»Strah ima velike oči«

V svojem dosedanjem terapevtskem delovanju, sem se srečal s pestrim naborom različnih strahov, tistih, kakopak, ki o psihični obolelosti pričajo, od strahu pred pajki, prek strahu po biti-v-zaprtem-prostoru, strahu pred iti-iz-enega-prostora-v-nek-drug-prostor, strahu pred temo… do strahu pred bakterijami, in vsi tovrstni (bolezenski) strahovi imajo svoje vzroke v nekih dogodkih, ki so se obolelemu pripetili (kar, z drugimi besedami, pomeni, da je potrebno iskati vzroke strahu v tistem zgodilo-se-mi-je, in ne v samem strahu pred določeno posamičnostjo).

Strahove delimo na dve vrsti, na tiste od-narave-POROJENE ( = zdrav strah), in na tiste, ki so nastali zaradi nekih, konkretnih doživetih okoliščin, in so (zaradi neprimerne njih obravnave, zaradi nezmožnosti razumskega procesiranja doživetega) prerasli v svoja manična izkazovanja ( = v NEZDRAV strah).

Prvi, tisti zdrav strah, je pozitiven, kajti iz njega izhaja tisto, čemur pravimo previdnost ( = NE brezpogojno zaupanje v neznano), dočim je druga vrsta strahov, tista bolezenska, stanje čustvovanja, ki dobesedno paralizira obolelega, mu onemogoča, da bi se na (sebi) ustrezen, na (sebi) najbolj učinkovit, na racionalen način izkazoval v odnosu do vsega ostalega (do okolja, v katerem živi).

Obstaja tudi tretji način izkazovanja, to je tisti ničesar-se-ne-bojim, a gre tudi v tem primeru za stanje, ki govori o tem, da s samim dojemanjem (»razumevanjem«) objektivnih dejstev nekaj ni v redu (govori o NEUMNOSTI), kajti – narava ti ni brez razloga dala zmožnosti (ob)čutenja strahu (potemtakem se takrat, ko te zmožnosti NE izkazuješ, izkazuješ v svoji NEnaravni podobi, NEobičajno, NEnormalno)!

Stanji strah-ima-velike-oči (obče veljavna trditev, potemtakem obče veljavna »resnica«, ustrezna obče izkazovanemu »razumevanju« dejstev) in ničesar-se-ne-bojim v primeru razumskega izkazovanja NE obstajata (potemtakem obstajata le tam, kjer ni zmožnosti razumskega izkazovanja, in te zmožnosti ni bodisi zaradi same vrste porojenosti = nagonska zasnovanost, bodisi je ni zaradi psihične okvarjenosti).

Ločnice med zdravim in bolestnim strahom NE ugotavljamo na temelju tistega česa se bojim, pač pa IZKLJUČNO na temelju KOLIKO se bojim ( = intenzivnost strahu) in KAKO se bojim ( = način izkazovanja strahu)! Pojasnim, in kar pajke vzamem v pomoč…

Dejstvo, pajki so vsepovsod, tudi v naših domovanjih, četudi jih večinoma sploh ne vidimo. Potemtakem NI prostora (kraja), kjer bi lahko pričakoval (ali celo doživel) odsotnost pajkov, potemtakem tudi nimaš možnosti za to, da bi iz prostora, v katerem si ugotovil prisotnost pajka, brezpogojno ubežal v nek drug in pred pajki varen prostor (lahko zgolj ne vidiš pajka, ki pa se sicer v prostoru, skrit v nekem kotu, nahaja).

Dejstvo, med pajki obstajajo takšni, ki ti lahko z ugrizom povzročijo zgolj neko vnetje (ob ugrizu namreč v nastalo rano vnesejo določene bakterije, na katere tvoj organizem ni navajen, in se zaradi tega, proti tem bakterijam, bojuje, in se ta boj izkaže v podobi bolečine, otekline, izcedka…), obstajajo pa tudi takšni, katerih ugriz je bodisi pogojno smrten (v primeru, da že trpiš za določeno, denimo srčno, obolelostjo, ali si otrok oz. telesno »drobceno« bitje, ti ugriz takšnega pajka lahko povzroči smrt, v primeru, da si zdrav, pa ti ugriz povzroči določene komplikacije, določena stanja tvoje nezdravosti, stanja, katerih pa se lahko, ob primernem zdravljenju, relativno hitro znebiš), bodisi je neizogibno smrten. Teh pajkov, takšnih, ki brezpogojno povzročijo smrt, na našem prostoru NI, potemtakem…

Je povsem zdravo bati-se-(strupenih)-pajkov takrat, kadar se podaš v neke tropske kraje, v katerih smrt-povzročajoči-pajki dejansko obstajajo, pa kaže biti previden v svojem ravnanju… in je povsem zdravo bati-se-velikih-debelih-pajkov (kakopak, NE v podobi bati-se-na-maničen-način), takšnih, kakršni tudi pri nas obstajajo, takrat, kadar se zavedaš, da ti pajkov ugriz lahko povzroči določene nevšečnosti… in je, na drugi strani, povsem NEzdravo bati se pajkov kot takih (kot konkretne podobe živetja), potemtakem je nezdravo bati se vseh in vsakega pajka!

Suha južna, žargonski izraz za tisto pikico mesa, stoječega na osmih dolgih, komajda vidnih nogah. Povsem NEnevarno bitje, ki niti toliko strupa ne vsebuje, da bi ti lahko, ob morebitnem ugrizu, kakršnekoli zaplete povzročilo. Obenem pa…

Takrat, ko se zgodi tisti strah-ima-velike-oči (takrat torej, kadar NI zmožnosti razumskega delovanja), lahko taista suha južna »zraste« v gromozanskega pajka, tudi pol metra (in več) širokega in dolgega (in se, tej »rasti« ustrezno, tudi tista pikica mesa krepko poveča)!

Kakopak, ne gre za objektivno, dejansko povečanje (»rast«) te suhe južne, pač pa gre za stanje, v katerem oči vidijo taistega pajka v njegovi (krepko) povečani velikosti, in možgani (nezmožni razumskega delovanja) sprejmejo informacijo oči kot DEJANSKO PRAVILNO (kakšna podobnost s tistim svet-je-tak-kakršnega-vidim!!!), in temu ustrezno tudi (od)reagirajo (poženejo od-suhe-južne-ogroženo osebo v /običajno kričeč/ beg, predvsem pa povsem PANIČEN beg, torej v način izkazovanja, v okviru katerega se bežeča oseba lahko tudi poškoduje)!

Kako odpravljati BOLESTEN strah?

Obstaja obče prepričanje, ki govori o tem, da se je s STRAHOM potrebno soočiti, da se je, potemtakem, potrebno soočiti s TISTIM, ČESAR SE BOJIŠ, vendar…

To NEPOSREDNO soočanje s predmetom (vzrokom) tvojega strahu se lahko (iz)kaže tudi na način, da do-pajkov-in-bolesten-strah-izkazujočo osebo zapreš v nek prostor (jo, po možnosti, celo privežeš na nek stol, da ne more u/bežati), potem pa v taisti prostor (krog osebe, morda celo prek nje) natrosiš nekaj veder (različnih) pajkov (upam, da ne obstaja veliko takšnih IDIOTOV, ki v okviru lastnega NErazumevanja, in na tak, NEPOSREDEN, način izkazujejo svoje »terapevtsko« delovanje!).

Priznam, NE vem, kako takšne »šok terapije« delujejo na nagonsko zasnovana bitja (NE ukvarjam se s PREDRESIRANJEM iz ene navade/podobe izkazovanja v drugo, s predresiranjem kot EDINIM načinom »razreševanja« psihičnih težav nagonskih bitij, torej bitij razumevanja NEzmožnih), a z gotovostjo trdim, da slednja dejavnost (v odnosu do obolele osebe) v podobi »šok terapije« zlahka DOSEŽE POVSEM NASPROTEN UČINEK od želenega! Z drugimi besedami: kadar razumsko zasnovano, a psihično obolelo osebo, ki svojo obolelost izkazuje TUDI z maničnim strahom, neposredno izpostaviš predmetu (vzroku) njenega strahu (jo s strahom soočiš), takrat jo boš, po vsej verjetnosti – povsem »zlomil«! Namesto, da bi ji strah predrugačil (ga iz bolezenskega spremenil v zdravega, torej v strah, ki je selektivne narave in ki zmore ugotavljati objektivno nevarnost, ter jo razlikovati od UMIŠLJENE, neobjektivne), ji boš (vsaj v absolutni večini primerov) povsem ONEMOGOČIL kakršnokoli z/možnost (vsaj najmanjšega možnega) razumskega izkazovanja, na področju, nanašajočem se na nek, konkreten, strah!

NE, ni se potrebno soočiti s STRAHOM (s tistim, česar se obolela oseba manično boji), pač pa SE JE NAJPREJ POTREBNO SOOČITI Z (objektivnimi) DEJSTVI, ki govorijo ( = pojasnjujejo) o tistem, česar se obolela oseba boji! Potemtakem se je potrebno POSREDNO soočiti s strahom (s predmetom, ki strah poraja)!

O teh objektivnih dejstvih, glede pajkov, ne bom več, so vsa zapisana v predhodnih odstavkih.

Proces soočanja-z-objektivnimi-dejstvi (glede tistega, česar oboleli osebi povzroča maničen strah) traja nekaj časa (v odvisnosti od teže obolelosti in v odvisnosti od tega, koliko zaupanja-do-terapevta je uspelo terapevtu vzbuditi v oboleli osebi), in traja natanko toliko, dokler obolela oseba skozi svoje BESEDNO izkazovanje ne izpriča o tem, da zmore razlago (vse to, kar si ji, konkretno o pajkih, povedal) MISELNO SPREJETI KOT PRAVILNO (torej zmore vsaj v svojih razmišljanjih dopustiti to možnost, da je pajek kot tak v ničemer ne ogroža, vsaj neposredno ne)!

Šele PO TEM, ko zmore obolela oseba sprejeti ( = upoštevati) dejstvo, da neposredno NI ogrožena s strani pajkov, takrat – pridejo v pomoč pajki. A v POSREDNI podobi njih pomoči, potemtakem NE tako, da bi z njimi soočal obolelo osebo, pač pa…

Glede na to, da si kot terapevt že zgradil neko zaupanje s strani obolele osebe (popolnoma nasprotno od občega prepričanja v brezpogojno zaupanje = verovanje!!!), takrat torej, ko ugotoviš, da obolela oseba VERJAME tvojim besedam (potemtakem tudi ugotovitvam-objektivnih-dejstev, o katerih te besede govorijo!), takrat se podaš v OSEBNO ( = terapevtovo) izkazovanje v odnosu do strah-povzročajoče-vsebine, konkretno do pajkov. Pomeni, da takrat s svojim ravnanjem (na primer – na začetku polagaš prst v neposredno pajkovo bližino ali zgolj dopustiš pajku, ki se je naključno znašel ob/na tvoji roki, da nemoteno nadaljuje neko svojo pot… v nadaljevanju pajka namenoma daš NASE = na terapevta) DOKAZUJEŠ oboleli osebi, da ti pajek ničesar NI naredil, ker ti – ničesar NE želi narediti, celo nasprotno, raje ubeži (zaznavajoč tvojo – krepko večjo – količino toplotne energije, kot je količina, katero sam premore) pred teboj! Pa…

Ker se pajek NE izkazuje selektivno, v odnosu do neke, konkretne, posamičnosti/vsebine, ker pajek VEDNO beži (se čuti ogroženega) takrat, kadar (telesna) temperatura tistega, na katerem se znajde, (krepko) presega njegovo… je povsem LOGIČNO ( = razumljivo), da je pajka strah tudi obolele osebe, da bo raje bežal pred njo, kot da bi jo napadel! In šele v tej fazi odnosa obolele osebe do predmeta njenega strahu, tudi samo obolelo osebo popelješ (postopoma in previdno!) do NEPOSREDNEGA soočanja (s pajkom). In ko obolela oseba v zadostnem številu takšnih, praktičnih, soočanj ugotovi, da se ji v odnosu napram pajku(om) NI nič slabega dogodilo, šele takrat so možgani zmožni dotedanjo informacijo o pajkih ( = pajkov se je POTREBNO BREZPOGOJNO, neselektivno, BATI) nadomestiti z novo, pravilno, objektivnim stanjem EDINO ustrezno informacijo ( = bati se moram izključno tistih pajkov, ki mi DEJANSKO lahko nekaj slabega povzročijo)!

Vse te podobe izkazovanja obolelosti, torej vse manične strahove, vse obsesivno-kompulzivne motnje, je priporočljivo ODPRAVLJATI SOČASNO Z ODPRAVLJANJEM NJIH VZROKOV, potemtakem sočasno z odpravljanjem same psihične zakrčenosti! Tako, kot je, pri zdravljenju telesnih obolenj, priporočljivo nadzorovati (jo, po potrebi, nižati) telesno temperaturo ob sočasnem odpravljanju obolelosti, ki to temperaturo povzroča. V kolikor se »terapevt« loteva zgolj teh podob izkazovanja psihične obolelosti (in ne obolelosti same kot take… mimogrede: s samo odpravo psihične zakrčenosti samodejno ODPADEJO VSE obsesivno-kompulzivne motnje, in tudi marsikateri bolesten strah!), v takšnem primeru izkazuje zgolj to, da NE ve o tem, kar počne, da NE razume psihe in njenega izkazovanja, da, v bistvu, sploh NE bi smel ponujati terapevtskih storitev! Vsaj v podobi dejanske psihoterapije ne (lahko pa bi se ukvarjal, kakor je to počel, na primer, dr. Rugelj, s predresiranjem nagonskih bitij iz ene v neko drugo navado oz. podobo izkazovanja)!

Za zaključek: kadar ima strah velike oči, takrat je s temi »očmi« (z možgani) nekaj narobe, kajti – tudi strah mora imeti natanko takšne »oči«, kakršne dejanskim stanjem (dejstvom) ustrezajo!