to, kar pišem, tudi v roko vzame, da bo »brala«,
in sva se naučila, da ne mečka, ne trga, in da bo pesmica njena, ko jo »na
računalnik« prenesem…
Včasih
se zgodi, da hoče sama barvati, ali risati, ko sva zgoraj, in moje sodelovanje
dobesedno odklanja. Tudi takrat sediva vkup, s tem, da vsakdo svoje počne. Pa
uspem celo tipkovnico uporabljati, kakopak, ne za dolgo… kajti kmalu jo v
spremembo aktivnosti povleče, pa sva spet skupaj v igri, in se skrivava in »amava«,
ali sestavljanke sestavljava, stolpe gradiva, in, seveda, (po)rušiva, si
avtomobilčke podajava, se žogava… ali pa se, preprosto, »samo« crkljava.
Zadnje
čase, ko rad mraz leže, obenem pa ga zmore veter začiniti, sva zunaj toliko, da
lička dobro pordijo, in da rokici še nista mrzli, pač pa zgolj prehod iz
toplega v mlačno izkazujeta. Potem greva na toplo, in ji je, očitno, dovolj
všeč, to, kar počenjava, da jo je marsikdaj nemogoče celo do sprehoda
pripraviti. Pa čeprav gre rada na sprehod. Ma, sploh prostora ne bi zamenjala,
in sva se naučila tega, da ji z večerjo kar zgoraj postrežem. Bi bilo preveč
nekega pregovarjanja, lahko bi nama tudi uro vzelo, to, da bi do pritličja, v
kuhinjo dospela…
Tokrat
bom, med pospravljanjem, tudi njene igrače pospravil. V omaricah, v katerih naj
bi bil spravljen del teh igrač, namreč »zija« prazno, igrače pa vsepovsod! In
mi je še ni uspelo prepričati v to, da je dobro, ko veš, kje se nahajajo
določene stvari, takrat jih ne potrebuješ iskati. Ne, ne gre, pa njen »zdravnik«
leži vsepovsod, samo v torbi, »zdravniški«, kjer naj bi bil, ga ne kaže iskati.
In je podobno z nekimi »ribicami« - imajo neko svojo podlago, nek podstavek, na
katerem je okrogel in vrteč se del, na katerega, vsako na njeno mesto, »ribice«
namestiš, da usta odpirajo, in jih lahko potem loviš z ustrezno »ribiško palico«.
Ne, podstavek na enem mestu, »ribice« pa… kjerkoli že so. In običajno tam, kjer
jih nazadnje iščeš…
Da,
tudi njene igrače bom pospravil, pa čeprav vem, da bodo, pospravljene, zdržale
samo do njenega prihoda. A naj bo, za spremembo, vsaj nekaj dni nerazmetano.
Sicer
se pa ne smem kaj dosti pritoževati, glede te razmetanosti, in glede tega, da
gre tata, običajno, na kolena, pa vsepovsod išče, da bi ji našel. Ne, ne smem,
kajti tudi ona meni pomaga, in to počne malodane na vsakem koraku. In tudi tam,
kjer bi raje videl, da mi ne bi pomagala, ker bi opravilo lažje, uspešneje
potekalo, a mi, pomaga. Če nič drugega svojo voljo izkazuje, se obenem nečesa
malega (na)uči, tako in tako je vprašanje, če jo bodo te zadeve, kasneje, ko
odraste, še mikale, ali bo raje gledala, da jim ubeži…
Ja, še
štiri dni, in krepko preveč, da bo, spet, doma. Do takrat se bom, bržčas,
spočil, vsaj toliko, da bo spočitost prvi dan zdržala. Kasneje pa ji ne bo dano
ugodje počivanja, in je tako tudi prav! Ne moreš imeti rad otroka, pa da ti
prav pride samo za nek tvoj buci-buc, ko pa bi hotel nekaj drugega početi, po
svoje svoj čas (pre)živeti, takrat pa – sedi, in bodi pri miru, predvsem pa
meni daj mir! Ne gre tako, vsaj tam ne, kjer je imeti-rad zares imeti-rad!
Ni komentarjev:
Objavite komentar