»Kadar nisi prepričan, zaupaj občutku«

Naslovno trditev, obče veljavno, kakopak, bi se dalo zapisati tudi takole: Kadar NE VEŠ (ker le takrat, kadar NE veš, ne moreš biti prepričan), takrat zaupaj občutku. In je, konkretna trditev, kakor vse obče, izključno – izkaz neumnosti! Pojasnim, seveda…

Prvo, in objektivno je dejstvo, da se je ta občutek (kateremu lahko rečemo tudi intuicija) s spremenjenim načinom življenja – povsem spremenil! In se je spremenil na način, da, niti slučajno, več ne deluje tako, kot je deloval nekoč (njegova intenzivnost je krepko manjša, kot je bila), potemtakem tudi zanesljivost takšnega občutka ni najbolj oprijemljiva (mu ne kaže pretirano zaupati)!

Čemu se je spremenil, ta občutek, s spremembo načina življenja (in ne zgolj ter neposredno zahvaljujoč t. im. evoluciji)?

Preprosto, zaradi tega, ker smo, zahvaljujoč človeku, in njegovemu razumu, dospeli v stanje, v okviru katerega zmoremo okoliščine (lastnega živetja) prilagajati (spreminjati) sebi ustrezno, dočim so bili tisti nekdanji v POPOLNI ODVISNOSTI od okoliščin, znotraj katerih so živeli.

Za lažje razumevanje trditve, podam primer.

Nekoč so bili dobesedno odvisni od uspešnosti nabiranja (sadežev, plodov) in uspešnosti lova, in temu ustrezno so bile tudi čutne zaznave (ter v njih okvirih tudi intuicija) krepko bolj razvite, kot so dandanes. Nekoč so lovci zmogli prej (hitreje) ugotavljati prisotnost živali (morebitnega plena), kot jo zmorejo danes, in so to zmogli zahvaljujoč izrazitejšemu (boljšemu) sluhu in vonju.
Pravzaprav so bili nekoč povsem odvisni tako od svojih čutnih zaznav, kakor tudi od spretnosti (lova, nabiranja), s katerimi so se izkazovali, kajti v primeru dejanske nezmožnosti – ni bilo hrane!

S časom, od takrat naprej, ko je prišlo do poljedelstva in živinoreje, ni bilo več potrebno iskati plodov, ni bilo več potrebno pravočasno ugotoviti prisotnosti neke živali, in tekati za njo, kajti hrana je bila vselej pri roki, zanjo se na opisan način ni bilo več potrebno truditi. In znano je, da tisto, česar NE uporabljaš, sčasoma slabi, in slabi na tak način, da se zmore v celoti izničiti! Tako so, denimo, slepcu odpadle okončine (ker jih pod zemeljskim površjem NI uporabljal, jih je vlekel za seboj, so mu bile, v bistvu, v napoto), in so človeški ribici »odpadle« (zakrnele) oči (ker jih v pogojih popolne teme ni imela za kaj uporabljati, pač pa se je morala zanašati na preostala čutila, ki so se radi tega toliko bolj razvila, se izpopolnila). Pomeni…

Pomeni, če mimogrede zapišem, da tudi razne teorije o tem, kako se »človeški možgani počasi razvijajo, se spreminjajo v možgane zmožne razumevanja«, pri čemer pod besedo »človek« te teorije govorijo o nagonskem delu človeštva, potemtakem o ČLOVEJAKIH (kaj bi ajnštajni potrebovali ŠE večje razumevanje, če pa se že sedaj izkazujejo s POPOLNIM razumevanjem, tistega, pač, česar se lotevajo?!), NE držijo, in tudi teoretično ne morejo držati!

Obstoječa nezmožnost (ki NE zagotavlja razumskega delovanja) se namreč sama od sebe ne more spremeniti, in VSE doslej znane spremembe (od odpadlega repa – o katerem njegov preostanek = trtica priča, prek oblikovanja dlani in nastanka »slepega črevesa«, do povečane in oblikovno spremenjene lobanje) pričajo o tem, da so nastale kot POSLEDICA DOLOČENEGA IZKAZOVANJA (in ne v naprej, v podobi nekega darila, danega s strani evolucije)! Ko se predniki ne bi začeli dvigovati (se vzravnavati), NE bi prišlo do pokončne hoje! Preprosto. Potemtakem tudi – če z možganskimi zmožnostmi NE izkazuješ razumskega delovanja, potem tudi ne moreš pričakovati, da ti bo taisto »padlo z neba«!

Drugo, tudi objektivno, dejstvo je tisto, ki govori o občem NErazumevanju objektivnih stanj, o tistem svet-je-kakršnega-vidim, o tozadevni naivnosti (v smislu žejne-so-nas-prek-vode-peljali), govori o tem, da občost tako in tako temelji na prepričanjih, pri čemer ta prepričanja niso izkaz tistega najprej-spoznavati-nato-vedeti-naknadno-biti-prepričan-v-lastno-vedenje, pač pa so, povsem preprosto, izkaz zaupanja (verovanja) v sebi-najbolj-všečne-»resnice«. To pomeni…

Pomeni to, da je občestvo že itak obsojeno izkazovati se temelječ na občutku (tudi do meni-všečne-»resnice« dospevam izključno na temelju čutenja, torej občutka všečnosti), kar, ob sočasnem upoštevanju tega, da se, taisto občestvo, izkazuje s svojo neuspešnostjo (da dopolnim: zmore biti uspešno v podobah naučenega, torej v podobah izvajalcev, nikakor pa ni uspešno v podobah učinkovitega in sebi uspešnega delovanja na okoliščine… ko bi bilo, bi pot v »švico« vodila izključno – v »švico«, in ne na povsem drug »kraj sveta«!) neposredno priča o tem, da je zgolj zanašati se na nek »občutek« KREPKO PREMALO (takrat, pač, kadar do občutka dospevaš na temelju NERAZUMEVANJA dejstev)!

In, s tretje strani, pomeni, da je (naslovna) trditev, zapisana v podobi nasveta, povsem brezpredmetna, brez sleherne uporabne vrednosti, kajti – kako lahko nekomu, ki se že itak izkazuje izključno na podlagi občutkov, svetuješ to, da – naj se ravna po občutkih?! Že itak (samo) tako počne!