Lastnina in »človek« kot predmet lastninjenja

Kdo si je izmislil lastnino, in kdaj? Kdo si je izmislil opredmetenje »človeka« po »človeku«, in kdaj?

Povsem preprosti vprašanji, na kateri je moč slišati različne odgovore, in sta vsem tem odgovorom značilni dve (skupni) zadevi: vzrok za nastanek lastnine in opredmetenja »človeka« po »človeku« iščejo v človeku kot takem, obenem pa so vsi – napačni, kajti…

Oboje, tako lastnina, kakor tudi opredmetenje drugega po drugem, obstajata že od nekdaj, sta povsem naravni stanji, skozi kateri se izkazuje nagonski (živalski) svet. In, da bi bilo še huje – gre za stanji, ki za človeka-razumsko bitje NISTA značilni! Pojasnim, kakopak…

Najprej ugotovimo, o čem govorijo besede lastnina in opredmetenje drugega po drugem.

Lastnina je tisto, kar IMAM v LASTI, torej je MOJE, in o tem smem, vsaj načeloma, odločati SAM, po svoji volji. Potemtakem smem, načeloma, seveda, s svojo lastnino početi vse, kar (in kakor) se mi zahoče.

Opredmetenje drugega po drugem je stanje, v okviru katerega se neka posamičnost izkazuje v podobi lastnika, dočim se druga izkazuje v podobi lastnine ( = predmeta, objekta), potemtakem v podobi NEimetnika lastne volje oz. pravice do odločanja (izbire).

Občestvo je prepričano o »harmoničnem« živetju v naravi, o tem, da so v naravi vsi enaki, enakovredni, o tem, da si, v naravi, vsi delijo, da je pravzaprav vse, od česar je odvisno naravno živetje, v lasti vseh, ki se s tem živetjem izkazujejo, vendar – o čem vse ni občestvo prepričano, in le katero obče prepričanje ustreza objektivnim stanjem (resnici)?!

Ne, daleč od tega, da bi se narava izkazovala v opisanih podobah, izkazuje se povsem nasprotno!

Zanemarimo, pri nadaljnjem ugotavljanju, to, ali se žival zaveda same sebe, in vsega ostalega, kajti samo stanje ne/zavedati-se ni odločujoče pri opredeljevanju vsebin, pač pa o slehernem odnosu-do-nečesa priča samo izkazovanje, in uradno opredeljene živali se izkazujejo (po obeh vprašanjih, in tudi po ostalih) popolnoma enako, kot se izkazuje SLEHERNO nagonsko bitje, potemtakem tako, kot – se izkazujejo tudi človejaki (ki se, mimogrede, tudi NE zavedajo sebe kot celote)!

Tudi živali poznajo »države«, in je območje, katero neko krdelo zaseda, takšna živalska država. In ta država ima svoje meje, celo redno jih vzdržujejo (običajno z uriniranjem živali označujejo meje njihovega teritorija).

Tudi živali imajo svoje »carinike« ( = zmorejo ugotavljati to, če neka NEnjihova žival stopi na njihovo področje), svoje »policiste« ( = sleherna žival, ki se zoperstavi »nepooblaščenemu prehodu državne meje«) in »vojsko« ( = celotno krdelo, ki se zoperstavi vsiljivcem)… potemtakem imajo tudi svoje »sodne postopke« ( = ugotovitev tega, da prišlek ne sme biti na njihovem področju) in »represivne ukrepe« ( = fizičen obračun z vsiljivci)… je pa res, da države ne omenjajo, v svojem renčanju, bevskanju, mukanju… in da nimajo ne zastav, ne grbov, ne državnih proslav.

Potemtakem imajo tudi živali lastnino (če je neko področje »moje«, potem je v »moji« lasti, si ga lastim!), še več – imajo individualno (zasebno) lastnino! Pravzaprav imajo IZKLJUČNO takšno (zasebno) lastnino, kar pomeni, da pri živalih ni moč govoriti o skupni (nekakšni »družbeni«) lastnini, kajti – o vsem odloča posameznik(ca), tisti(a), ki vodi krdelo, trop, čredo. In odloča na način če-ti-ustreza-PO-»MOJE«-lahko-ostaneš-če-ti-NE-ustreza-pa-odidi. Potemtakem…

Potemtakem je tista »enakopravna harmoničnost«, katero občost vidi v posameznih krdelih, čredah, zgolj lari-fari, je zgolj tozadevno stanje enakopravnega in harmoničnega, kajti dokler nek pripadnik skupine ustreza vodji, do tedaj sme obstajati kot član krdela (črede), in sme, temu ustrezno, tudi jesti, počivati, tekati na/po področju, katerega si lasti najmočnejši posameznik (ali, na primer, pri slonih, najstarejša slonica)… potemtakem bi se takšno stanje dalo pojasniti tudi takole: dokler ima vodja korist od nekega posameznika, do takrat mu usluge »plačuje« z dopuščanjem bivanja na svojem teritoriju!

In živali poznajo tudi opredmetenje drugega po drugem, kajti takrat, kadar se morajo VSI (in vsak) posamezniki nekega krdela (črede) ravnati po volji posameznika ( = vodje), takrat ti vsi NE smejo imeti neke svoje volje, in je praviloma tudi nimajo, pač pa se ravnajo tako, kot od njih vodja pričakuje ( = skladno z voljo vodje)! In kadar (občasno) pride do tega, da neka (običajno mlada) drzna posamičnost meni, da bi lahko SEBI boljšo pozicijo ( = mesto vodje) priborila, takrat, pač, pride do boja (med njo in vodjo)… in če tej drzni posamičnosti ne uspe premagati vodje, in če ji to nekajkrat ne uspeva, potem obstajata le dve možnosti, v tej »naravni harmoniji«: ali se posamičnost povsem PODREDI vodji, ali  pa je trajno izgnana iz krdela (črede), potemtakem tudi iz »države«!

Kakopak, obstaja tudi tretja možnost, to je tisto stanje, ki se izkazuje s smrtjo ene izmed borečih se posamičnosti (v določenih primerih je zaključek lahko tragičen celo za obe), čeprav – zmorejo biti uradno opredeljene živali krepko bolj humane od človejakov, pa se medsebojni boji (znotraj posameznih krdel, čred) običajno zaključijo krepko pred tem, ko bi lahko prišlo do resnejših (odločujočih) poškodb!

Z drugimi besedami – takrat, kadar NE smeš imeti svoje volje ( = kadar se NE izkazuješ z imetjem svoje volje), takrat si, povsem logično, v lasti nekoga DRUGEGA, takrat ta DRUG odloča o tebi, takrat, preprosto, nisi subjekt (neka samostojna posamičnost), pač pa si izključno OBJEKT ( =  predmet) v lasti tega drugega! Potemtakem…

Si nihče ni izmislil stanj, katerim današnjo obravnavo posvečam, pač pa ta stanja obstajajo od nekdaj, in so del tistih izkazovanj, s katerimi se izkazuje živalski, nagonski svet, pa – kadar se nagoni znajdejo (tudi) v človekovem svetu (v svetu razuma), takrat, ni vrag, tudi svoje navade s seboj prinesejo!

Za človeka-razumsko bitje veljajo povsem drugačna izkazovanja (pomeni, da bi bil tudi človekov svet – KO bi bil zares v rokah človeka – popolnoma drugačen od obstoječega!), pa…

Človeku lastnina NI sredstvo za zagotavljanje lastne veljave (vrednosti), potemtakem mu tudi ni potreba tiste vrste, ki v željo po imeti (po posedovanju) vodi, v željo, potemtakem, ki se rada v podobi pogoltnosti, bolestnosti, obsedenosti izkazuje! Daleč od tega, in nasprotno – človeku je lastnina BREME (več kot imam, manj je tistega, kar zares zmorem uporabljati… več kot imam, bolj moram za svoje imetje skrbeti… bolj kot skrbim za svoje imetje, manj časa/živetja mi za druge stvari, in tudi za sebe, ostaja!), pa se zmore do nje povsem razumsko izkazovati, in skladno z objektivnimi potrebami, izhajajočimi iz samega živetja (če hočem živeti, potem moram uspeti zagotoviti svoje psiho-fizične potrebe, potemtakem moram imeti nek svoj kotiček, v katerem bom lahko samega-sebe-živel = se izkazoval skladno z lastnimi namerami, željami, moram imeti krožnik, iz katerega bom jedel, in mizo, na katero bom ta krožnik postavil… in podobno, pri čemer je, kar zadeva človeka, vse tisto, kar potrebujem za lasten obstoj, lahko v lasti nekoga drugega, kadar mi ta drug možnost uporabe vsega potrebnega omogoča)… pomisli na tiste »slavne«, ki so odkrivali svet, ali na nek drugačen način doprinašali k temu, čemur pravimo razvoj, civilizacija… praviloma se nihče (med njimi) NE žene za (nekim svojim) imetjem, pač pa se ženejo v delo (živijo za svoje delo)!

Človek NE pozna opredmetenja drugega po drugem! Še več, prav človek je tisto bitje, ki je povedlo do etičnih, pravnih norm, in je zmoglo do tega povesti izključno zaradi tega, ker se izkazuje z UVIDEVNOSTJO ( = uvid-v-drugega = upoštevanje tega drugega), pa…

Če se izkazujem z uvidevnostjo, potem se izkazujem s tem, da mi NI vseeno, kako ta drug živi, da me bolečina tega drugega moti, me boli, da tudi temu drugemu priznavam pravico po tem, da živi sebi ustrezno živetje ( = da živi skladno z lastnimi željami), potemtakem…

Potemtakem tega drugega NE obravnavam v podobi predmeta, pač pa ga obravnavam v podobi samostojnega, o samem sebi odločujočega bitja, potemtakem – v podobi SUBJEKTA!

Pač, tako je, v svetu, katerega sestavlja tako človek (in njegovi dosežki), kakor tudi povsem naravna (še vedno, v svoji biti, povsem prvinska), nagonska bitja (človejaki)!

Uroš Vošnjak, So sveče vse že onemele

»Vsakdo dela tisto, kar hoče…«

Včeraj sem bil deležen nekega pogovora, v katerem mi je sogovornik hotel o svoji »pridnosti« povedati, obenem pa me je želel podučiti s pojasnilom, da »vsakdo dela tisto, kar hoče delat in kar zmore delat«. Prav, poglejmo, če je temu res tako, in najprej razdelimo zadevo na tri sklope, na biti-priden, na vsakdo-dela-kar-hoče-delat in na vsakdo-dela-kar-je-zmožen-delat…

Biti »priden«

Dejstvo, da nekaj počneš ( = delaš) in da si že zaradi samega početja (dela) »priden«, je – popolnoma skregano tako z logiko, kakor z vsakodnevnim izkazovanjem (s prakso), kajti…

Takrat, kadar delaš izključno zaradi tega, ker ne obstaja neka druga pot do tega, da dospeš do lastnega zadovoljstva, takrat tvoje početje NE govori o »pridnosti«, pač pa govori izključno o tvoji želji, da bi do želenega dospel! Oziroma, če zapišem drugače: v kolikor bi bilo moč določene zadeve razrešiti tako, da NE bi bilo potrebno zanje delat, takrat, pač, NE bi delal.

Kadar je tisti moram-delat edini možen način izkazovanja, takrat, preprosto, druge možnosti NIMAŠ, potemtakem MORAŠ delati (in narediti). Si v to (v svoje delo) dobesedno prisiljen.

Biti-»priden« je stanje, ki govori o tem, da imaš potrebo po SAMEM DELU, da brez tega, da bi delal, NE moreš zadovoljno živeti, pa…

Če si zares »priden«, in če uživaš ob, denimo, žaganju drv, potem ne boš žagal drv SAMO takrat, kadar MORAŠ za svojo ogretost poskrbeti (in metrska drva v polena spremeniti), pač pa jih boš HOTEL žagat ob vsaki priložnosti, torej tudi takrat, ko bo(do) sosed(i) imel(i) namen metrska-drva-v-polena-spremeniti… in takrat NE boš pričakoval nikakršnega povračila (plačila) za tvoje žaganje drv, pač pa bo tvoje plačilo izključno tvoje ZADOVOLJSTVO (nastalo ob tem, ker si smel delati tisto, kar rad delaš, za kar imaš potrebo po tem, da delaš)!

Še drugačen primer: v službo večina NE hodi zaradi tega, ker rada dela (v službi), pač pa IZKLJUČNO zaradi tega, ker na drugačen način (kot z delom) do denarja ne more dospeti. Ko bi na loteriji zadeli dovolj denarja (za vse svoje živetvene potrebe), takrat bi, po vsej verjetnosti, službo – opustili.

Potemtakem: zgolj zaradi tega, ker si delal, ker si, pač, MORAL delat… mi ne razlagaj o svoji »pridnosti«… kajti REDKI so tisti, ki zares delajo zaradi dela samega (in med njimi NI nagonskih bitij)!

Vsakdo dela kar hoče delat

V bistvu je del pojasnila NEresničnosti te navedbe izkazan že v prejšnjem poglavju, potemtakem je pojasnjeno to, da je moč željo po delu ( = HOČEM delat) ugotavljati izključno tam in takrat, kjer in kadar je DELO SAMO tisto, brez česar ne (z)moreš. Tako, denimo…

Mnogi se sklicujejo na svoje »hobije«, med katerimi je obče razširjeno, na primer, t. im. vrtičkarstvo. Bojda ob vrtičkanju uživajo. Ne vem, morda pa res, čeprav – težko si predstavljam nekega bedaka, ki zmore uživati ob tem, da cel dan prečepi/prekleči, da ga, posledično, zaradi posiljene drže, vse boli, in da uživa OB pletju! Čemu si to težko predstavljam? Preprosto – ker NI logično, kajti…

Kadar uživaš OB pletju, potem uživaš IZKLJUČNO takrat, kadar pleveš, in če hočeš stalno uživati, potem – moraš imeti STALNO plevel na vrtu, potemtakem te plevel NE moti (nasprotno, omogoča ti zadovoljstvo!), potemtakem – nimaš potrebe po tem, da bi ga odstranjeval! Z drugimi besedami: NE uživaš OB (samem) PLETJU, pač pa uživaš ob pogledu na oplet vrt (torej uživaš zaradi POSLEDICE svojega dela, in NE zaradi dela samega). Mimogrede: le čemu bi bila razna pršila (in ostali pripomočki, namenjeni zatiranju plevela) v množični uporabi, če ne zaradi tega, ker NIHČE NE uživa ob tem, ko plevel odstranjuje, pač pa uživa izključno takrat, ko ga je že odstranil (ko plevela NI)?! Še huje: s pripomočki (ki, vsak in NEIZOGIBNO, neposredno vplivajo na naravna stanja… zvečine pa ti pripomočki celo uničujejo/zastrupljajo!) si pomagajo k temu, da jim je MANJ dela potrebnega (pomeni, da so zaradi svojega tega-NE-želim-delat pripravljeni sebi živetje zastrupljat!!!), pa si ne morem predstavljati tega, da bi nekdo užival ob delu na temelju svoje želje, da NE bi delal!

Vsakdo dela kar je zmožen delat

Zadevo, nujno, razdelim na dva dela, pri čemer poudarim sledeče: sleherno razumsko bitje SE ZAVEDA svojih zmožnosti, dočim sleherno nagonsko bitje svoje zmožnosti precenjuje!

Prvi del: fizično, izvajalsko delo.

Pri tej vrsti dela zmožnosti ni težko ugotoviti, marsikatere so vidne že takoj, na osnovi zgolj pogledati-morebitnega-izvajalca… pa, denimo, če je nekdo visok meter trideset, potem le-tega (brez nekih posebnih preizkusov) ne bom ocenil kot zmožnega zabijati-koš (pri košarki), pač pa bom, na osnovi nekega običajnega, povprečnega stanja sklepal o njegovi NEzmožnosti (kakopak, med preizkusi zmožnosti lahko ugotovim, da ima tak posameznik izjemen odriv, pa zmore, kljub svoji nizki rasti, zabiti koš).

Kadar delo obravnavaš (tako, kot ga obravnava večina) zgolj v podobi IZVAJANJA nečesa, takrat je delo zate zgolj in samo to, kar je delo za vsak stroj = ponavljanje nekih rutinskih (in naučenih) postopkov, in nič več, čeprav…

Kadar govorim o tem, da sem zmožen opravljati (neko) delo, takrat NAJ bi bil zmožen tako ugotoviti vse potrebne materiale in pripomočke, katere za samo delo uporabljam… takrat NAJ bi vedel o tem, kako se taisti materiali in pripomočki obnašajo v različnih okoliščinah, kajti – če zmorem opravljati neko delo, če delam zaradi tega, da bi določen uspeh (s svojim delom) dosegel, takrat skušam ta uspeh ne samo zagotavljati, pač pa ga tudi ohranjati in večati… takrat NAJ bi tudi zmogel presojati o smiselnosti (smotrnosti) svojega dela, saj mi prav nič ne pomaga to, da »uspešno« delam in da v nekem skladišču kopičim rezultate svojega dela (proizvode), ko pa teh rezultatov NIHČE NE POTREBUJE, jih ne želi (in jih, potemtakem, delam za prazen nič, in je moje delo, posledično, vredno praznega niča)! Potemtakem…

Potemtakem zmorem o nekem stanju vsakdo-dela-kar-je-zmožen govoriti pogojno, potemtakem celo samo fizično delo (njegovo opravljanje) NE govori o dejanski zmožnosti opravljanja dela samega, pač pa govori o zmožnosti PONAVLJANJA NAUČENEGA. In s takšno zmožnostjo ponavljanja-naučenega se tudi papagaji, opice… izkazujejo – resda ne na vse načine, s katerimi se izkazujemo dvonogi, a je res tudi to, da nimajo enakih teles/udov, kakršne imamo mi, in je res tudi to, da z nami NE delijo sveta, pač pa v našem svetu zgolj so, zgolj obstajajo, in zvečine primerov obstajajo kot »naši« OBJEKTI/predmeti, namenjeni bodisi v »našo« zabavo, bodisi v neko drugo korist)!

Drugi del: sleherno delo, pri katerem je potreben razmislek.

Neljub mi je izraz »umsko delo«, kajti pri vsem, kar počneš, moraš na nekaj misliti (s tem, ko »paziš« na to, da se s kladivom ne udariš po prstih, s tem tvoji možgani izkazujejo proces mišljenja… četudi se ti tega ne zavedaš)… pa pod to, »umsko delo«, sodi tako »učiteljsko« in povsem PAPAGAJSKO ponavljanje nekih naučenih vsebin, kakor izdelava nekih elaboratov, denimo s področja ekonomije, v katerih »strokovnjaki« zgolj izkazujejo svoj tako-smo-se-naučili-v-okviru-takšnih okoliščin, NE izkazujejo pa tudi zmožnosti realnega predvidevanja posledic LASTNEGA dela (pa imaš »doktorje ekonomskih znanosti«, ki »VEDO«, da bo kmet BREZ kmetije uspešnejše kmetoval, kot kmet-s-kmetijo = država-brez-lastne-proizvodnje, brez možnosti odločanja o zaposlovanju, vrednosti proizvedenega, delitvi dobička…). Kakorkoli…

Tam, kjer je delo ZGOLJ IZVAJANJE NAUČENEGA, tam o umskem delu v bistvu sploh NI moč govoriti, potemtakem o njem ni moč govoriti pri absolutni večini dvonoge populacije! In ker je temu res tako, zaradi tega živimo stanje, v katerem je vse narobe (kako bi bilo narobe, če bi res znal početi tisto, kar počneš, če bi res bil zmožen početi to, kar počneš?!), zaradi tega še kako velja tisti »več babic (BOLJ) kilavo dete«!

Potemtakem: kako lepo bi bilo, ko bi večina (če že ne vsakdo) delal izključno tisto, kar zares HOČE delat (pa ne mislim ob tem na žretje, pitje, lenarjenje, pač pa izključno na delo v podobah prispevanja lastnemu živetju in ŽIVETJU SKUPNOSTI), in kar je zares ZMOŽEN delat!

Obči »biti nekaj posebnega«

Okinčani s prstani, verižicami, uhani... menijo, da so “nekaj posebnega”.

Potemtakem - BREZ prstanov, verižic, uhanov... NISO “nekaj posebnega”.

Potemtakem SO “nekaj posebnega” prstani, verižice, uhani...

Potemtakem JE “nekaj posebnega” VSAKO GOVEDO, okinčano s prstani, verižicami, uhani...

S to razliko, kakopak, da bi se VSAKO govedo skušalo tovrstne šare znebiti, bi ga okinčanost motila, pa moraš biti dvonogo govedo, da se zaradi šare kot “nekaj posebnega” počutiš!

Mimogrede: te prstane, verižice, uhane... lahko s čemerkoli drugim nadomestiš, s tistim, pač, kar pri občosti “šteje”, z avtomobilom, televizorjem, telefonom...