Maščevanje in privoščljivost

Uvodoma poudarim sledeče dejstvo: povsod drugod, pri vseh vrstah in vseh posamičnostih, ki te vrste sestavljajo, obstaja skladnost naravne zasnovanosti z okoljem, v katerem neka vrsta (posamičnost) živi, povsod, razen pri – človejakih (ki, mimogrede, niso vrsta kot taka, pač pa so rezultat križanja dveh vrst, med seboj, vsebinsko gledano, popolnoma nasprotujočih si, potemtakem so PODvrsta).

Zapisoval sem že, da se-riba-na-suhem-čudno-obnaša, torej sem zapisoval o tem, da se takrat, kadar se znajdeš v NEsvojem okolju, ne moreš obnašati svoji zasnovanosti primerno, potemtakem se ne moreš obnašati na način, da bi uspešno razreševal lasten obstoj (in tudi vsega ostalega ne) in – kakor se riba-na-suhem izkazuje (za ribo) neobičajno (po občem žargonu bi zapisal »nenormalno«) in tudi je neobičajna (ker je redka, ta riba, ki se je na suhem znašla, v odnosu na vse ostale ribe), tako se, po drugi strani, človejaki, bivajoči v NEsvojem okolju, tudi čudno obnašajo, pri čemer pa je ta njihova čudnost njim nekaj – povsem običajnega (po občem žargonu »normalnega«), kajti ti (v tujem okolju bivajoči) človejaki NISO redkost, nasprotno – (malodane) VSI človejaki živijo v svetu človeka ( = razuma). Potemtakem so VSI riba-na-suhem, potemtakem jim je (ko sami sebe gledajo) stanje biti-riba-na-suhem nekaj povsem vsakdanjega, samoumevnega, običajnega, »normalnega«!

Z drugimi besedami bi se dalo zapisati, da so stanja, ki so povsod drugod ugotavljana kot NEnormalna, pri človejakih nekaj povsem normalnega. Pomeni, da pri človejakih siceršnja (povsod drugod ugotovljena kot posamična, redka, napram ostalim izstopajoča) obolelost postane – stanje zdravosti! To, kakopak, NI res, saj slednja, tudi psihična, obolelost govori o NEzdravosti, a JE res zaradi tega, ker je takšno stanje človejakom povsem samoumevno, in je samoumevno tudi medicinski stroki, ki niti potrebe po zdravljenju (taistega, in vseh ostalih, stanja) ne čuti, kaj šele, da bi se v samo zdravljenje podala (mimogrede: tudi KO bi se podala zdraviti, bi bila vsa prizadevanja povsem zaman, kajti – dokler ne odpraviš VZROKA obolelosti, do tedaj ne moreš pričakovati njene odprave oz. ozdravitve, in dokler bodo človejaki živeli v NEsvojem svetu, do tedaj bodo riba-na-suhem).

Tako, denimo, v vseh preostalih svetovih (v svetovih vseh ostalih vrst in posamičnosti, ki te vrste tvorijo) maščevanje in privoščljivost (slabega) NISTA sestavni del običajnega izkazovanja, dočim sta pri človejakih neko obče stanje, tako obče, da je (tudi) z njim moč pojasnjevati tisto, čemur pravimo značilnost neke vsebine (podvrste). Drugače: povsod drugod je maščevanje stanje, ki govori o okvari, o obolelosti, o bolezenskem (neobičajnem) stanju posamičnosti, dočim privoščljivosti (slabega) svetova (uradno ugotovljenih) živali in razuma ( = človeka) sploh poznata NE!

Pri (uradno ugotovljenih) živali privoščljivosti (kakršnekoli, torej tako privoščljivosti dobrega, kakor tudi privoščljivosti slabega) ni, pri človeku-razumskem bitju pa se privoščljivost SLABEGA pojavi šele takrat, kadar se posameznik znajde v stanju lastne psihične okvarjenosti oz. obolelosti, potemtakem takrat, kadar se (zaradi posledic delovanja večinskega, nagonskega okolja) tudi sam začne nagonsko, svoji (razumski) zasnovanosti NEPRIMERNO izkazovati, torej takrat, kadar se začne izkazovati kot riba-na-suhem, dočim je privoščljivost DOBREGA samoumevno stanje!

Kaj je maščevanje?

Na prvi pogled, in NAPAČNO, bi se dalo govoriti o tem, da je maščevanje obračun s preteklostjo, obračun s tistim, kar/ki ti je nekoč nekaj slabega naredil(o), dejansko pa je maščevanje – obračun s SAMIM SEBOJ, obračun s (čustvenim, psihičnim) stanjem, v katerem se nahajaš, obračun usmerjen v odpravo taistega stanja, in to stanje je – (ob)čutenje (lastne) nemoči!

Vsakemu razumskemu bitju je razumljivo to, da je preteklost nekaj že minulega, potemtakem nekaj, na kar ni več moč vplivati, torej tudi ne spreminjati. Potemtakem ni nikakršne (razumske) potrebe po tem, da bi se s preteklostjo kakorkoli obremenjeval, da bi se z njo ukvarjal drugače kot na način, da – se skušam iz nje nečesa naučiti.

Potemtakem je vsakemu razumskemu bitju jasno tudi to, da s tem, ko se odloči delovati proti nekomu, ki je nekoč nekaj slabega (»meni«) naredil (in ta, ki dela slabo JE slab!), ne doseže ničesar drugega kot to, da – z izkazovanjem nečesa SLABEGA napram drugemu (in to maščevanje JE, kajti nihče ne izvaja maščevanja na način, da nekomu nekaj dobrega naredi!) tudi sam izkazujem SLABO (svoje) ravnanje, potemtakem samega sebe kot SLABEGA izkažem!

To, da (vsa) nagonska bitja NISO zmožna ugotavljati objektivnih stanj, je dejstvo, pomeni, da niso zmožna ugotavljati tudi objektivnih vzrokov (taistih stanj), pač pa si vse po svoje (povsem subjektivno in od resničnega drugačno) razlagajo. In si to vse razlagajo izključno – izhajajoč iz sebe, iz lastnega ne/ugodja, pa… denimo, da te delodajalec odpusti zaradi tega, ker tvoje DELO ne dosega njegovih pričakovanj (pomeni, da osebno NIMA NIČESAR PROTI TEBI), ti pa si prepričan/a, da te je odpustil zaradi tistega nekaj-ima-proti-MENI, grd-je-do-MENE, namenoma-MENI-slabo-dela (pomeni, da je nastrojen PROTI TEBI). To, z drugimi besedami, pomeni tudi to, da se zmore maščevanje izkazovati povsem neutemeljeno, da v bistvu do njega sploh ne bi smelo priti, ko bi zmogel razumevati stanja, ko bi zmogel V SEBI ISKATI RAZLOGE določenih, katerihkoli, stanj!

Ker preteklosti ne moreš spremeniti, pomeni, da lahko spremeniš le tisti nekaj/tistega nekoga, za kar/kogar meniš, da je v odnosu do tebe slabo deloval(o), in ga (v okvirih maščevanja) spremeniš na način, da mu (po)slabšaš (neko njegovo) stanje, in s tem, ko nekoga prizadeneš (in to, da prizadeneš, je cilj maščevanja!), mu odvzameš njegovo (četudi zgolj relativno) zadovoljstvo, obenem pa sebi porodiš zadovoljstvo!

Zadovoljstvo, »moje«, »tvoje«, temelječe na tem, da nekomu drugemu prizadeneš BOLEČINO, JE SADIZEM! In, kolikor mi je znano, je sadizem izkaz psihične obolelosti, potemtakem je (pri sicer razumsko zasnovanih a psihično okvarjenih osebah) odpravljivo (ozdravljivo) stanje, dočim je pri ribi-na-suhem, očitno, nekaj povsem samoumevnega, »normalnega«, »zdravega«! Ko temu ne bi bilo tako, potem maščevanje in privoščljivost NE BI BILA OBČA pojava med človejaki (sadizma niti pri uradno ugotovljenih živalih NI moč ugotavljati)!

Občutek nemoči (katerega odpravim s tem, ko se nekomu maščujem, s tem, ko dosežem zadovoljstvo, ker se mi je uspelo maščevati, posledično s tem, ko samemu sebi dokažem, da tudi jaz zmorem nekaj slabega narediti, nekomu vrniti, nekoga prizadeti) se pri nagonskih bitjih izkazuje kot običajno stanje, kajti tam, kjer POTREBUJEŠ določeno (in čim višjo) razvrstitev na »družbeni lestvici«, in jo potrebuješ zaradi tega, da sebi in drugim lastno »vrednost« izkažeš, tam so nezadovoljni VSI tisti, ki so nižje (od nekih drugih) in nizko! Ker se zaradi tega, ker so nižje in nizko, NE SMEJO in ne morejo izkazovati tako, kot se izkazujejo tisti višje in visoko ( = nimajo enakih pravic)! Vendar – nikjer drugje, ne pri uradno ugotovljenih živalih, še manj pri človeku-razumskem bitju, to nezadovoljstvo (z neko razporeditvijo po sistemu višje-nižje) ne vodi (vsaj brezpogojno ne) v psihično obolelost, kajti uradno ugotovljena žival se (v okviru svojih nagonov – ki so, mimogrede, izkaz popolnega logičnega delovanja narave) nauči svoje razvrstitve, se nanjo navadi in »ve« (se tega sicer ne zaveda, a se »zavedajo« njeni nagoni), da je od njenih specifičnosti (od njene moči, spretnosti) odvisno to kje in kako bo razporejena, dočim se človek, kot razumsko bitje, sploh ne obremenjuje z »družbenimi lestvicami«, nima potrebe po tem, da bi se z občimi (in neetično izkazujočimi se) primerjal drugače kot tako, da – se sam ne izkazuje tako, kot se izkazujejo oni!

Da bo slednje bolj razumljivo: obstajata dve vrsti (dva načina) tekmovanja, tisti, ki je značilen za sila redke (za psihično neokvarjene ljudi) in se izkazuje kot tekmovanje-s-samim-seboj, s svojimi zmožnostmi (to je tisto stanje, ki govori o preizkušanju samega sebe, svojih sposobnosti, o tem, da skušaš vselej narediti bolje, kot si naredil poprej… in te ob tem sploh NE zanima, kako to počno neki drugi), in obči način, ki govori o tekmovanju-z-drugimi (to je tisto stanje, ko želiš nekim drugim pokazati, da so slabši = manj vredni od tebe). Prvi način se izkazuje v okvirih razumnega, kajti človek takrat, ko dospe do svojega maksimuma, ugotovi svoje dejanske zmožnosti in ga ne sili več v to, da bi taiste presegel (da bi naredil še več, kot je dejansko zmožen narediti), pomeni, da se, s takšno ugotovitvijo, dokoplje do ugotovitve samega sebe (in taisto, brez težav, tudi sprejme, ga ne moti, mu ne povzroča psihičnih okvar), dočim – pri občosti NIKOLI ni konca tekmovalnosti, kajti VEDNO obstaja nek drug, ki bo za tisočinko, milimeter… boljši od ostalih (čeprav je lahko zgolj TOZADEVNO boljši, ker je v danem – tekmovalnem – trenutku imel sebi bolj naklonjene razmere/okoliščine). In to pomeni tudi to, da – bo zavist, posledično privoščljivost in maščevalnost, VEDNO prisotna pri človejakih!

Kaj je privoščljivost (slabega)?

V bistvu je privoščljivost (slabega) le blažja oblika – maščevanja! S tem, da ni nujno, da temelji (ta privoščljivost) na nekem dejansko izvršenem stanju, v okviru katerega ti je nekdo (domnevno ali dejansko) nekaj-slabega-naredil (potemtakem tega, ki naj bi ti slabo naredil, poznaš), pač pa je lahko (in zvečine tudi je) usmerjena proti nekomu-kateremu-gre-boljše-kot-gre-meni! Pomeni, da bi se v povezavi s tem dalo govoriti o zavisti, čeprav – mar ni moč o njej govoriti pri vsakem razvrščanju na »družbenih lestvicah«?!

Tudi pri privoščljivosti (slabega) samemu sebi ne moreš doseči ničesar drugega (poleg tega, da se tudi sam kot slab izkažeš) kot – lastno zadovoljstvo, temelječe na prizadetosti tistih, katerim slabo privoščiš ( = želiš)! Potemtakem je tudi privoščljivost (resda v blažji podobi) izkaz sadizma! In vseh ostalih značilnosti (v njih blažjih podobah) maščevanja.

Tudi privoščljivost (slabega) ne obstaja nikjer drugje, kot pri človejakih! Razumsko (in psihično neokvarjeno) bitje zmore izkazovati privoščljivost DOBREGA, to, da nekomu želiš, da bi mu šlo bolje, kot mu dejansko gre (ne nazadnje je že sama uvidevnost izkazovanje NEravnodušnosti do nemoči nekih drugih, potemtakem je tudi izkaz privoščljivosti dobrega, saj želi tem drugim njih stanja, ki nemoč, nezadovoljstvo porajajo, odpraviti!), ker pa NE tekmuje z drugimi (pač pa le s samim seboj), mu ti drugi niso za vzor, se z njimi ne primerja drugače kot ne-smem-biti-kakršni-so-oni, potemtakem ne smem biti slab, ne smem slabo želeti in početi! Ne nazadnje – kaj imam, objektivno, od tega, da sosedu krava-crkne (v najboljšem primeru to, da bo k meni po mleko hodil, pa – ker ga ne maram /ko bi ga maral, mu ne bi slabega želel/, ga tudi vide/va/ti ne želim!).

Kakorkoli že – o privoščljivosti ni kaj dodatnega zapisovati, napram že zapisanemu, je zgolj blažja podoba maščevalnosti.

Da, občost samo sebe ugotavlja kot nekaj »normalnega«, kot merilo tistega, da je vsakdo, ki je od občosti drugačen, nenormalen, čeprav, absurd – NIKJER drugje, v nobenem med vsemi ostalimi svetovi, bolezenska stanja niso obravnavana kot stanja zdravosti (kakor so pojmovana pri človejakih)! In se da, potemtakem, govoriti o – obči DEFORMIRANOSTI!