Konkreten
zapis namenjam tistemu delovanju, kateremu pravimo psihoterapija oz.
zdravljenje psihično obolelih oseb, če sem bolj natančen pri pojasnilu, ga
namenjam metodam zdravljenja.
Večina
psihičnih težav (obolenj) je povzročena z delovanjem okolja na posameznika
(torej ta obolenja NE temeljijo na mehanskih okvarah) in vsa (zares) težka
psihična stanja so posledica dejstva, da je v osnovi obstajala nepremostljiva razlika med (delujočim)
okoljem ( = nagonsko) in delovanju izpostavljenem posameznikom ( = razumsko
bitje). Takšna ugotovitev je povsem logična, samoumevna, kajti večja kot je
razlika med dvema med-seboj-delujočima-vsebinama, bolj se mora spremeniti
tista, ki je delovanju bolj izpostavljena (če si nekomu podoben, če te od tega
nekoga razlikujejo le /nepomembne/ malenkosti, potem postopek, ki od tebe
zahteva, da si temu nekomu enak, terja le spremembo teh malenkosti, ne
pa tudi spremembo tebe samega, dočim v primeru, da si nekomu popolno nasprotje,
in da ta nekdo pričakuje, da mu boš enak, postopek od tebe pričakuje spremembo
tebe samega!). Najlažje bi zapisano trditev pojasnil s povsem banalnim
primerom: denimo, da skuhaš rižoto, in nekdo, ki tudi zmore skuhati rižoto, od
tebe pričakuje, da bo ta rižota natanko takšna, kakršno sam kuha… ti pa si
pozabil, denimo, v jed dati grah, obenem pa si jo premalo, glede na okus tega,
ki od tebe pričakuje »svojo« rižoto, začinil. Pa zadevo, da bi ustregel temu,
ki zahteva, preprosto razrešiš – svojo rižoto prilagodiš njegovemu okusu, ji
dodaš grah in jo dodatno začiniš. In oba sta zadovoljna. Sedaj pa si
predstavljaj to, da skuhaš neko drugo jed, dočim ta isti nekdo od tebe
pričakuje – rižoto. Da bi mu ustregel, moraš celotno jed umakniti z mize (s tem
umakneš-z-mize tudi tisti del samega sebe, katerega si, v podobi svoje
volje-po-nahraniti-nekoga, v podobi dela in časa, katera si vložil v pripravo
jedi…) in skuhati rižoto ( = moraš se izkazati popolnoma drugače, kot si se
hotel).
Primer
je banalen, pa ga niti slučajno ne smemo dobesedno razumevati, kajti ta
ne/rižota mi lahko le slabo voljo povzroči (ker moram SVOJE NAČRTE spremeniti),
ali celo tega ne, dočim – v kolikor si ti sam »NErižota«, drugi pa od tebe
pričakujejo, da SI »rižota«, potem… potem MORAŠ, preprosto, sebe-sneti-z-mize (
= moraš SAMEGA SEBE ZANIKATI, posledično ZAVREČI) in postati tisto, kar poprej nikoli nisi bil!
Vse
mame-ati-tete-strici-in-ostali, torej celotno na-posameznika-delujoče-okolje je
natanko takšno, kakršno je in ga ni moč spremeniti (in se ga vsebinsko ne
bi dalo spremeniti niti v primeru, da bi se znašlo v terapevtski obravnavi,
kajti – nagonov NI moč spreminjati, še manj odpraviti!), obenem pa so vsa
ravnanja, s katerimi se je to okolje izkazovalo v odnosu do posameznika, ki se
je moral spremeniti (je moral samega sebe zanikati, se zavreči), že izvršena, potemtakem so neka
dejstva, katerih NI moč spremeniti (ali se zgolj delati, da teh ravnanj ni
bilo)!
Čemu je
pomemben ta zapis? Preprosto – zaradi tega, ker vsa obravnavanja teh
mam-atov-tet-stricev in vsa obravnavanja že-storjenih-ravnanj, ker
vse opredelitve na-posameznika-delujočih-subjektov v smislu okarakteriziranja
teh (delujočih) posameznikov (opredelitve tega, ali so /bili/ grdi ali ne, ali
so ravnali pravilno ali ne) in vse istovrstne obravnave njih ravnanj NE
vodijo do ničesar drugega, kot zgolj – do opredelitve posameznikov in njih
ravnanj! Oboleli osebi pa še vedno ostanejo težave!
To, da
obolelo osebo pripelješ v stanje, skozi katero se (na nek način) maščuje
tistim, ki so ji obolelost povzročili (pa čeprav se jim maščuje »le« tako,
da jih izloči iz svojega ZAVEDAJOČEGA SE dela živetja), to ni rešitev (za
obolelo osebo), pač pa je izključno poslabšanje
objektivnega stanja obolele osebe, in je to poslabšanje dvojno, kajti – ne samo,
da si s tem, ko si odklonil neke negativno delujoče silnice, NISI PA RAZREŠIL
OBSTOJEČIH TEŽAV (nastalih v preteklosti), omogočil nadaljevanje obstajanja
psihičnega obolenja (pri katerem se objektivno stanje s časom samo slabša –
dlje časa izpostavljenosti trpljenju = večje posledice trpljenja), pač pa si
oboleli osebi izkazal tudi to, da je moč uspešno obstajati na temelju
NEETIČNEGA ravnanja (maščevanje niti slučajno ni razumska značilnost,
nasprotno, je značilno za povsem primitivne podobe živetja, za tiste podobe, ki
zmorejo na temelju trpljenja nekoga drugega sebi zadovoljstvo poiskati)!
Na
temelju prejšnjega odstavka je moč ugotoviti, da so vsa tista vprašanja (na
katerih celo TEMELJI gromozanska večina TOZADEVNEGA razreševanja psihičnih
obolenj), ki sprašujejo o tistem KDO-ti-je-nekaj-storil, KAJ-ti-je-nekdo-storil,
KAKO-je-spočel-to-kar-ti-je-storil ne samo jalovo početje (početje, ki
NIČESAR ne bo razrešilo), pač pa so predvsem izkaz NEZMOŽNOSTI »terapevta«, nezmožnosti ugotavljanja
same obolelosti, nezmožnosti ugotavljanja tistega DEJANSKEGA izhodišča, iz
katerega je nato celotno terapevtsko delovanje usmerjeno (temu izhodišču
ustrezno oblikovano), poleg tega pa…
Predstavljaj
si, da imaš neko rano, in se le-ta skuša zaceliti, obenem pa nekdo nenehno
dreza vanjo, koplje po njej, ji celitev preprečuje – domnevam, da zmoreš
ugotoviti to, da ti s tem povzroča dodatno bolečino (že rana sama po sebi te
boli) in da je vse, kar ti ta, ki dreza-v-rano, zmore povzročiti to, da se,
postopoma, navadiš na drezanje, posledično na bolečino, ki ti jo to drezanje
povzroča! Verjemi, še kako je res, to, da se tudi na bolečino navadiš, ne nazadnje
se VSA psihična obolenja, ki NISO mehansko pogojena, začenjajo s konstantnim
(in zelo neprijetnim) občutkom stiskanja-v-prsnem-košu, in ta bolečina lahko
traja tudi leta (v odvisnosti od stopnje suverenosti posameznika, na katerega
okolje deluje), preden jo možgani prepoznajo kot
stanje-katerega-SPREJEMAŠ-za-običajno (če se ne zoperstaviš bolečini in
povzročitelju bolečine, potem taisto bolečino, in njenega povzročitelja,
obravnavaš kot neko samoumevnost, ji/mu dopuščaš, da se izkazuje tako kot se!)
in se več ne odzivajo na to bolečino (potemtakem zanemarijo tudi vzroke
in/ali okoliščine, ki to bolečino povzročajo), in se niti tako ne odzivajo, da
bi ti sporočali to, da so bolečino zaznali (pomeni, da ne prejemaš več
informacij o tem, da te nekaj boli, pomeni, da se bolečine več NE zavedaš,
pomeni, da te /ampak SAMO TOZADEVNO/ nič več ne ogroža, ti ničesar slabega ne
povzroča)… in, ne nazadnje, ves mazohizem (uživanje v lastni bolečini) in sadizem
(uživanje v tuji bolečini) TEMELJI na tem, da bolečino sprejmeš ne samo kot
nekaj samoumevnega (kot OBVEZEN del živetja), pač pa – brez nje sploh NE moreš
doseči zadovoljstva!
Ko bi
ta odstavek zapisal drugače, jedrnato, potem bi ga tako: če nisi zmožen drugače
delovati, kot da drezaš v bolnikovo rano, potem – si izberi neko drugo
dejavnost, s katero se boš izkazoval!
Tu sem,
vsekakor, dolžan zapisati sledeče: pri vsakem terapevtskem delovanju se neizogibno srečuješ z bolečino tistega,
katerega zdraviš, in se ta bolečina izkazuje tudi v podobi upora
(agresivnosti), ki ga zdravljeni izkazuje (ni tako preprosto ODREČI se
določenim PREPRIČANJEM… posledično ravnanjem oz. izkazovanjem…v katera so te
mesece, leta silili, da so te pripeljali do ugotovitve, da boš s sprejemom
teh prepričanj VAREN pred okoljem, da ti okolje ne bo več ničesar slabega
povzročalo, kajti navadil si se »biti varen pred okoljem«, sedaj pa ti
jaz TAISTA PREPRIČANJA, S POMOČJO KATERIH SI DO VARNOSTI DOSPEL, SKUŠAM ODVZETI… in se sam NE zavedaš, da je
taisti odvzem NEPRAVILNIH in TVOJEMU RAZUMU POVSEM NEUSTREZNIH prepričanj EDINA MOŽNOST OZDRAVITVE!), a je
velika razlika v tem ali NEPOSREDNO drezaš v rano (ko obravnavaš neke
posameznike, ki so obolelost povzročili, in so jo povzročili tudi zaradi tega,
ker so ti, očitno, DOVOLJ pomenili, da jih nisi preprosto »odpikal«) in s tem
zagotavljaš to, da oboleli nenehno čuti bolečino, ali pa (z obravnavanjem
prepričanja kot takega) pustiš vse povzročitelje lepo pri miru (itak za nazaj
ne moreš ničesar spremeniti, itak NISI usmerjen v kaznovanje povzročiteljev,
pač pa v ozdravitev obolelega!) in oboleli osebi omogočiš to, da bolečino
(za)čuti šele v KONČNI fazi postopka, takrat, ko ji PODZAVEST že govori o
(njeni lastni) ogroženosti, konkretno o tem, da ji nameravaš prepričanja (znotraj
katerih se počuti varno, ja, vendar tudi – znotraj katerih je do obolelosti prišlo!!!)
odvzeti! Pa, da ne bo nesporazumov: NI ga, pa naj se kot še tako uspešen
terapevt izkazuje, ki zmore nekomu nekaj dati ali odvzeti (v smislu
pod/zavestnih stanj) BREZ SODELOVANJA (brez pomoči, brez PRISTANKA) obolelega!
Vsakokrat
sem zavračal tisti naj-ti-povem-o-sebi, kadar sem se lotil izkazovanja tovrstne
pomoči, in sem zavračal iz treh temeljnih razlogov.
Prvi
razlog je v tem, da ima VSAKDO pravico do svoje zasebnosti, do tega, da
določene dele lastnega živetja hrani skrite pred drugimi (razlog tega hranjenja
niti ni najbolj pomemben), drugi pa v tistem ČEMU BI DREZAL V NEKAJ, KAR TE
BOLI, IN KAR SKUŠAŠ V POZABO SPRAVITI?! In tretji? Preprosto: glede na to, da
je porajanje psihičnih obolenj zastavljeno že v ranem otroštvu… glede na to, da
»vsakdo po svoje vidi svet«… glede na to, da na temelju SUBJEKTIVNIH pojmovanj
NI moč dejstev ( = objektivnih stanj) ugotavljati, glede na vse zapisano »zgodbe«
( = pojasnil) obolele osebe NE MOREM brezpogojno jemati kot verodostojne,
potemtakem tudi ne kot take, da bi na njej svoja ravnanja ( = zdravljenje)
temeljil!
In,
mimogrede: čemu potrebujem zdravnika, če je ta zdravnik takšen, da moram jaz
njemu svojo BOLEZEN (in ne načinov, na katere se izkazuje, denimo povišana
telesna temperatura, boleče, oteklo grlo…) razlagati (sam pa o tej bolezni
ničesar ne vem)?
Ni komentarjev:
Objavite komentar