Odnos
občosti do povišane telesne temperature (v nadaljevanju: vročina) je enak
odnosu do česarkoli, do vsega, česar občestvo NE razume. Tako je vročina
obravnavana kot nekaj negativnega, kot stanje, katerega je potrebno čimprej
odpraviti, in obstajajo tudi reklame, v katerih oglaševalci oglašajo
določene analgetike, in to počno na način nemudoma-boste-odpravili-vročino…
Res je,
ni prijetno imeti vročino, zlasti tisto ekstremno povišano, in nihče si je ne
želi, a je vročina, kljub temu – prijateljica! Čemu?
Najprej
se je potrebno zavedati tega, da vročina (sama po sebi) NI bolezensko stanje
(NI bolezen), pač pa je vročina zgolj POSLEDICA tistega nekaj-je-(s-telesom)-narobe.
Potemtakem je vročina zgolj eden izmed načinov govorice telesa, s katerim
organizem sporoča neko svojo (lahko zgolj trenutno, lahko stalno) okvarjenost.
Pravzaprav je v številnih primerih celo edini način tega sporočanja, pomeni, da
bi brez vedenja o tem, da imam vročino, ne mogel vedeti tega, da je z menoj
nekaj narobe.
Kot
drugo pa je vročina, pri mnogih obolelostih, EDINI način, s katerim se telo zoperstavlja
vzrokom svoje obolelosti, potemtakem je vročina v takšnih primerih edini
zdravnik, ki zmore telo popeljati do zdravosti! Pomisli na razne viroze in na
tisto delovanje zdravnika, h kateremu se odpraviš in slišiš zgolj tisti
počivaj-pij-vitamini…
Res je,
z vročino telo »prekuhava« viruse, jim povzroča takšne okoliščine, kakršnih ti
virusi niso zmožni preživeti. In višja kot je vročina, uspešnejše (in kratkotrajnejše)
bo to »prekuhavanje« virusov ( = zdravljenje). Pomeni, da je priporočljivo
dopustiti (lastnemu) organizmu njegovo bojevanje z vzrokom obolelosti, in se je
na tak način priporočljivo izkazovati vse dotlej, dokler bodisi vzdržiš
vročično stanje, bodisi do tedaj, ko bi utegnila vročina sama postati primarna
težava, in to postane takrat, kadar povzroči vročinski krč.
Osebno
in NAČELOMA menim, da vročina do 40 °C ne bi smela biti problematična (ji je
potrebno dopustiti njen obstoj), kakopak ob ustreznem počivanju obolelega in ob
vnašanju zadostne količine tekočine, vendar – obstajajo posamezniki, ki so
dovzetnejši na vročinska stanja, posamezniki, ki zmorejo že pri krepko nižji
vročini doživeti vročinski krč, pa je priporočljivo najprej POZNATI samega
sebe (svoje telo, njegove načine odzivanja) in se šele naknadno odločati o
tem, pri kakšni vročini boš posegel v njeno odpravljanje (ali vsaj nižanje)!
Za vsak
primer vročine običajno ne hodimo k zdravniku, in še posebej ne hodimo takrat,
kadar se vročina suče okrog 37 °C, čeprav – večina pljučnic se izkazuje prav
z rahlo povišano vročino (potemtakem z vročino krog 37 °C), in je pri
večini pljučnic taista, rahlo povišana vročina, ki se izkazuje na daljši čas,
edini znak, ki obolelemu govori o tistem nekaj-je-narobe, pa je zaradi tega
potrebno ob slehernem daljšem vročinskem stanju obiskati zdravnika, ki
zmore (s svojimi pripomočki) ugotoviti razlog neobičajnega vročinskega stanja!
Z drugimi besedami: vročine ne kaže niti zgolj odpravljati, in jo še manj kaže
spregledati, je ne upoštevati!
Kakopak,
obstajajo tudi vročinska stanja, pri katerih zdravnik NE more ugotoviti neke
telesne podlage taistih stanj, potemtakem v telesu ne najde nikakršnega
odstopanja (nepravilnosti), kar pomeni to, da – je lahko vročina (tudi) odraz
nekega neravnovesja v čustvovanju (takšna vročina se pojavi ob samem omenjenem
neravnovesju in je, običajno, kratkotrajne narave, razen v primeru, seveda, da
to neravnovesje čustvovanja traja dlje… a je tudi takšno dolgotrajnejše stanje
povsem zadosten razlog za obisk zdravnika).
Če
spregledam vročino,
če se nanjo ne odzovem ustrezno, pač pa njeno sporočanje zanemarim (obenem pa
naredim le to, da jo z nekim analgetikom… ali pa z nekim fizičnim hlajenjem samega
sebe… zbijam, jo skušam odpraviti), takrat se mi zna pripetiti to, da sam
dovolim (omogočim!) nastanek TRAJNE okvare lastnega organizma! Denimo prav
pri pljučnicah je malodane običajno takšno ravnanje (takšen odnos do vročine),
in je, posledično, običajno tudi to, da zdravnik pri nekem kasnejšem pregledu
ugotovi t. im. senco(e) na pljučih ( = posledica/e oz. izkaz na-nogah-prebolele/ih
pljučnic/e), in ta/e senca/e zmanjšuje/jo zmožnosti pljuč, jih slabi/jo, s
čemer jih naredi/jo tudi – bolj dovzetna za neka druga obolenja (tudi za raka
pljuč)!
Potemtakem
je moč na vročino (kakor tudi na vse ostalo) zreti z več zornih kotov, in ne
samo na način, da je vročina nekaj neprijetnega, celo škodljivega. Absurd –
prav to, da ob vsaki vročini vzameš analgetik (da vročini ne dovoliš
opravljanja njenega zdravniškega dela) je tisto, kar dejansko je škodljivo!
Vročina
je potemtakem obravnavana kot nadloga, izključno kot nadloga, in je takšna
obravnava prevečkrat izkazovana tudi v primeru bolečine. Obstajajo celo »modreci«,
ki učijo o obvladovanju bolečine, celo knjige na to temo pišejo, in, seveda,
obstaja občost, ki v teh »modrecih« (in njih »modrostih«) prepoznava umnost,
čeprav… je ta umnost le tista obča neumnost, nezmožnost razumevanja, in nič
več, kajti – tudi bolečina sama po sebi NI obolelost, pač pa je način (tako kot
vročina), s katerim telo o neki svoji okvari (poškodbi) govori. In kadar te
bolečine ni, takrat – se zmore v telesu dogajati tisti neboleč rak, in se
dogaja povsem nemoteno (v kolikor ne hodiš na kontrolne preglede) vse dotlej, dokler
se sam ne razkrije (in se razkrije šele takrat, ko ga ni več moč odpraviti, ko
ni moč doseči ozdravitev)!
Da ne
bom napačno razumljen, s tem kadar-bolečine-ni – kakopak je povsem normalno to,
da v primeru zdravosti (tako telesa kakor psihe) bolečine ni, obenem pa bi bilo
normalno tudi to, da na vsako bolečino ustrezno reagiraš (ne zgolj s poskusom
njene odprave – še posebej pri psihi je konstantna bolečina sporočanje o
nepravilnostih, in je zgolj poskušanje njenega obvladovanja tisto ravnanje, ki NEIZOGIBNO
do obolelosti pripelje).
Narava
je »izumila« vse, kar potrebuje za svoj nemoten obstoj, in vse to, s čemer se
izkazuje, je, očitno, dovolj uspešno, glede na to, da taista narava zmore
obstajati že milijone let. Edina zadeva, katere ni »izumila«, so človejaki
(edina bitja, ki ne živijo v svojem svetu, obenem pa o taistem svetu odločajo),
potemtakem ni izumila tudi njih nezmožnosti razumevati tisto, kar se jim
nerazumljivo kaže. In je vprašanje, če se zmore, ta narava, s svojo umnostjo
(torej tudi z izkazovanjem SLEHERNEGA organizma = telesa) uspešno zoperstavljati
človejaškim »modrostim« (temelječim na verovanju v neka puhla, neutemeljena,
neumna prepričanja), tudi po vprašanju odnosa do vročine (in bolečine), pa verjamem,
da sem (tudi) ta zapis povsem brez potrebe izkazal, kajti tistim, ki zmorejo
razumeti, z njim ničesar novega ne razkrivam, dočim vsi ostali (itak) »vedo«,
da sami najbolje »vedo«!
Ni komentarjev:
Objavite komentar