Ena zgolj čaša…

Čaša ena mi je dana,

in iz nje prek roba teče,

a ko teče, rado peče,

ni za bitja ji zlagana!

 

Več ne vem kam jo nuditi,

žal, a sem tako spoznal,

da v nevredno sem dajal,

in hitelo je pobiti!

 

Še prek roba, in v iskanju,

ji povprek več ni za bit,

žeje lakomne gasit,

in končati v razdejanju!

 

Ne, nič več, šala končana!

Če že k tlom, potem vsaj travi,

raje pasji dam naravi,

ona zmore bit predana!

 

Čaša ena. Šteje leta.

So iz nje dodobra pila,

lica v brazde okrasila…

K vragu, čaša ta, prekleta!