Besede
ljubezen, ljubim, ljubiti… so mi težko prebavljive, in so mi takšne izključno
zaradi njih obče uporabe, konkretneje zaradi preprostega dejstva, da vse, kar
dospe v roke občosti, postane – razvrednoteno, nevredno.
Beseda
ljubezen naj bi namreč govorila o odnosu do nekoga drugega, predvsem pa naj bi
izpričevala tisti imeti-rad-(nekoga-drugega), in tudi beseda ljubosumje naj bi,
po občem prepričanju, izkazovala taisti odnos (nekoga ima tako rad/a, da je
ljubosumen/na). Ne nazadnje – beseda ljubosumje izvira iz besede ljub…
Ljubosumnost
je čustveno stanje, ki govori o problematičnosti tistega, ki to stanje
izkazuje, obenem pa je stanje, ki zmore povzročati težave tako tistemu, ki
ljubosumnost izkazuje, kakor tudi tistemu, zaradi katerega je nekdo ljubosumen
in tistemu, na katerega je ljubosumen. Predvsem pa je stanje, ki NE govori o
imeti-rad-nekoga-drugega, daleč od tega, pač pa govori o imeti rad samega
sebe, samemu sebi »privoščiti« tisti nekaj, katerega nekomu drugemu
zavidam, mu ga ne »privoščim«. Posledično ljubosumje govori tudi o prilaščanju
(lastninjenju) tistega, zaradi katerega/česar si ljubosumen!
Vzemimo
primer. Imam dekle, in bojda jo imam tako rad, da mi to dekle vzbuja
ljubosumje. Kadarkoli vidim, da svojo pozornost posveča nekomu drugemu, začutim
ljubosumnost (mi ni prav, da to dekle pozornost posveča drugemu).
S tem,
ko se izkazujem na opisan način, govorim o dveh svojih pojmovanjih. Izhodiščno
je tisto to je MOJE dekle (pomeni, da sem jaz tisti, ki ima pravico
odločati o tem mojem-dekletu, pomeni, da si taisto dekle lastim, pomeni, da sem
dekle opredmetil, je zame zgolj PREDMET – kadar posamičnost nima svoje volje,
pač pa je odvisna od volje nekoga drugega, nečesa izven sebe, takrat JE OBJEKT
tega drugega), posledična pa je ugotovitev, da nihče drug nima pravice do
tega, da bi bil deležen tega mojega predmeta, kadar pa kljub temu je,
takrat ima tisti nekaj-MOJE, kar hočem SEBI imeti (potemtakem takrat,
kadar hočem-sebi-imeti-tisto-kar-ima-nek-drug, izkazujem tudi zavidanje temu
drugemu, ker ima tisto, česar sam nimam, a bi, po svojem prepričanju, MORAL
imeti).
Po
občem prepričanju je ljubosumje obči pojav, znan tudi v živalskem svetu, vendar
– kolikor mi je znano, uradno ugotovljena žival ne izkazuje tistega
to-je-moje-in-samo-meni-pripada, pač pa izkazuje, govorim, kakopak, o
vsebinah, nanašajočih se na obravnavano ljubosumnost, tisto stanje, kateremu bi
lahko rekli ti-imaš-in-TUDI-jaz-želim-imeti. Bolj konkretno: kadar
crkljam enega psa, se drug pes NE vključi v crkljanje tako, da bi prvega odgnal
(da mu ne bi »privoščil« da je crkljan), pač pa se zgolj pridruži in tudi sam
želi biti crkljan (pomeni, da zlahka prenese to, da svojo pozornost izkazujem
obema hkrati, pomeni, da mene ne pojmuje kot izključno svojega, pač pa me je
zmožen deliti z drugim).
Zavedam
se tega, da bi obči, običajni LASTNIKI psov tej moji trditvi oporekali (ne
nazadnje gre za obče prepričanje o tem, da je tudi /uradno ugotovljena/ žival
ljubosumna), a se zavedam tudi tega, da sam NISEM običajen, torej tudi ne
običajen-lastnik-psa… potemtakem ni običajen tudi moj odnos do psa (ali
česarkoli/kogarkoli drugega): kot prvo se nimam za lastnika, psa NISTA
moja lastnina/predmeta, nista posamičnosti, ki bi se morali izkazovati na meni
ljube načine, pač pa sta (zame, meni) bitji s svojo voljo! Pomeni, da svojima
psoma (in vsakomur, s katerim sobivam) dopuščam, da sta natanko tisto, kar (po
svoji naravni porojenosti/zasnovanosti) dejansko sta, da se smeta izkazovati na
sebi ljub/primeren način, pomeni, da tako, kakor se ona prilagajata meni, tako
se tudi jaz prilagajam njima (sobivanje namreč zmore biti dejansko izključno ob
vsesplošni uvidevnosti, ob vsesplošnem upoštevanju tistega nekega-drugega),
predvsem pa to pomeni tudi to – da nista deležna moje pozornosti samo takrat,
kadar si jaz zaželim izkazovati svojo pozornost njima, pač pa (in predvsem) tudi
takrat, kadar sama želita (potrebujeta), da jima svojo pozornost izkazujem
(torej pri nas NI pomanjkanja tistega, čemur pravimo čustvovanje in izkazovanje
tega čustvovanja, pomeni, da psa pri meni/ob meni NE čutita potrebe po tem, da
bi se morala potegovati /se med seboj boriti/ za mojo pozornost = zame). Pa –
če moja psa smeta biti to, kar po svoji porojenosti sta = sta povsem naravni
bitji, NEdeformirani zaradi mojih želja, pričakovanj, potreb = sta bitji,
povsem primerljivi z vsemi ostalimi naravnimi bitji (uradno ugotovljenimi in v
prostosti živečimi živalmi) = sta ustrezna osnova za ugotavljanje stanj pri
VSEH naravnih, NEdeformiranih bitjih!
Ljubosumje je BOLEZENSKO stanje (pomisli na tisto trditev o obči
deformiranosti, na trditev, s katero se v zadnjih dneh izkazujem pri
obravnavi človejakov), in kot takšno priča o TEŽAVAH (s katerimi se
izkazuje tako v odnosu do tistega, ki je ljubosumen, kakor v odnosu do tistega,
zaradi katerega je nekdo ljubosumen in do tistega, na katerega je nekdo
ljubosumen), dočim – naravna zasnovanost je prav takšna, kakršna je, zato, da
NE bi povzročala težav, da bi slednjemu bitju omogočala čimbolj uspešno
pre/živetje! Potemtakem, če naravna zasnovanost ni usmerjena v povzročanje
težav, potem se tudi ne izkazuje v podobi (lastne) okvarjenosti, potemtakem –
se ne izkazuje tudi v podobah ljubosumnosti, zavisti, privoščljivosti,
maščevalnosti, zlobe… v podobah, tako značilnih za svet človejakov!
Da
ljubosumnost JE bolezensko stanje, pojasnim na sledeč način…
Pomisli
na stanje, v katerem se izkazuješ kot bolan, pa – čutiš (fizično) nemoč,
kašljaš, imaš povišano telesno temperaturo…
Manj
kot si bolan, manj nemoči čutiš, manj kašljaš, manj se je temperatura povišala,
in obratno, vendar – v vsakem primeru obolelosti se pojavijo (omenjeni, lahko
tudi nekateri drugi) ISTI znaki bolezni!
Ko
ljubosumnost seže v svoje najbolj očitne podobe, takrat se zgodi tudi to, da
ta, ki je ljubosumen, »izgubi svojo glavo« (kolikor jo sploh ima izgubiti,
seveda) in spočne dejanja, katerih v običajnih okoliščinah ne bi spočel!
Pomeni, da v tem stanju, v stanju izgubljene-glave izkaže svojo povečano obolelost
(dočim je v običajnih okoliščinah ta obolelost izkazovana v svojih lažjih
podobah), kajti – če kašelj, temperatura, nemoč… VEDNO govorijo o obolelosti,
potem tudi oporekanje v smislu si-z-nekom-drugim-in-ne-z-menoj (ki je VEDNO
značilno za ljubosumnost) govori o eni in isti vsebini, pri kateri se zgolj intenzivnost
izkazovanja spreminja!
Tako me
ima rad/a, da je ljubosumen/na = NAPAČNO!
PRAVILNO:
tako ima rad/a samega/o SEBE, da
drugim ne dopušča imeti tistega, kar njega/njo radosti, kar mu/ji vzbuja
ugodje! In ima ta svoj PREDMET »ljubezni« tako »rad/a«, da taistemu
niti pravice o odločanju glede same/ga sebe ne dopušča, da mu/ji ne dopušča
niti tega, da se v družbi z nekim-drugim prijetno počuti (pač pa, povsem
sebično = obolelo ne samo pričakuje, celo ZAHTEVA ta svoj PREDMET »ljubezni«
izključno ZASE)!
Ni komentarjev:
Objavite komentar