»Geniji čudaki«

Uvodoma, in ne vem katerič že: geniji, kot biološka vrsta, NE obstajajo, pač pa občost s tem terminom opredeljuje (ekstremno) razliko med posamezniki in seboj, na temelju razmišljanja vsi-smo-razumska-bitja-in-tisti-neki-ki-izstopajo-so-nekaj-še-bolj-posebnega-so-še-bolj-razumski-so-geniji…

»Geniji« so zgolj tisti posamezniki, ki sodijo v 2 % (v odnosu do celotne dvonoge populacije) ljudi-razumskih bitij, in ki so se v zadostni meri posvetili določenim področjem (njihovega interesa, zainteresiranosti), da so, posledično, dospeli do določenih ugotovitev (odkritij, izumov). Potemtakem baza (iz katere izhajajo) teh odkriteljev NI celotna dvonoga populacija, pač pa le omenjena dva odstotka, kar, z drugimi besedami, pomeni to, da – bi se slednji iz teh dveh odstotkov lahko potegoval za mesto »genija«, ko bi se v zadostni meri ukvarjal z nekim (njemu ljubim) področjem… ko bi imel to srečo, da bi bilo njegovo ukvarjanje zanimivo tistim, ki raziskovanja financirajo… ko bi imel srečo, da bi bili izsledki, rezultati njegovega dela, obče zanimivi (uporabni), in predvsem… ko bi imel srečo, da nagonsko okolje ne bi v takšni meri delovalo nanj (zlasti v času njegovega odraščanja), da bi mu povzročilo psihično okvarjenost (in s tem zmanjšalo njegove umske zmožnosti).

VSAKO razumsko zasnovano bitje je »čudno«, v odnosu do večinskega okolja, in je ta »čudnost« odvisna tudi od tega, koliko je razumski posameznik poznan, pa – tisti, ki se že zgodaj umaknejo v neko svojo osamo, tisti ne zmorejo dospeti do občega ugotavljanja svoje »čudnosti« (če te ne poznajo, potem ne »vedo« niti tega, da obstajaš, kaj šele, da bi »vedeli« kakšen si), dočim so tisti javno znani, vsi po vrsti, in vsak na svoj način, »čudni«.

»Čudnosti« se razumsko bitje ne zmore izogniti, kajti že od rojstva dalje je drugačno od okolja, na drugačen način beleži (gleda) sleherno informacijo, na drugačen način do informacij dospeva, na drugačen način informacije oblikuje ( = dospeva do DRUGAČNIH ugotovitev), ne nazadnje – tudi izkazuje se povsem drugače od občega izkazovanja, pa zmore biti tako NAČELNO, kakor tudi etično, predvsem pa – svoj odnos do vsega oblikuje na temelju nekih objektivnih stanj, in ni samemu sebi edino merilo ugotavljanja sveta.

Razumsko bitje je že od otroštva dalje (konkretneje od takrat, ko začne spoznavati svet in se o spoznanem izražati) »čudno«, nikakor ne more sprejeti mnenj in ravnanj okolja, pa z njim, po mnenju taistega okolja (ki svojo nerazumskost, dobesedno bebavost, razlaga v podobi razumskosti, razumevanja), »nekaj ni v redu«. Posledično skuša taisto okolje tega »čudnega« spraviti-v-red, ga narediti sebi enakega, potemtakem »normalnega« ( = običajnega, občega). In šele tu, v tej fazi, dejansko (z vidika razuma) prihaja do stanj »čudnosti« (teh razumsko zasnovanih bitij), kajti…

Domnevam, da je besedna zveza notranji-boj obče znana, žal pa tudi ne obče razumljena. Notranji boj namreč NI tisto odločanje, v podobi izbire med dvema (ali več) možnostima, ko se odločaš, denimo, med dvema všečnima zadevama, veš pa, da si smeš dovoliti eno samo. Pri takšnem odločanju namreč v vsakem primeru zmaga tvoja volja, ti sam se odločiš o tem, katero zadevo boš izbral, ti sam presojaš o okoliščinah (in posledicah) svoje izbire. Dejanski notranji boj je tisto stanje (dogajanje), v okviru katerega se tvoj pravi »jaz« bori (nasprotuje njihovi uveljavitvi, se ji zoperstavlja) s tistimi podobami, katere in kakršne ti okolje vsiljuje (z namenom, da bi postal okolju enak = všečen = sprejemljiv), potemtakem se bori s tvojim NEpravim, (v času boja zgolj) potencialnim (bodočim) »jazom«.

Možgani so čudna zadevščina, na prvi pogled povsem zapletena, a dokaj preprosto delujoča (torej razumevajočemu tudi razumljiva). Denimo – nagonsko zasnovani možgani nenehno (od rojstva do smrti) vsa svoja izkazovanja podrejajo enemu samemu, temeljnemu cilju: čimbolj ugodnemu, varnemu preživetju subjekta, katerega del so. Na tak način se v določenem obdobju (v obdobju odraščanja, »dozorevanja«) izkazujejo tudi razumsko zasnovani možgani (v okviru domneve, kakopak, da jih okolje ne uspe psihično okvariti… v kolikor jih uspe okvariti, potem je izključno od teže okvarjenosti odvisno to, v kolikšni meri se bo okvarjeno razumsko bitje DO KONCA SVOJEGA ŽIVETJA  izkazovalo v nagonskih podobah = tako, kot se izkazuje okolje… kakopak, če ne pride do tega, da je okvara terapevstko odpravljena), in se tako izkazujejo vse dotlej, ko določene vrednote (denimo načelnost, humanost…) postanejo temeljni dejavnik, merodajen za (vsa) izkazovanja razumskega bitja (takrat razumskemu posamezniku njegovo preživetje NI več odločujoče, pač pa zmore pre/živeti izključno v primeru, da njegova izkazovanja = njegovo živetje poteka skladno s temi vrednotami... vojak, ki je odklonil ustrelitev nemočnih ujetnikov, vedoč, da bo zaradi tega sam ustreljen, je svojim vrednotam dal prednost pred svojim živetjem)!

Do te faze (ko vrednote postanejo dejansko vodilo posameznikovega živetja) ima okolje NEPOSREDEN vpliv ( = možnost) delovanja na posameznika, na njegovo spreminjanje, na nadomeščanje njegovega pravega »jaza« z NEPRAVIM, okolju všečnim), dočim z nastankom te faze posameznik sam zmore sebi povzročiti psihično okvarjenost (zaradi svoje uvidevnosti, zaradi želje po tem, da bi bil nekomu všečen in sprejemljiv, se zmore iz sebe-pravega spremeniti v sebe-takšnega-kakršnega-nekdo-drug-pričakuje-želi-imeti).

Tudi mnenje, da je psihično nasilje (krepko) hujše od fizičnega je dokaj znano, žal pa tudi – nerazumljeno. In je pravilno, resnično, takšno ugotavljanje, kajti s pomočjo psihičnega nasilja, izkazujočega se v okvirih »vzgoje« ( = DRESURE), je moč zadeve pripeljati celo tako daleč, da – v živem telesu obstaja neko mrtvo bitje! Pa ne govorim le o tistih ekstremnih primerih popolne (tako umske, kakor tudi čustvene) otopelosti, s katero se umsko hudo oboleli izkazujejo, pač pa predvsem o primerih, ki niti niso tako redki, so celo povsem delujoči znotraj občosti, a na vsakem svojem koraku pričajo o obstoju-nekega-tujka-v-lastnem-telesu (to so tisti primeri, ki zmorejo izbruhniti v podobah nasilja, usmerjenega bodisi proti samemu sebi, bodisi navzven, proti nekaterim drugim… ali v podobah hipnega in popolnega sesutja, v smislu »popolnoma se mu/ji je utrgalo«).

Kakorkoli že, vsaka psihična okvarjenost (vsaka uspešno izvedena dresura, s katero uspe nagonsko okolje spremeniti izkazovanje razumskega bitja) je korak v smeri umrtja razumskega bitja! In več kot je teh uspešno izvedenih spreminjanj, manj živi (manj se izkazuje) to, sicer porojeno razumsko bitje… postane tujec v lastnem telesu, začne nagonsko »misliti«, se posledično tudi nagonskim ustrezno izkazovati, pri čemer je pomembno tudi sledeče: dokler obstaja vsaj kanček razumske zmožnosti, znotraj tega (že okvarjenega) posameznika, do takrat želi ta razumski delček priti na plano (želi živeti samega sebe), obenem pa mu PODzavest to preprečuje (možgani so se navadili na to, da je telo VARNO pred kaznijo, pred agresijo, izvajano s strani okolja, in je varno izključno zaradi tega, ker se posameznik izkazuje okolju všečno, zaradi česar… s ciljem preprečiti nastanek /za posameznika/ NEvarnih razmer… PREPREČUJEJO taistemu svojemu – še vedno razumsko zmožnemu – del/čk/u izkazovati se na sebi primeren način, potemtakem razumsko)!

To je tisti dejanski notranji boj, in ujetost (tistih še obstajajočih) razumskih zmožnosti (v PODzavesti) je stanje, katerega je moč imenovati kot psihični krč.

Ker so (v javnosti izstopajoči) razumski posamezniki že sami po sebi »čudni« (nagonskemu okolju), in ker so bili taisti posamezniki (v času odraščanja) izpostavljeni dresuri (po določenih vprašanjih so se MORALI spremeniti, same sebe zanikati, sami sebe zapreti v lastno PODzavest, se v bistvu IZNIČITI), in ker taisti posamezniki določenim vrednotam dajejo prednost pred golim svojim pre/živetjem… ni prav nič čudnega, da so »opremljeni« z neko psihično zakrčenostjo, ki se izkazuje na različne načine, in tudi s t. im. obsesivno-kompulzivnimi motnjami.

Te motnje se lahko izkazujejo na kateremkoli področju živetja (ali, praviloma celo obvezno, na več področjih), in se izkazujejo v sila različnih podobah, tudi v takšni, denimo, da, pri hoji po s plošč(ic)ami tlakovanih tleh, hodiš izključno po parnih plošč(ic)ah (in vsak spodrsljaj, denimo to, da stopiš na rob neparne ploskve, »popraviš« tako, da se vrneš na začetek poti… če se ne motim, se je s takšno okvaro izkazoval Tesla… ki se je izkazoval tudi s strahom pred telesnim stikom…)… in takšne obsesivno-kompulzivne motnje sploh NISO redkost (jih je moč ugotavljati tudi pri nagonskih bitjih), čeprav – jih povprečnež večinoma sploh ni zmožen (kot motnje) prepoznati (in se jih, v podobi motenj, tudi njih izkazovalci NE zavedajo).

Tako da – kaj ne bi bili »čudni«, ti »geniji«, obstajajoči sredi »normalne«, zdrave bebavosti?!