Uvodoma:
zlahka priznam, da velikokrat uporabljam besedi »duša« in »srce«, kadar o nekih
mišljenjih in čustvovanjih govorim, a priznam tudi to, da obe besedi, oba pojma
uporabljam IZKLJUČNO V PODOBAH PRISPODOB! In pojasnim, čemu to poudarjam…
Duše,
takšne, kakršno občost »pozna« - ni! Obstaja pa psiha, sestavljena iz svojega
zavestnega in nezavedajočega se dela, iz zavesti in podzavesti. In ta psiha je
zgolj splet biokemičnih reakcij, ki vse izvirajo iz GLAVE, po napotkih,
prejetih iz možganov. In so vse misli, vsa čutenja in čustvovanja »procesirana«
v možganih! Tako da…
Tudi ko
o srcu govorijo, čez da z njim, in v njem, čustvujejo, govorijo – NE-resnico! Da,
res je, v prsnem košu zmoreš čutiti neke odzive na določene okoliščine, tudi
tisto, čemur praviš »ljubezen«, ali, na drugi strani, »sovraštvo«, vendar – ne čutiš
samo v prsnem košu, takšnih zadev, pač pa TUDI v njem! Ali pa še nikoli nisi
zaznal/a nekega črvičenja, nekega žuljenja, stiskanja v želodcu, in, denimo, od
nekega močnejšega strahu »omrtvičenih«, »zmehčanih« okončin?! Srce pa – nič drugega,
kot zgolj črpalka, zadolžena za to, da kri po telesu, in v možgane, seveda,
poganja.
V
prsnem košu, ne nazadnje, (za)čutiš tudi porajanje (in odpravo, sprostitev)
psihičnega krča, pa čeprav oboje poteka – v glavi! In kako je to
potekanje-v-glavi pomembno, odločujoče – takrat, na primer, ko te dajo pod neko
splošno narkozo, ko ti možgane-uspavajo, njihovo zaznavanje okoliščin,
pravzaprav njihovo zavedanje teh okoliščin, takrat nikjer ničesar ne boš čutil,
ne v srcu, ne v želodcu, nikjer! Pa čeprav bo tvoje telo še vedno zaznavalo
(sprejemalo vplivanja okolja) in o svojih zaznavah sporočalo možganom… ki pa
ti, uspavani, vsega tega ne bodo v tvoje zavedanje posredovali!
Da,
prav ničesar ne čutiš s srcem, in nobena tovrstna zadeva se ne odvija v prsnem
košu, pač pa se v njem, kakor tudi drugod po telesu, sprožajo samo POSLEDICE
tistega, kar je v pristojnosti možganov. Biokemične reakcije.
Pa da
še to zapišem, da bo, morda, razumljivejše… pisal sem že o tem, da zmorejo biti
na primer roke povsem nedovzetne, neobčutljive tako na mraz, kakor na toploto,
kadar ima neka oseba določeno psihično okvaro, bolezen. Vendar – z okončinami
ni prav nič narobe, še vedno razpolagajo z vsemi »senzorji«, potrebnimi za
ugotavljanje različnih temperaturnih stanj… še vedno ti senzorji ta stanja
zaznavajo, jih beležijo, in podatke pošiljajo v možgane, le da ti možgani, zaradi
obolelosti, ne delujejo tako, kot bi morali, v kolikor bi bilo z njimi vse v
redu! In ko ozdraviš možgane (ne nekih rok!), takrat zadeva spet nemoteno
funkcionira.
Da,
tudi sam »dušo« in »srce« omenjam, a vendarle krepko drugače, kot sta v obče pojmovanje
dana.
In,
mimogrede: ko govorijo o tem, da razum (logika) škoduje čustvovanju… spet ena
njihovih NE-resnic, kajti – višje kot si na razvojni lestvici, večje, močnejše
so tako tvoje miselne zmožnosti, kakor tudi zmožnosti čustvovanja! In kolikor
mi je znano, višjega od razuma NI!
Ni komentarjev:
Objavite komentar