»Ponosni« starši

Uvodoma: tam, kjer obstaja neka (katerakoli) vrsta, tam obstajajo tudi opredelitve te vrste, in te opredelitve govorijo o značilnostih vrste (in sleherne posamičnosti, ki v to vrsto sodi), do teh značilnosti pa je moč dospeti (tudi) na temelju izkazovanj (vrste kot take, in posameznika, ki v vrsto sodi). Pomeni, da so za opredeljevanje pripadnosti neki vrsti merodajne specifičnosti (značilnosti, ki veljajo zgolj in samo za neko vrsto, medtem ko jih pri drugih vrstah ni moč ugotoviti, ker – ne obstajajo)!

Z druge strani: vse in vsaka posamičnost, ki se NE izkazuje z značilnostmi določene vrste, v to vrsto NE sodi! Ali drugače: če se izkazuješ izključno z neumnostjo ( = z NErazumskostjo), potem niti v hecu ne sodiš v vrsto človek-razumsko bitje (temeljna značilnost razuma je namreč to, da je popolno NASPROTJE neumnosti)!

(bojda tisto, kar leti, NI, in NE more biti, pingvin)

O čem bo govoril ta sestavek? O dveh stvareh, o NERAZUMSKOSTI občestva, in o RAZKRAJANJU (razvrednotenju) jezika (in vsega ostalega, kar v obče roke dospeva). Pojdimo po vrsti, izhajajoč iz samega naslova…

Katero je tisto stanje, o katerem beseda ponos govori? Morda se strinjaš s sledečim: biti-ponosen je stanje nekega trajnega zadovoljstva, ki govori o tem, da ti je nekaj NEOBIČAJNEGA uspelo ( ali ti to NEobičajno – še vedno – uspeva).

Si lahko ponosen nase, ker zjutraj vstaneš iz postelje? Kar tako, povprek, verjetno tvoje vstajanje-iz-postelje NE more biti temelj nekega ponosa, kajti – iz postelje vstajaš kar veš zase, potemtakem je vstati-iz-postelje nekaj povsem običajnega, celo tako običajnega, da gre za samoumevnost! Vendar…

V kolikor nastopijo neke NEobičajne okoliščine, denimo da te doleti odpoved spodnjega dela telesa (paraliza), in ti (ob nastanku te odpovedi) vsi hitijo pomagati vstati-iz-postelje (ker se tega sam še nisi naučil/navadil), in je povsem samoumevno pričakovati, da ti NE bo uspelo (vstati iz postelje), ti pa izkažeš, da si premagal tako svoje objektivno stanje (v katerem si se znašel), svojo tozadevno NEMOČ (za vstati-iz-postelje), obenem pa si premagal neka obča/običajna prepričanja (ki so ti govorila o tem, da NE boš zmogel sam vstati)… takrat pa si lahko ponosen na to, da si – vstal iz postelje!

Na KAJ si lahko ponosen, v takšnem primeru? Morda nase?

Površno ( = nerazumsko) »oko« bi, nemudoma, pritrdilo temu, in poreklo da-ponosen-si-nase, čeprav je resnica daleč od tega, kajti – ti sam si kakršen si (pomeni, da si, tudi v času obolelosti, samemu sebi obolelemu isti, običajen), in s tem, da si vstal iz postelje, SEBE v NIČEMER NISI spremenil, pač pa si spremenil izključno svoja IZKAZOVANJA (prej si se izkazoval kot NEzmožen vstati iz postelje, celo vsi ostali so bili, na osnovi tvoje obolelosti, prepričani v to, da se zmoreš izkazovati izključno kot nezmožen-vstati-iz-postelje)… pomeni, da smeš biti ponosen na tisto, kar izkažeš ( = narediš/počneš).

Če gremo še bolj v podrobnosti, potem – KAJ je tisto NEobičajno, kar si izkazal s tem, ko si dospel do stanja vstati-iz-postelje? Je to sam vstal-sem-iz-postelje?

Ne, ni, kajti – v celem tvojem poprejšnjem živetju je bilo stanje vstal-sem-iz-postelje nekaj samoumevnega, in je taisto stanje povsem samoumevno za slehernega pripadnika tvoje vrste (pomeni, da v nobenem primeru zaradi samega vstal-iz-postelje nisi nič NEobičajnega) , je pa NEobičajna »pot«, katero si »prehodil«, da si do cilja dospel! In ta »pot« so vsi tisti trenutki (in tvoje odločitve ter ravnanja, v teh trenutkih), v katerih si premagoval (»hodil« skoznje) neke (objektivne) okoliščine, ki so ti, vse po vrsti, govorile o tem, da NISI zmožen (dospeti do cilja, do vstal-iz-postelje)! Potemtakem…

Če povsem banalen primer zapišem: to, da dospeš do mesta nekega direktorja, to ŠE ne bi smel biti razlog tvojega ponosa (kajti do tega mesta si, morda, dospel s podkupovanjem, s prilizovanjem, s krajo, morda so ti drugi omogočili to dospetje, četudi si za mesto direktorja nesposoben…), si pa lahko ponosen na pot, ki te je do tega mesta pripeljala ( = na tvoja izkazovanja, v okvirih različnih okoliščin), in si lahko utemeljeno ponosen takrat, kadar si, denimo, zastavil »iz nič«, kadar NISI lagal, (pod)kupoval, kradel, pač pa SI izključno na osnovi svojih dejanskih značilnosti (sposobnosti, prizadevnosti, poštenosti) uspel dospeti do cilja. Pomeni, da sam cilj NE bi smel biti osnova ponosa, pač pa to zmore biti IZKLJUČNO pot/način, po kateri/na katerega si dospel!

Pri občih takšnega ponosa ni, in ga ne more biti (kjer je NErazumevanje, tam ni drugih podob uspevanja, kot so tiste, značilne za boj-za-obstanek = moč, spretnost, iznajdljivost…), zato obči ne morejo biti »ponosni« na karkoli drugega kot na tisto, kar jim uspe opredmetiti (v materialni podobi ustvariti in drugim po/kazati)… pa so »ponosni« na (po njih merilih) »vredna« delovna mesta, na diplome, na triglave, na (svoj) podmladek… celo na jezik, katerega dejansko RAZKRAJAJO, ga uničujejo, mu veljavo izničujejo!

Velikokrat je zaslediti fotografijo nekega »slavnega« para, in novorojenca v rokah enega izmed staršev, ob fotografiji pa zapis »ponosna starša«. Še večkrat, pravzaprav kar redno, pa je iz občestva slišati tisti ponosen-na-svojega-otroka, čeprav…

Je stanje imeti-otroka nekaj NEobičajnega? Si nekaj posebnega, zgolj zaradi tega, ker imaš otroka? Mejduš, narava ti je dala paritven nagon (mimo njega sploh ne moreš!), narava je dala vse potrebno za oploditev, donositev, rojstvo… v naravi je stanje imeti-otroka nekaj povsem NEposebnega, in s takšnim stanjem se izkazujejo, redno, vsa bitja… ti pa si v tem, da imaš otroka, našel SEBI nek svoj sem-nekaj-posebnega-in-sem-na-to-ponosen?! Kako morajo biti »ponosni« šele zajci, podgane, pajki… glede na to, da pri njih otroci mrgolijo!

Kakopak, še kako smeš biti ponosen na svojega otroka (pravilneje: na njegova IZKAZOVANJA), in si celo upravičeno ponosen, a le takrat, kadar ta tvoj otrok NI nekaj običajnega, NI nek povprečnež, pač pa se (občestvu nasprotno) izkazuje z načelnostjo (posledično s poštenostjo in z etičnostjo), z NEpogoltnostjo, s skromnostjo, s samoobvladovanjem, z uvidevnostjo… s tem, da zmore biti človečen in ČLOVEK (pa čeprav živi v sebi neznačilnem večinskem okolju, okolju nagonov)!

Kadar si »ponosen« na triglave, na jezik, katerega govoriš, na svojo nacionalno pripadnost, na to, da imaš otroka (ni pomembno, pri takšnem »ponosu«, KAKŠEN ta otrok je!)… takrat si »ponosen« na povsem OBIČAJNE zadeve (VSAKDO ima nek svoj triglav, VSAKDO ima nek svoj jezik, VSAKDO ima neko svojo nacionalno pripadnost, VSAKDO ima nekega svojega otroka), in si »ponosen« na te običajnosti izključno zaradi tega, ker v tebi NOBENE POSEBNOSTI NI, ker si NEZMOŽEN tega, da bi do nekih posebnosti dospe(va)l, potemtakem – si »ponosen« na LASTNO NEZMOŽNOST (in za tvoj »ponos« zadošča že dejstvo, da si, da obstajaš, natanko tak, kakršen si = ponosa NEVREDEN)!

In tam, kjer je VSAK »ponosen«, tam beseda PONOS nobene veljave NIMA! Pardon: z izjemo tistega FUJ!