Na prvi
pogled, morda, nepomembno vprašanje, celo zanemarljivo, in lahko bi se celo
našel, tisti, ki bi me podučil, da beseda »živetje« ni pravilna, da ne obstaja,
pa…
Marsikaj,
kar (ne)uradno obstaja, v neki svoji obči sprejemljivosti, ni pravilno, daleč
od tega, je dobesedno skregano z logiko, z razumom, pa ne bi smelo veljati, če
že živimo v svetu razuma, v svetu, ki je, kakršen je, po svojih dosežkih, prav
zahvaljujoč (raz)umevanju… in je, kakršen je, po svojih, nenehno enih in istih
in ponavljajočih se slabostih, zahvaljujoč NErazumevanju, nagonom, živalskosti.
In, na drugi strani, marsičesa, kar bi moralo biti, in kar bi bilo, v svetu
razuma, človeka, človečnosti, NI, in ga nikoli ne bo, pa če začnem od samega
sobivanja naprej, pa nikogar ne moti, da taistega ni, in predvsem to ni moteče,
da ga ni izključno zato, ker – ga med nagonskimi NE more biti. Tam je vse, in
tudi sobivanje - zgolj »sobivanje« (in lakota vselej po drugih sega)!
Živetje = biti = obstajati, življenje = vsebina (živetje z vsebino)
= vrednost (vsebine živetja)… tako vsaj sam pojmujem razliko, ki priča o dveh
temeljnih načinih bivanja na konkretnem prostoru in v vseh časih.
Živetje
zmore izkazovati vse, kar obstaja v neki svoji podobi, celo kamen! Obstaja,
biva, izkazuje svoje živetje, in to počne vse dotlej, dokler ga okoliščine ne
zdrobijo v NEkamen. To zmore sleherna
žival, ki tudi obstaja, in celo obstaja z nekim svojim namenom, pomeni,
da ji je narava dala neke zadolžitve, in pomeni, da z izpolnjevanjem teh zadolžitev
taisti naravi KORISTI, ji
omogoča obstajanje. Potemtakem ta žival NE obstaja zaradi tega, da bi bila
sama sebi namen, da bi izključno zase, za svoje ugodje skrbela (kakopak,
TUDI to počne, ampak zgolj TUDI), da bi v tem, ker se pari in poraja potomstvo
iskala sebi »opravičilo« lastnega živetja. Daleč od tega, pari se (in potomstvo
poraja) izključno zaradi tega, da lahko naravi vedno skozi čas zagotavlja tiste
»izvajalce«, katere narava potrebuje, ker jim je namenila določene vloge,
zadolžitve. Pomeni, da samo oplajanje ni niti prioritetna, niti odločujoča
naloga, katero je narava dala tej, katerikoli, živali, oziroma, z drugimi
besedami, to tudi pomeni, da žival ni zadolžena za ohranjanje neke
tradicije-rodu, da je za žival povsem samoumevno to, da ima mladiče… potemtakem,
in v primeru, da bi takšna žival znala spregovoriti v človekovem jeziku, niti
ponosna ne bi mogla biti, po tej osnovi, ne na svoje prednike, ne na svojo
zmožnost razplajanja, ne na dejstvo, da je porodila mladiča(e), kajti – nadaljevanje
vrste ji je zapisano že v nagonih, in za takšno početje zares
ni potrebna posebna veščina, dovolj je združiti spolovila in opraviti to, kar
zmore opraviti – sleherna žival!
Vsaka
žival skrbi za svojo varnost, in, v okvirih tega, skrbi tudi za svoje ugodje,
pa – bolj kot je neogrožena, bolj kot je sita, več kot ji je dano početi
tistega, kar si početi želi… bolj je zadovoljna, to je dejstvo. Kakor je
dejstvo tudi to, da narava te živali ni porodila zaradi tega, da bi bila –
žival zadovoljna, pač pa je zadovoljstvo te živali zgolj predpogoj tega, da
opravlja tisto, čemur je namenjena, pa –če je namenjena »vrtnarjenju«, potem bo
smukala travo in obrezovala vršičke, prenašala semena, če je namenjena
vzdrževanju vzdržnosti (v okviru nekih ravnovesij), potem si bo za kosilo
omislila kakšnega »vrtnarja«… in bo svoje delo lažje opravila, če bo zadovoljna
(zdrava, pri močeh, neogrožena…).
Preidemo
k »človeštvu«? Skušamo ugotoviti, s čem se postavlja, taisto »človeštvo«? Morda
s tistim, kar SEBI realizira, pa s tem, da sploh obstaja (zahvaljujoč, kakopak,
nekim prednikom, ki so »zaslužni« IZKLJUČNO zaradi tega, ker – so svoje
potomstvo spočeli!) in da, vsaj domnevno, zagotavlja ohranitev vrste? Počne še
kaj drugega, to »človeštvo«?
Res je,
hodi v službe, celo dela, takrat, kadar drugače ne gre, vendar – tega ne počne
zaradi dobrobiti sobivanja, pač pa to počne izključno zaradi tega, ker v delu
vidi način dospetja do denarja, in prek njega do realizacije lastnih želja, v
lastno ugodje (korist) usmerjenih!
Dalo bi
se, ko bi površno ugotavljali, govoriti tudi o tem, da soustvarja napredek,
tozadevno civilizacijo, vendar… se izkazuje, pri tem napredku (in kot zgolj
fizična sila) v podobi odrekanja (prispeva k napredku s samoodpovedovanjem),
ali terja plačilo za opravljeno delo?! Obenem pa – bi se dalo marsikatero
tovrstno delo, s katerim se »človeštvo« izkazuje, opraviti z neko drugo podobo
sile (moči), z živino, denimo, ali s strojem?
Seveda,
da bi se dalo, ne nazadnje že veliko takšnih aktivnosti je nadomeščenih z
napravami, in upoštevaje trend razvoja - kmalu bo prišlo do tega, da bo
fizičnega dela malodane zmanjkalo, potem pa… kako se bo pa potem izkazovalo, to
»človeštvo«?! Umskega dela je nezmožno, za fizično ne bo potrebno, pomeni, da
bo imelo iz generacije v generacijo več časa na razpolago, časa, namenjenega
izključno lastnemu živetju (obstajanju), ne pa tudi življenju (izkazovanju v
podobi določenih vsebin, izkazovanju živetja v podobi njegove dejanske,
sobivanju ugotovljene vrednosti), potemtakem… se bo taisto »človeštvo« iz časa
v čas bolj dolgočasilo, kajti vse manj bo materialne osnove za kupovanje
zabave, kratkočasenja.
Če
porečem, da vsi premoremo življenje, potem sem v zagati, kajti – znajdem se v
nerodni situaciji, v kateri moram primerjati neke tolstoje, puškine, mane…
rodene, mikelandžele, adriene… renoarje, van goge, dalije… tesle, ajnštajne,
kohe… z vsemi ostalimi, pri čemer ugotovim, da z izjemo ene same stvari ne morem najti stičnih točk, ki bi govorile
o tem, da je moč na splošno govoriti o življenju! In je EDINA stvar, ki
je VSEM skupna, tisto ŽIVETJE ( = BITI = OBSTAJATI), in prav nič več, kajti…
Ko
opravim veliko potrebo (in občestvo jo opravlja, v različnih podobah, nenehno
in vsepovsod), pa ko potegnem vodo, za menoj ne ostane drugega kot – kanček več
onesnažene vode. In prav nihče, razen mene, od moje uspešno odpravljene potrebe
ničesar nima! Ko pa pomislim na (v prispodobah) omenjene, takrat pa… velika,
mar ne, razlika, v tem, da ugotoviš obstoj tudi takšnih, ki ne samo doprinašajo
k spremembam (na bolje), pač pa te spremembe celo porajajo, in jih porajajo na
način, da bodo posledice njih izkazovanj VSELEJ prisotne, vsaj do takrat,
dokler bo obstajal človek (kot vrsta), in dokler kamena doba (znova) ne
pogoltne celotnega razvoja! Čeprav…
Da,
tudi ti (v prispodobah) omenjeni imajo neke svoje osnovne potrebe, tudi oni
morajo jesti, če želijo preživeti, se morajo zavarovati pred mrazom, če ne
želijo zboleti, in še marsikaj drugega morajo, vendar jih stvari, za katerimi
se žene občestvo, ne zanimajo prav nič več kot v podobi zadovoljevanja osnovnih
potreb živetja! In marsikdaj celo do takšne zadovoljitve ne dospevajo (koliko
primerov je bilo, ko so dobesedno crkavali… a so, kljub temu, vztrajali in se
izkazovali na sobivanju-prispevajoč način!), a kljub temu – živijo ŽIVLJENJE (in ne zgolj
obstajajo, v fizičnem smislu, bodisi kot posamičnosti ali kot tisti, ki
po/skrbijo za razplod = mladiče = ohranjanje potrebnega števila »vrtnarjev«
in/ali vzdrževalcev ravnovesja)!
Že
dolgo (med ostalim) iščem odgovor na vprašanje »v čem je smisel občestva, s čem
se izkazuje, da bi se dalo govoriti o prispevanju k sobivanju, k tvorjenju
nekega boljšega časa«, s čem se lahko taisto občestvo izkazuje, kot koristno (od
takrat naprej, ko je bilo povsem običajen del prehranjevalne verige, pa je tako
jedlo, kot je bilo tudi pojedeno)… pa še nisem dospel do odgovora (če zanemarim
tisti DA-POVZROČA-SRANJE)!
Bi se
moral povprašati tudi o tem, v čem je smisel zgoraj (in v prispodobah)
omenjenih? Poleg tega, da »človeštvo« izkorišča njihove dosežke, in jih
uporablja tako, da se dosežki izkazujejo kot krepko vrednejši od njih
uporabnikov… in poleg tega, da se »človeštvo« sklicuje, na te, neke »posebne«,
obenem pa jih – niti razumeti ne zmore, pa se tudi pravilno ne zmore sklicevati
(kaj šele izkazovati se, v ravnanjih, skladno z vsebinami, na katere se
sklicuje)!
Poenostavljanje
je praktična zadeva, vendar ne tudi vselej pravilna. In predvsem ni pravilno
to, da tiste, ki (na kakršenkoli način) gradijo dobro in boljše, izenačuješ s
tistimi, ki vse dobro in boljše zgolj razkrajajo. In da jih izenačuješ tudi v
podobi obeleževanja nekega konkretnega obstoja, pa… da, živetje je obča danost,
in ga celo stvari zmorejo izkazovati, dočim je za življenje potrebno krepko več
kot zgolj – biti (in ZASE skrbeti ter SEBI zahtevati, jemati)!
Sicer
pa, kako že je rekel Ajnštajn (mislim, če je že obče priznan kot genialec =
SILA UMEN mož, potem bi kazalo upoštevati njegove ugotovitve, glede na to, da
so VSE nastale na podlagi ISTEGA uma!)? Takole, nekako: “Le življenje, ki ga nekdo živi za druge, je vredno življenje.” In
to…
Mar se
tega ne da razumeti tako, da obstaja tako NEVREDNO obstajanje ( = zgolj živetje) kot tudi VREDNO obstajanje ( =
življenje)?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar