Lastnina in »človek« kot predmet lastninjenja

Kdo si je izmislil lastnino, in kdaj? Kdo si je izmislil opredmetenje »človeka« po »človeku«, in kdaj?

Povsem preprosti vprašanji, na kateri je moč slišati različne odgovore, in sta vsem tem odgovorom značilni dve (skupni) zadevi: vzrok za nastanek lastnine in opredmetenja »človeka« po »človeku« iščejo v človeku kot takem, obenem pa so vsi – napačni, kajti…

Oboje, tako lastnina, kakor tudi opredmetenje drugega po drugem, obstajata že od nekdaj, sta povsem naravni stanji, skozi kateri se izkazuje nagonski (živalski) svet. In, da bi bilo še huje – gre za stanji, ki za človeka-razumsko bitje NISTA značilni! Pojasnim, kakopak…

Najprej ugotovimo, o čem govorijo besede lastnina in opredmetenje drugega po drugem.

Lastnina je tisto, kar IMAM v LASTI, torej je MOJE, in o tem smem, vsaj načeloma, odločati SAM, po svoji volji. Potemtakem smem, načeloma, seveda, s svojo lastnino početi vse, kar (in kakor) se mi zahoče.

Opredmetenje drugega po drugem je stanje, v okviru katerega se neka posamičnost izkazuje v podobi lastnika, dočim se druga izkazuje v podobi lastnine ( = predmeta, objekta), potemtakem v podobi NEimetnika lastne volje oz. pravice do odločanja (izbire).

Občestvo je prepričano o »harmoničnem« živetju v naravi, o tem, da so v naravi vsi enaki, enakovredni, o tem, da si, v naravi, vsi delijo, da je pravzaprav vse, od česar je odvisno naravno živetje, v lasti vseh, ki se s tem živetjem izkazujejo, vendar – o čem vse ni občestvo prepričano, in le katero obče prepričanje ustreza objektivnim stanjem (resnici)?!

Ne, daleč od tega, da bi se narava izkazovala v opisanih podobah, izkazuje se povsem nasprotno!

Zanemarimo, pri nadaljnjem ugotavljanju, to, ali se žival zaveda same sebe, in vsega ostalega, kajti samo stanje ne/zavedati-se ni odločujoče pri opredeljevanju vsebin, pač pa o slehernem odnosu-do-nečesa priča samo izkazovanje, in uradno opredeljene živali se izkazujejo (po obeh vprašanjih, in tudi po ostalih) popolnoma enako, kot se izkazuje SLEHERNO nagonsko bitje, potemtakem tako, kot – se izkazujejo tudi človejaki (ki se, mimogrede, tudi NE zavedajo sebe kot celote)!

Tudi živali poznajo »države«, in je območje, katero neko krdelo zaseda, takšna živalska država. In ta država ima svoje meje, celo redno jih vzdržujejo (običajno z uriniranjem živali označujejo meje njihovega teritorija).

Tudi živali imajo svoje »carinike« ( = zmorejo ugotavljati to, če neka NEnjihova žival stopi na njihovo področje), svoje »policiste« ( = sleherna žival, ki se zoperstavi »nepooblaščenemu prehodu državne meje«) in »vojsko« ( = celotno krdelo, ki se zoperstavi vsiljivcem)… potemtakem imajo tudi svoje »sodne postopke« ( = ugotovitev tega, da prišlek ne sme biti na njihovem področju) in »represivne ukrepe« ( = fizičen obračun z vsiljivci)… je pa res, da države ne omenjajo, v svojem renčanju, bevskanju, mukanju… in da nimajo ne zastav, ne grbov, ne državnih proslav.

Potemtakem imajo tudi živali lastnino (če je neko področje »moje«, potem je v »moji« lasti, si ga lastim!), še več – imajo individualno (zasebno) lastnino! Pravzaprav imajo IZKLJUČNO takšno (zasebno) lastnino, kar pomeni, da pri živalih ni moč govoriti o skupni (nekakšni »družbeni«) lastnini, kajti – o vsem odloča posameznik(ca), tisti(a), ki vodi krdelo, trop, čredo. In odloča na način če-ti-ustreza-PO-»MOJE«-lahko-ostaneš-če-ti-NE-ustreza-pa-odidi. Potemtakem…

Potemtakem je tista »enakopravna harmoničnost«, katero občost vidi v posameznih krdelih, čredah, zgolj lari-fari, je zgolj tozadevno stanje enakopravnega in harmoničnega, kajti dokler nek pripadnik skupine ustreza vodji, do tedaj sme obstajati kot član krdela (črede), in sme, temu ustrezno, tudi jesti, počivati, tekati na/po področju, katerega si lasti najmočnejši posameznik (ali, na primer, pri slonih, najstarejša slonica)… potemtakem bi se takšno stanje dalo pojasniti tudi takole: dokler ima vodja korist od nekega posameznika, do takrat mu usluge »plačuje« z dopuščanjem bivanja na svojem teritoriju!

In živali poznajo tudi opredmetenje drugega po drugem, kajti takrat, kadar se morajo VSI (in vsak) posamezniki nekega krdela (črede) ravnati po volji posameznika ( = vodje), takrat ti vsi NE smejo imeti neke svoje volje, in je praviloma tudi nimajo, pač pa se ravnajo tako, kot od njih vodja pričakuje ( = skladno z voljo vodje)! In kadar (občasno) pride do tega, da neka (običajno mlada) drzna posamičnost meni, da bi lahko SEBI boljšo pozicijo ( = mesto vodje) priborila, takrat, pač, pride do boja (med njo in vodjo)… in če tej drzni posamičnosti ne uspe premagati vodje, in če ji to nekajkrat ne uspeva, potem obstajata le dve možnosti, v tej »naravni harmoniji«: ali se posamičnost povsem PODREDI vodji, ali  pa je trajno izgnana iz krdela (črede), potemtakem tudi iz »države«!

Kakopak, obstaja tudi tretja možnost, to je tisto stanje, ki se izkazuje s smrtjo ene izmed borečih se posamičnosti (v določenih primerih je zaključek lahko tragičen celo za obe), čeprav – zmorejo biti uradno opredeljene živali krepko bolj humane od človejakov, pa se medsebojni boji (znotraj posameznih krdel, čred) običajno zaključijo krepko pred tem, ko bi lahko prišlo do resnejših (odločujočih) poškodb!

Z drugimi besedami – takrat, kadar NE smeš imeti svoje volje ( = kadar se NE izkazuješ z imetjem svoje volje), takrat si, povsem logično, v lasti nekoga DRUGEGA, takrat ta DRUG odloča o tebi, takrat, preprosto, nisi subjekt (neka samostojna posamičnost), pač pa si izključno OBJEKT ( =  predmet) v lasti tega drugega! Potemtakem…

Si nihče ni izmislil stanj, katerim današnjo obravnavo posvečam, pač pa ta stanja obstajajo od nekdaj, in so del tistih izkazovanj, s katerimi se izkazuje živalski, nagonski svet, pa – kadar se nagoni znajdejo (tudi) v človekovem svetu (v svetu razuma), takrat, ni vrag, tudi svoje navade s seboj prinesejo!

Za človeka-razumsko bitje veljajo povsem drugačna izkazovanja (pomeni, da bi bil tudi človekov svet – KO bi bil zares v rokah človeka – popolnoma drugačen od obstoječega!), pa…

Človeku lastnina NI sredstvo za zagotavljanje lastne veljave (vrednosti), potemtakem mu tudi ni potreba tiste vrste, ki v željo po imeti (po posedovanju) vodi, v željo, potemtakem, ki se rada v podobi pogoltnosti, bolestnosti, obsedenosti izkazuje! Daleč od tega, in nasprotno – človeku je lastnina BREME (več kot imam, manj je tistega, kar zares zmorem uporabljati… več kot imam, bolj moram za svoje imetje skrbeti… bolj kot skrbim za svoje imetje, manj časa/živetja mi za druge stvari, in tudi za sebe, ostaja!), pa se zmore do nje povsem razumsko izkazovati, in skladno z objektivnimi potrebami, izhajajočimi iz samega živetja (če hočem živeti, potem moram uspeti zagotoviti svoje psiho-fizične potrebe, potemtakem moram imeti nek svoj kotiček, v katerem bom lahko samega-sebe-živel = se izkazoval skladno z lastnimi namerami, željami, moram imeti krožnik, iz katerega bom jedel, in mizo, na katero bom ta krožnik postavil… in podobno, pri čemer je, kar zadeva človeka, vse tisto, kar potrebujem za lasten obstoj, lahko v lasti nekoga drugega, kadar mi ta drug možnost uporabe vsega potrebnega omogoča)… pomisli na tiste »slavne«, ki so odkrivali svet, ali na nek drugačen način doprinašali k temu, čemur pravimo razvoj, civilizacija… praviloma se nihče (med njimi) NE žene za (nekim svojim) imetjem, pač pa se ženejo v delo (živijo za svoje delo)!

Človek NE pozna opredmetenja drugega po drugem! Še več, prav človek je tisto bitje, ki je povedlo do etičnih, pravnih norm, in je zmoglo do tega povesti izključno zaradi tega, ker se izkazuje z UVIDEVNOSTJO ( = uvid-v-drugega = upoštevanje tega drugega), pa…

Če se izkazujem z uvidevnostjo, potem se izkazujem s tem, da mi NI vseeno, kako ta drug živi, da me bolečina tega drugega moti, me boli, da tudi temu drugemu priznavam pravico po tem, da živi sebi ustrezno živetje ( = da živi skladno z lastnimi željami), potemtakem…

Potemtakem tega drugega NE obravnavam v podobi predmeta, pač pa ga obravnavam v podobi samostojnega, o samem sebi odločujočega bitja, potemtakem – v podobi SUBJEKTA!

Pač, tako je, v svetu, katerega sestavlja tako človek (in njegovi dosežki), kakor tudi povsem naravna (še vedno, v svoji biti, povsem prvinska), nagonska bitja (človejaki)!