Šola neuspeha

Uvodoma: potrebno se je zavedati, da je svet (vse, znotraj česar bivamo) sestavljen iz dveh temeljnih delov, iz materialnega (čutno dostopnega) in nematerialnega (zgolj miselno dostopnega). Za dejansko poznavanje česarkoli je slednji, nematerialen del sveta, krepko pomembnejši od materialnega, kajti vanj sodijo vse sile (obravnavamo jih kot naravne/družbene zakonitosti), ki pogojujejo (neposredno opredeljujejo) načine izkazovanja materialnega sveta.

Tudi možgani so sestavljeni iz dveh temeljnih delov, ustrezno sestavi vsega ostalega, iz praktičnega in iz miselnega dela. In v tej sestavljenosti (konkretno v sami ustrojenosti, zasnovanosti) se nahajajo vse razlike, ki govorijo o (siloviti) drugačnosti znotraj »človeštva«, drugačnosti po vprašanju umskih zmožnosti.

Ves nagonski svet (in tudi človek) zmore tisto preprosto, konkretno, praktično mišljenje, mišljenje, s pomočjo katerega zmore ugotavljati konkretne okoliščine, znotraj katerih se posamičnost nahaja, in zmore okoliščinam primerno iskati določene načine razreševanja samega-sebe-znotraj-danih-okoliščin ( = razreševanja praktičnih problemov, s katerimi se sleherno živetje srečuje na slednjem koraku).

Ko govorim o problemih, takrat nimam v mislih nekih »posebnih zapletov«, pač pa mislim na slednjo zadevo, katero je potrebno razrešiti, da na temelju razrešitve dosežeš tisto, kar si se namenil razrešiti, pa – tudi to, da moraš premostiti neko razdaljo, v kolikor želiš s točke A dospeti na točko B, je problem, katerega je potrebno reševati (ugotoviti vsaj tista kako in kdaj bom razdaljo premostil). Z drugimi besedami to pomeni, da problem (miselno gledano) NI zgolj tista neka zapletena vsebina, pač pa je problem sleherna vsebina, s katere reševanjem se ukvarjaš (ne glede na to, ali to reševanje terja neke posebne napore ali ne).

Znotraj vsega nagonskega sveta sta praktičen (izvedben) in miselni del možganov enakomerno razvita (ne prihaja do nikakršnih odstopanj), kajti sama zasnovanost možganov nagonskih bitij NE predvideva (in tudi dopušča ne) ukvarjanja s problemi, ki bi vodilo v karkoli drugega kot v to, da se zmoreš prilagoditi ugotovljenim dejstvom = okoliščinam, in da se to zmoreš na način, ki bo zate, v danem trenutku, med vsemi ostalimi (DOMNEVNO) najboljši (čemu DOMNEVNO? Zato, ker… prav nič ne pomaga, na primer, goveji čredi, to, da se spusti v brezglav beg = v stampedo, kadar želi nekim plenilcem ubežati, če se ta beg konča na dnu prepada!). Z drugimi besedami so nagonski možgani zasnovani za ohranjanje obstoječih stanj (ko ne bi bilo človeka, in njegovega razuma, bi, še vedno, obstajali človečnjaki /na evro-azijskih tleh Neandertalec/ in bi, še vedno, obstajali na način, na kakršnega so obstajali nekoč)!

Pri človeku – razumskem bitju prihaja do tega, da se miselni del možganov (tu govorim o tistem delu, katerega imenujemo čelni reženj = del, v katerem sta zasnovani dve umski zmožnosti, katerih pri nagonskem, torej tudi pri človejaškem, svetu NI: zmožnost abstraktnega mišljenja in, posledično,  zmožnost celovitega, kompleksnega mišljenja) razvija (oblikuje) bolj, kot se razvija (oblikuje) praktičen del, kajti…

Za samo izvajanje, česarkoli, ne potrebuješ ne-vem-kakšne pameti, zadostuje, da se naučiš osnov in se naučiš postopkov izvajanja določenih aktivnosti, potrebnih za dospetje do nekega izdelka. Mizo zmore, načeloma, narediti VSAKDO (res je, v odvisnosti od količine prakse, zmoreš narediti slabšo/gršo ali boljšo/lepšo, a narediti jo, kakršnokoli, vseeno zmoreš), izumiti ( omisliti si jo in osmisliti jo) pa je NI mogel vsakdo.

Živetje, izkazujoče se izključno znotraj izvajanja nekih aktivnosti, je namreč živetje v podobi prilagajanja obstoječim razmeram, dočim vse spremembe, ves razvoj predstavlja delovanje na obstoječe (okoliščine) v smislu spreminjanja (taistih okoliščin), s ciljem sebi ustvariti prijaznejše danosti (okoliščine živetja), s tem tudi samo lažje, uspešnejše živetje.

Zaradi tega, ker se človek-razumsko bitje izkazuje predvsem z miselnimi operacijami (z razmišljanjem), zato se pri njem čelni reženj oblikuje (razvija) krepko bolj, kot se razvija preostali del možganov.

Pri Ajnštajnovih možganih so, denimo, ugotovili, da je bil njih čelni reženj (kljub temu, da so bili njegovi možgani manjši od povprečnih znotraj »človeštva«) krepko bolj razbrazdan (razbrazdanost je izkaz uporabe = delovanja možganov), predvsem pa je bil – krepko VEČJI od čelnih režnjev (vseh, ne le povprečnega) »človeštva«. In ta ugotovitev priča o tem, da se je Ajnštajn ukvarjal s tistimi vsebinami, ki so čutnemu zaznavanju (človejakom in vsemu preostalemu nagonskemu svetu) nedostopne, in je do njih moč dospeti izključno na posreden način (ne neposredno na temelju ugotavljanja materialnega).

Ko je država razpisala (svojo) pomoč na področju podpiranja (spodbujanja) samozaposlitve, takrat se je prijavilo veliko število posameznikov, prepričanih v lastne zmožnosti, vendar – absolutna večina teh posameznikov, katerim se je država obvezala dve leti plačevati prispevke izhajajoče iz plače  zaposlitve), NI vzdržala niti leto dni! Pomeni, da si niti za leto dni niso zmogli ustvariti toliko prihodkov, da bi z njimi vsaj neposredne stroške lastnega živetja (in vsaj delno) poravnavali, pomeni – da so (krepko) precenili lastne zmožnosti in da – NISO zmožni samostojno reševati temeljnih problemov lastnega živetja (niso zmožni sami sebi »kruha« ustvarjati, pač pa so to zmožni izključno kot izvajalci, zaposleni pri nekom drugem, ki bo skrbel tudi za vse ostalo, za kar je potrebno skrbeti, da posel, katerikoli, sploh zmore obstati).

In kar nekaj takšnih primerov poznam, ki so VEČKRAT zastavljali svojo samostojno tovrstno pot, in so VEČKRAT na tej poti doživeli neuspeh, in – zastavljajo tudi naprej (pomeni, da zanje NE velja tisti na-napakah-se-učimo)!

Čemu ves ta uvod? Preprosto: zaradi tega, da se zavedaš preprostega dejstva, ki govori o tem, da je sleherna osebna suverenost možna IZKLJUČNO na temelju razumevanja (torej tam, kjer obstaja razum), in da se je izključno na temelju razumevanja moč dokopati do nekega DEJANSKEGA znanja (ki ni zgolj znanje ponavljati-tisto-kar-sem-naučen-ponavljati, pač pa je daleč od tega – ponavljati zmore vsak stroj, za katerega, vsaj zanj, zanesljivo veš, da ni zmožen misliti)! Potemtakem…

Kadar si zmožen razumevati, takrat se zmoreš na napakah (na neuspehu) na/učiti, in se to zmoreš v vsakem primeru, dočim – kadar ti ni dana zmožnost razumevanja, takrat boš silil iz neuspeha v neuspeh, posledično (enkrat že) dospel do razočaranja, do tega, da ti »bo jermen padel«.

Pravzaprav še »huje«: uspeh sam te ne vodi do drugega, kot do zadovoljstva (ob doseženem), te NIČESAR NE nauči (ne nazadnje je lahko uspeh tudi posledica nekih srečnih naključij, potemtakem vsaj deloma neodvisen od tvojega dejanskega znanja, razumevanja, od tvojih zmožnosti)!

Tista vaja-dela-mojstra je krepko zgrešena ugotovitev, kajti s ponavljanjem določenih izvajanj se naučiš le ponavljati-določena-izvajanja, naučiš se biti običajen obrtnik, stroj na dveh nogah, dočim – je mojster tisti, ki zmore ugotoviti začetne (izhodiščne) okoliščine, zmore ugotoviti katera (kakšna) rešitev bi bila (glede na ugotovljene izhodiščne okoliščine) najbolj primerna (tako, denimo pri gradbeništvu, po vprašanju preprečevanja izgube toplotne energije, kakor po vprašanju zagotavljanja vseh ostalih pogojev čimbolj uspešnega živetja… kaj pomaga človejaškim arhitektom katerokoli šolsko spričevalo, ko producirajo navzven zanimive, morda celo lepe, razgibane… objekte, v taistih objektih pa uporabniki ugotavljajo velike NEfunkcionalne – same sebi namenjene – površine, stroškovno NEučinkovitost, NEpotrebno težavnost vzdrževanja…), mora ugotoviti na kak način in s čem bo problem razrešil, mora poskrbeti za vse, kar pri tej razrešitvi potrebuje… in, med vsem ostalim, mora znati »mene«, kot naročnika, prepričati v to, da je on sam »meni«, med vsemi ostalimi,  najboljši mojster, da je njegov izdelek, med vsemi ostalimi, »meni« najbolj koristen (pomeni, da mora znati ne samo izdelati nekaj, pač pa ta izdelek tudi »plasirati« v uporabo)!

Zgolj napake ( = neuspeh) so tista vsebina, na temelju katere se zmoreš (na)učiti! In se zmoreš naučiti različnih zadev, pa…

V kolikor dospeš do neuspeha, takrat, kakopak, skušaš ugotoviti tisti čemu nisem uspel! In je ta ugotovitev (v kolikor si do nje zmožen dospeti) merodajna za vse nadaljnje tvoje izkazovanje po istem vprašanju, kajti – v kolikor sem uporabil napačen material, potem bom naslednjič skušal pravilnega poiskati; v kolikor sem izvajal delo v neprimernih (npr. vremenskih) okoliščinah, bom naslednjič skušal primerne zagotoviti; v kolikor sem izdelal nekaj, kar se s svojo pomanjkljivostjo (v sami praktični uporabi) izkazuje, bom skušal to pomanjkljivost odpraviti; v kolikor sem izdelal nekaj, za kar ni interesa (tržnega), bom moral izdelati nekaj, kar trg išče… skratka, cel kup vprašanj (z različnih področij) je potrebno obdelati, da dospeš do ugotovitve razloga (lastnega) neuspeha, in med temi vprašanji so tudi tista, ki se sprašujejo o tem, če sem sam, kakršen sem, sploh zmožen biti uspešen znotraj konkretnega okolja, na način, na katerega se to okolje izkazuje (to vprašanje bi moralo biti v ospredju pri vseh t. im. družbenih aktivnosti, torej tudi pri odločanju o političnem-udejstvovanju), kajti prav nič mi ne pomaga, da sem objektivno zmožen dosegati pozitivne rezultate, izhajajoče iz mojega ETIČNEGA delovanja, v kolikor hočem te rezultate izkazovati znotraj okolja, ki ne samo, da ne ve o tem, kaj je biti-etičen, pač pa ga etična ravnanja celo motijo (se samo v okvirih etičnosti ni zmožno izkazovati, kaj šele uspešno-izkazovati)!

Kakorkoli že, VSAK neuspeh je idealno izhodišče tako za ugotavljanje LASTNIH ZMOŽNOSTI (dejanskih znanj in predvsem dejanskega razumevanja problemov, s katerimi se soočaš), kakor tudi za ugotavljanje lastnih zmožnosti znotraj KONKRETNIH OKOLIŠČIN (denimo – pri znanstvenikih, umetnikih NISO redki primeri tistih, ki ugotovijo, da bodo dospeli do realizacije lastnega želenega izključno tako, da bodo za nekega pripadnika občestva opravili/izvedli tisti nekaj, kateri znanstveniku/umetniku ne samo, da ni zanimiv, pač pa se mu njegovo izvajanje celo upira, a ga izvedejo v podobi ustvarjanja /finančnega/ predpogoja izvedbe lastnih zamisli = pomeni, da niso redki tisti, ki same sebe, svoj čas, svoje delo… prodajajo občestvu, in to počno NE zaradi neke svoje osebne /materialne/ koristi, pač pa zaradi tega, da zmorejo, posledično, lastne zamisli udejanjiti… in brez takšnega »prostituiranja« bi mnogi, med njimi tudi Ajnštajn in Tesla, izkazali krepko manj, kot so).

Kakorkoli že, v drugo: za slednjo napako, katero pri sebi ugotoviš (in je razlog izkazanega neuspeha), lahko poskrbiš s tem, da ugotoviš možnost njene odprave, pa – če si jo zmožen odpraviti, potem jo odpraviš, če je nisi zmožen, takrat ugotoviš LASTNO nezmožnost doseganja želenega uspeha. In taisto lastno nezmožnost lahko ugotavljaš tudi v odnosu do konkretnih okoliščin (do večinskega okolja, njegove nagonskosti = nerazumskosti, neetičnosti), in v primeru, da jo ugotoviš, takrat…

Takrat je bolje opustiti zastavljena prizadevanja (in VSA ostala, zastavljenim primerljiva), kajti nobeno delo, nobeno prizadevanje ne zmore nadomestiti tvoje nezmožnosti, pač pa te lahko pripelje le do razočaranja (ob ugotovljeni lastni nemoči), in več kot je takšnih razočaranj, slabše je, posledično, tvoje psihično stanje (in manj volje do samega živetja ti ostaja)!

V kolikor do tovrstnih ugotovitev NISI zmožen dospeti (da bi jim tudi svoje izkazovanje prilagodil, ga spremenil – četudi v podobi PRENEHANJA poskušanja uspevanja določenih /tvojih/ aktivnosti), potem si bodisi nagonsko bitje, ki nenehno rine-z-glavo-skozi-zid in »rešuje« težave tako, da jih nenehno, ene in iste, ponavlja ( = ponavlja, vrti zgodovino), ali pa si sicer razumsko zasnovan, a psihično tako okvarjen, da razumevanja (več) nisi zmožen!

Da, na napakah (neuspehih) se uči, a se, generalno gledano, uči izključno razumsko delujoče bitje!