Sovraštvo

Malodane na bruhanje mi gre ob občem (in zgolj besednem) izkazovanju prepričanja, da »bo ljubezen rešila svet«, kajti občestvo (človejaštvo) niti tega ne ve, kaj to ljubezen ( = imeti rad nekoga/nekaj drugega) je, kaj šele, da bi bilo ljubezen zmožno tudi izkazovati! Prav nasprotno, v konkretnem svetu, bolje: znotraj absolutne večine, je sovraštvo samoumevno ( = običajno, »normalno«) stanje!

Da bi zmogel razumeti izpričano trditev, se moraš najprej dokopati do celovitega vpogleda v taisto občestvo, do tega, da tako poznaš posamične vsebine, kakor si jih zmožen tudi povezati v celoto. O teh vsebinah sem že pisal, jih, bolj ali manj, vsako posamič razlagal, v tem zapisu pa jih bom skušal (na najkrajši možen način) združiti v celoto, kajti te vsebine predstavljajo (objektivna) dejstva, potemtakem okoliščine, ki – pogojujejo sovraštvo.

Okoliščine sovraštva

Ob slehernem zapisu besede »človejak« se zavedaj, da gre za NERAZUMSKO bitje, in se tega zavedaj tudi takrat, ko bom o posameznih značilnostih tega bitja govoril. In, nasprotno, ob zapisu besede »človek« imej pred očmi, da gre za razumsko bitje. Morda mi uspe dovolj prepričljivo dokazati trditev znanosti, ki govori o tem, da je razum (in IZKLJUČNO RAZUM!) EDINA vsebina, ki živali (nagonska bitja) razlikuje od človeka!

Človejak NI zmožen dospevati do vsebine (do vsega tistega, kar se skriva pod neko zunanjostjo), potemtakem ni zmožen dospevati tudi do značilnosti (katerekoli) stvari, do vzrokov, ki izkazovanja teh stvari pogojujejo… pač pa zmore presojati IZKLJUČNO na osnovi zunanjega (s čutnimi zaznavami dosegljivega).

Zaradi tega človejak NI zmožen ugotavljati značajev, pa posameznika »prepozna« kot ne/dobrega IZKLJUČNO na temelju že udejanjenih (posameznikovih) izkazovanj (potemtakem »prepoznava« takrat, ko je posameznik že ne/dobro naredil, takrat torej, ko se na to narejeno ne da več vplivati… pač pa lahko vplivaš le na posledice tega ne/dobrega).

Ker NI zmožen dospevati do vsebin, je obsojen na to, da »ugotavlja« na temelju zunanjega. Kaj je to zunanje, pri katerikoli zadevi, konkretno pri dvonogi populaciji? To je tisto, s čemer se posameznik izkazuje, in izkazuje se tudi z odnosom do dnevnih stanj (izkazuje svoje opredelitve po vprašanju politične, verske, nacionalne, jezikovne… pripadnosti). Potemtakem človejaku zadošča že vedenje o tem, v katero skupino je nekdo včlanjen, ali pa poznavanje stališč (besed) tega nekoga, o določeni zadevi, da zmore »presojati« o tem, če je ta nekdo ne/dober, ne/sprejemljiv, in da zmore to svojo »presojo« oblikovati na osnovi – samega sebe, svoje pripadnosti, po principu če-si-meni-enak-si-dober (če-mi-nisi-pa-nisi-dober).

Kot nagonsko bitje je človejak obsojen na nagonsko izkazovanje, in temeljna značilnost tega izkazovanja je bolj za obstanek. Z drugimi besedami bi se to dalo zapisati tudi tako, da človejak (kakor vsaka žival) v različnih okoliščinah (in v vsaki) išče sebi najugodnejše rešitve (poti, načine izkazovanja), rešitve usmerjene v NJEGOVO (čim bolj uspešno) pre/živetje. Potemtakem – takrat, kadar si samemu sebi merilo vsega, takrat, kadar te vodi lasten interes (tvoje ugodje), takrat je moč govoriti o sebičnosti (popolnem nasprotju uvidevnosti, kot temeljnega predpogoja ljubezni)!

Ker človejak ni zmožen ugotavljati objektivnih dejstev, tudi NI zmožen ugotavljati razmerja med lastnimi (objektivnimi) zmožnostmi in lastnimi željami (v človejakovem primeru njegove zmožnosti še zdaleč NE DOSEGAJO njegovih želja!), obenem njegove želje temeljijo na potrebi po razvrščanju znotraj »družbenih lestvic« (kadar ima nekdo več od »mene«, takrat je ta, ki ima, več vreden od »mene«), kar pomeni tudi to, da človejak ne more brzdati svojih želja, jih NI zmožen oblikovati skladno s svojimi zmožnostmi, potemtakem tudi skromnosti ne more poznati (lahko je na skromno življenje obsojen, lahko skromno živi, a se v takšnem stanju NE znajde zaradi svoje želje po živeti-skromno, pač pa zaradi objektivnih – in od človejaka neodvisnih – okoliščin… in takrat je človejak NEZADOVOLJEN s svojim živetjem).

Ker ni zmožen razumevati, zato človejak tudi NI zmožen iskati vzrokov (lastnega) nezadovoljstva V SEBI (v podobi svojih nezmožnosti po živeti-tako-kot-želim-živeti, oz. v podobi živim-kakor-zmorem-živeti), pač pa jih, VSELEJ, išče IZVEN SEBE, v nekih drugih (v najboljšem primeru v »usodi«, v neki »božji volji«). Čeprav, absurd – svet krivice, nepoštenosti, sebičnosti, vsega neetičnega in nepravilnega, je tak izključno zaradi taistega človejaka, zaradi njegovega »razumevanja« sveta in svojega mesta (v tem svetu)! Svet boja za obstanek, svet pravic, temelječih na moči.

Zaradi nezmožnosti razumevanja, človejak vrednoti živetje samo po sebi (sam obstoj, sam tisti biti/živ), in mu to, na kakšen način to svoje živetje izkazuje, ni pomembno. Človejak niti pozna ne pojmov ponos, čast, spoštovanje, poštenost, pravičnost, kaj šele, da bi se z omenjenim zmogel izkazovati.

Ker je nezmožen usklajevati svoje zmožnosti, na eni strani, in svoje želje, na drugi, je nezmožen tako samostojnega živetja, in še bolj suverenega živetja, pač pa je prisiljen v to, da živi v skupinah sebi-enakih. Kakopak, to enakost ugotavlja, kakor je že zapisano, na temelju zunanjega, pa zmore biti povsem skladen z nekim drugim (na primer) navijačem, takrat, kadar oba navijata za širšo podobo svoje pripadnosti (za državo), in se izkazuje kot popolno nasprotje taistemu navijaču, kadar navijata vsak za svoj kljub (za podobo ožje pripadnosti).

Človejak se povezuje na temelju lastne nezmožnosti suverenega pre/živetja, potemtakem se povezuje zaradi (lastne) potrebe po pre/živetju, potemtakem ga v povezovanje sili izključno lasten interes (sebičnost). Takšnemu izkazovanju socialnosti ni moč reči socialnost, pač pa – preračunljivost (čeprav taiste preračunljivosti človejakom, ki se niti samih sebe niso zmožni zavedati, ni moč očitati… vsa izkazovanja nagonskih bitij so namreč opredeljena z nagoni, NE z razumom).

Ker združevanja (vsega, povsod, vselej) obstajajo izključno kot podoba združiti-isto (vsebino), se človejak združuje na podlagi lastnih izkazovanj (prepričanj), in mu taista izkazovanja (prepričanja) predstavljajo »sveto pismo« njegovega obstajanja. Od tod tisti »ponosen-ker-sem-slovenec-kitajec-zulokafer…«, »ponosen-ker-imam-šmarno-goro-mont-everest-krtino-na-dvorišču…« in podobne oblike izkazovanja »ponosa« ( = pripadnosti nekemu plemenu, krdelu).

Ker se izključno znotraj istosti počuti varnega, človejaka drugačnosti ne samo motijo, pač pa mu vzbujajo strah, občutek ogroženosti. In ker ni zmožen dospevati do vsebin, človejak niti ne čuti potrebe po tem, da bi najprej ugotovil ali je nekdo, ki je (po izkazovanjih, po zunanjosti) drugačen od njega, kljub tej svoji drugačnosti dober (sprejemljiv, neogrožajoč), ali ni.

Ker je človejak nagonsko bitje, se izkazuje po pogojnem refleksu, kar pomeni tudi to, da zmore biti »strpen« takrat, kadar je (potencialna grožnja, v podobi drugačnosti) tisoč kilometrov stran, in si zmore celo »prizadevati« za dobrobit te drugačnosti (kadar je to »prizadevanje« izkazovano v podobi občega = modnega izkazovanja), a bo takrat, ko se bo drugačnost znašla pred vrati, taista »strpnost« v hipu izginila (pomeni, da dejanska zmožnost biti-strpen-do-drugačnosti pri človejaku sploh NE obstaja).

Da je človejak nagonsko bitje, izkazujoče se po pogojnem refleksu in na način, da se z različnimi oblikami izkazovanj izkazuje v odnosu do ISTIH stvari, v odvisnosti od okoliščin, o tem priča tudi njegov odnos do drugačnosti. Le-ta je namreč dokaj širok pojem, in se zmore na zelo širokem področju izkazovati, pa se zmore izkazovati tudi v podobi neke (lahko zgolj tozadevne, domnevne, torej neutemeljene) zunanje-grožnje, oblikovane na, denimo, nacionalni pripadnosti, lahko pa se izkazuje tudi v podobah osebnega nezadovoljstva ZNOTRAJ samega sobivanja-z-istostjo. Na primer: kadar preti grožnja muslimani-nas-bodo-požrli, takrat vsak »pravi sloven'c« drži z vsakim »pravim slovencem« in so si, ti »pravi slovenci« med seboj ne samo sprejemljivi, pač pa edini pravilni, po drugi strani pa, ko ugotavlja nek posameznik lastno nezadovoljstvo (temelječe na materialnem NEimetju), in ga ugotavlja na osnovi vedenja o tem, da ima nekdo več (od njega samega), takrat se zmore »pravi sloven'c« z nestrpnostjo, s sovraštvom izkazovati do drugega »pravega slovenca«.

Pri čemer ne v prvem, ne v drugem primeru sploh niso pomembne »malenkosti«, ki, denimo, o značajskosti (posameznikov) govorijo, posledično o njih ne/etičnosti, posledično o načinu njihovega dospetja do imetja-materialnega (lahko nekdo svojo »vrednost«, svoje imetje izgradi na povsem pošten način, a je, kljub temu, moteč vsem tistim, ki imajo manj)!

Obstajata dve podobi strahu, realen in nerealen strah, predvsem pa obstaja dejstvo, ki govori o tem, da je strah – temeljna podoba čustvovanja, in da vsa ostala čustvovanja v bistvu izvirajo (se oblikujejo na njegovi osnovi) iz strahu, pa – če se nečesa bojim, potem mi taisto ne more biti ljubo (ga ne maram), in bolj kot se ga bojim, bolj narašča ta ne-maram, bolj se oblikuje odklanjanje tega meni-strah-zbujajočega ( = sovraštvo).

Prvi, realen strah, stroka imenuje zdrav strah. To je tista podoba bati-se-nečesa, ki govori o previdnosti v odnosu do neznanega (in ta previdnost v odnosu do neznanega je POPOLNO nasprotje verovanju = zaupanju v neznano), obenem pa govori o utemeljenem bati-se takrat, kadar VEŠ, da določena zadeva objektivno gledano ogroža (tebe, na primer). Zdravo je bati se skočiti v prepad, umakniti se požaru, ne skakati v deročo vodo, ne hoditi v kletko polno strupenjač…

Nerealen strah (z objektivnimi dejstvi NEUTEMELJEN strah) je tisto, kar stroka imenuje – BOLEZENSKI strah, potemtakem strah, ki govori o PSIHIČNI OBOLELOSTI (spomni se zaključka mojega včerajšnjega zapisa, tiste trditve, ki govori o obči DEFORMIRANOSTI!). Ta, nezdrav strah je sleherno čustvovanje, ki izkazuje ne samo strah pred neznanim, pač pa tudi – odklanjanje taistega neznanega (od »mene« drugačnega), potemtakem se izkazuje v popolnem nasprotju od razumskega delovanja, kajti razum najprej potrebuje ugotoviti neko (neznano) vsebino (katere se lahko celo boji, se v odnosu do nje izkazuje s previdnostjo, pa, denimo… preden se poda kilometer v morsko globino, ali na pot proti Luni, najprej preizkuša določene okoliščine in ugotavlja o tem, katere pogoje mora izpolniti, da se bo samo podajanje uspešno izkazalo, in šele naknadno, na osnovi same ugotovitve neke vsebine, sprejme odločitev o ne/odklonilnem /svojem/ odnosu do konkretnosti).

Da je ta bolezenski strah popolnoma nerazumsko utemeljen, o tem priča tudi dejstvo, ki govori o tem, da si vsakodnevno izpostavljen grožnjam, izkazujočim se v »tvojem« vsakdanjem okolju, a se do teh groženj izkazuješ bistveno manj ogroženega, kot se izkazuješ do zunanjih-groženj, ki ti neposredno (sploh še) ne pretijo, do njih izpolnitve morda sploh priti ne utegne, pa temu ustrezno tiste, ki »te« dnevno ogrožajo, celo manj sovražiš, kot sovražiš tiste neke v-drugega-boga-verujoče-drugače-molitev-izkazujoče-drugače-govoreče-oblačujoče-se… predvsem pa – živeče tisoč kilometrov stran od »tebe«!

Morda sem kaj spregledal, pozabil, ne vem, a že na osnovi zapisanega je moč potegniti črto, in zapisati neko zaokrožitev, v podobi sledečega: umsko nezmožno bitje, nezmožno prepoznavati svet, potemtakem nezmožno taisti svet razreševati, zmožno združevati se izključno v okvirih tozadevne istosti, in se združevati na temelju lastnih, sebičnih interesov, ne more drugače kot tako, da vse, kar se kot njemu drugačno izkazuje (kot njemu ne/po/znano) odklanja kot morebitno grožnjo. In bolj kot se zdi realna izpolnitev te grožnje, večje je odklanjanje, večja je možnost izkazovanja sovraštva.

Kaj je sovraštvo

Recimo tako: sovraštvo je do skrajnosti potenciran ne-imeti-rad, do skrajnosti potenciran odklonilen odnos do nečesa, odnos, znotraj katerega si zmožen tudi brez slehernega objektivnega povoda izkazovati svoje nesprejemanje nečesa, in to nesprejemanje izkazuješ (tudi) z agresijo (agresivnostjo). Ta agresivnost ni nujno le v svoji fizični podobi izkazovana, kajti začne se namreč v podobi besed, izpričevanja nekih konkretnih mnenj. Pomeni, da te moti že to, da drugačno-obstaja-(v-tvoji-bližini), in se zmoreš (v odvisnosti od okoliščin, seveda – pri nagonskih posameznikih je za njih izkazovanja merodajno obče izkazovanje) izkazovati kot sleherni plenilec, denimo tako, kot se izkaže hijena (ali lev), ki zgolj zaradi tega, ker obstajajo (torej ne zaradi lakote) pobije levje (hijenske) mladiče, čeprav taisti mladiči hijeni (levu) NE predstavljajo objektivne, neposredne grožnje (le kaj zmore mladič narediti odrasli hijeni/levu?!), pač pa predstavlja »zgolj« posredno, potencialno grožnjo (ko mladič odraste, takrat šele zmore ogrožati hijeno/leva… nikjer pa ne piše, da bo sploh odrasel, da mu neke neljube okoliščine že pred odraslostjo ne bodo prekinile živetja).

V čem musliman (živeč v nekem svojem svetu) ogroža kristjana (živečega v svojem), ali obratno? V tem, da drugemu bogu moli, da drugače molitev izkazuje, se drugače oblači, drugače izkazuje vprašanja (LASTNEGA, ne »tvojega«) živetja?! V NIČEMER, vsaj načeloma ne. In te ne ogroža vse do tedaj, dokler se dejansko ne poda ogroziti »te«, vendar…

Zgodovina priča o tem, da so »te« večkrat ogrožali »tvoji isti« (kristjani), ki tozadevno na enak način svojo »civiliziranost« izkazujejo, se enako oblačijo, na enak način k istemu bogu molijo, enako obravnavajo žensko-moška vprašanja, enake »vrednote« cenijo… pa do teh »tebi istih« (čeprav drugačne jezike govorečih) ne izkazuješ nestrpnosti, sovraštva! Čemu? Preprosto: ker ti je pomembno zgolj to, da boš »ti« sam uspešno pre/živel, in so »ti« okoliščine »tvojega« (uspešnega) pre/živetja zanemarljive, obrobne… dokler smeš pre/živeti sebi ustrezno… tisti obči ni-pomembno-kdo-mi-vlada-samo-da-je-meni-dobro povsem ustreza dejanskemu stanju, kakopak z dodatkom samo-musliman-ali-nek-drug-nekristjan-mi-ne-sme-vladat (ker bo zahteval spreminjanje »mojega« izkazovanja).

Bi se dalo govoriti o tem, da je strah večinoma iracionalne podobe (razumsko neutemeljen)? Bi se dalo, posledično, govoriti, da je strah do drugačnega v odsotnosti potrebe po spoznavanju tega drugačnega – nenaravno stanje, potemtakem izkaz okvarjenosti, psihične obolelosti?! Kajti celo uradno prepoznana žival (pomisli na številne radovedne mladiče) čuti potrebo po tem, da nekaj najprej spozna, celo uradno opredeljeno žival bo gnalo k neznani zadevi (v kolikor bo ta neznana zadeva mirovala in ne bo povzročala nekih svojih izkazovanj, s katerimi bi utegnila plašiti), v želji po prepoznavanju, po ugotavljanju! Samo pri človejakih te potrebe (po ugotavljanju) ni, oni vnaprej »vedo«, da se morajo neznanega, drugačnega bati… pa naj gre za muslimane, kristjane, budiste… ni pomembno, v vseh primerih gre za človejake, za nerazumska bitja, nezmožna upoštevanja ( = sprejemanja) drugačnosti, potemtakem nezmožna sprejemanja sveta kot takega (svet je namreč sestavljen iz drugačnosti), obenem pa…

Na vseh straneh, pri vseh podobah takšnega ali drugačnega opredeljevanja, bodisi na temelju nacionalne, verske, politične… opredeljenosti, obstajajo ljudje, razumska bitja, ki so zmožni povezovati se na temelju vsebinske istosti, in ne upoštevaje zgolj formalne, obrobne, po zunanjosti (formi, načinih izkazovanja) izkazujoče se razlike! Je res pomembno, pri jogurtu, to, ali se nahaja v belem, črnem, rdečem… lončku, ali je, morda, pomembno to, kakšnega okusa, kakovosti je?!

Da, po drugi strani obstaja človek, ki se (med seboj) povezuje na temelju etičnosti, torej vsega tistega, kar je moč opredeljevati z besedo človečnost, humanost.

Kadar nečesa ne maram, takrat se tega izogibam, nisem v bližini taistega. Ne potrebujem ga sovražiti, kajti – tako, kakor menim, da imam sam pravico do tega, da bivam natanko takšen, in tako, kakršen, in kakor, bivam, dokler s samim seboj vsega ostalega ne ogrožam, tako ima tudi vse izven mene pravico bivati takšno, in tako, kakršno je, in kakor biva – dokler s svojim bivanjem vsega ostalega ne ogroža!

Gre za osnovno vseh pravic, gre za dojemanje sveta kot takega, gre za razumsko izkazovanje!

Res je, svet lahko spreminjam tudi tako, da uničujem na njem vse tisto, kar mi ne prija, pri čemer se ne zavedam dveh temeljnih dejstev: tega, da je vse, kar obstaja, med seboj prepleteno (sopogojevano), in, posledično, tega, da bom z lastno agresivnostjo (v podobi »mene« kot nekoga ogrožajočega) vzpodbudil tudi neko drugo agresivnost (agresivnost tistega, ki se bo branil pred »menoj«), potemtakem se ne zavedam niti tega, da s svojim pojmovanjem drugačnosti, s svojim izkazovanjem tega pojmovanja, v bistvu NE omogočam sobivanja, ga celo neposredno ogrožam, pa naj še tako leporečim o »ljubezni, ki bo rešila svet«!

Ne vem, mislim da je Mandela izjavil tisti (oz. nekako tako) res-je-zaprli-so-me-a-mi-svobode-niso-mogli-vzeti. Mandela, človek, razumsko bitje, ki SE ZAVEDA, da njegova ne/svoboda NI odvisna od drugih, ali od tega, če mi nekdo ne/omejuje prostora, v katerem bivam, mi ne/omejuje fizičnega izkazovanja… pač pa je odvisna IZKLJUČNO od tega, ali zmoreš biti zvest samemu sebi, svojim ugotovitvam (prepričanjem), ali zmoreš samega sebe brzdati, obvladovati, in v okviru tega tudi samega sebe izkazovati primerno tako lastnim (v konkretnem trenutku možnim) zmožnostim, kakor tudi primerno okoliščinam, v katerih se znajdeš!

Čemu bi sovražil neumnost, ki se izključno v podobi človejakov izkazuje, čemu bi jo sovražil, četudi dejansko ogroža tako ves svet, kakor, posledično, tudi samo sebe, ko pa je, kakršna je, ko se niti zaveda ne same sebe, ko ničesar ne more narediti, da bi se spremenila, ko ni ničesar in nikogar, da bi jo zmogel spremeniti?! Je, pač, obstaja kot neko dejansko stanje, stanje, katerega moram upoštevati (če želim realno ugotavljati svet, objektivna stanja), stanje, ki me, s svojo nagnusnostjo, celo na bruhanje sili, vendar – tudi škorpijoni, drekobrbci, stenice… mi niso ljub(k)i, a jih zaradi meni-neljub(k)osti ne sovražim.