Dajmo,
najprej prevedimo v naslovu zapisan rek:
Kadar
ni nikogar (izven mene), ki bi mi očital nedopustno ravnanje, takrat za
(izkazano) nedopustno ravnanje NE BOM ODGOVARJAL (zanj ne bom kaznovan)!
Je to
res?
V
nagonskem svetu zagotovo JE res!
Doslej še nisem ene same živali (nagonskega bitja) spoznal, ki bi imela bodisi
zmožnost celovitega zavedanja ( = enovito zavest) tako same sebe, kakor vsega
ostalega, bodisi (in posledično) tisto, čemur pravimo VEST (brez zavesti tudi
vest ne more obstajati!), predvsem pa – enega samega nagonskega bitja nisem
srečal, ki bi zmoglo izkazovati vedenje o etičnem, kaj šele, da bi se zmoglo
etično tudi (in dejansko, neprisiljeno) izkazovati! Obenem pa je celo neumnosti
(t. im. »kmečki logiki«) jasno to, da – ko ne bi bil (obravnavan) izrek
odraz občega pojmovanja (»razumevanja«)
vsega, torej tudi odnosa do
ne/dopustnega (ne/etičnega), potem
ne bi sploh obstajal!
Ob
trditvi, da so nagonska bitja (torej tudi človejaki) brez vesti, bi se
lahko nekdo oglasil ter povprašal tisti kaj-pa-»spovedi«-in-»spovednice«?!
Čemu, potemtakem, če so brez vesti, potrebujejo »spoved«?!
V
pojasnilo tega čemu-potrebujejo-spoved najprej zapišem sledeče: v kolikor
določeno vsebino (katerokoli) ugotavljaš IZKLJUČNO na osnovi njenega ZUNANJEGA
IZKAZOVANJA ( = na osnovi nekih ravnanj, ki so POSLEDIČNA stanja nekega vzroka),
takrat tvoja ugotovitev ne more biti brezpogojno pravilna (se pa lahko,
tu in tam, zgodi tista slučajnost, da imaš srečo in uganeš), potemtakem – da bi
zares vedel o nečem, takrat ni dovolj, da zgolj vidiš izkazovanja, pač pa moraš
tudi do njih vzrokov dospeti! O tem sem že pojasnjeval, večkrat, a ponovim, z
enim samim primerom: kadar ti nekdo DAJE tisto, kar želiš imeti, to še ne pomeni,
da je (zares) dober (ko bi bil zares dober, bi ti dajal ne da bi ob tem svoje
dajanje s čemerkoli pogojeval), kajti – lahko je zgolj preračunljiv, in s tem,
ko tebi daje, tvojo naklonjenost (njemu/sebi) pridobiva ( = kupuje)!
Občost
veruje, to je dejstvo. In verujejo tudi tisti, ki, bojda, ne verujejo v bogove.
In verujejo, vsi, v tisti vse-se-slej-ko-prej-povrne, potemtakem se tudi slabo
ravnanje, s katerim se izkažeš (v odnosu do nekoga drugega), nekoč povrne, in
se povrne tako, da si sam deležen (nekega) slabega ravnanja. In tu nastopi
tisto stanje (čustveno), kateremu pravimo STRAH.
Strah
je temeljno čustvovanje, iz katerega izhajajo vsa ostala. Na temelju strahu se
izkazuje tudi tisto, čemur pravimo previdnost (kadar oklevaš, ali celo ne
pristopiš k tistemu, česar ne poznaš kot sebi varnega), in tudi tisto, čemur
pravimo ne/imeti rad (težko imaš rad tisto, ob čemer se počutiš ogroženega, na
kakršenkoli že način). In ta strah je tisti vzrok, ki nagonske vodi k »spovedi«,
konkretno strah pred tistim bog-(živetje)-me-bo-kaznoval(o)-če-se-za-svoje-grehe-ne-spokorim!
Z drugimi besedami…
Z
drugimi besedami to pomeni, da me (v primeru, da temeljim na principu »spovedi«)
k mojemu »obračunu« (k »spovedi«) s svojim neprimernim ravnanjem vodi izključno
moja sebičnost (bojim se ZASE, glede
na to, da verujem v to, da bom deležen nekih – sebi – neljubih posledic),
nikakor pa me ne vodi spoznanje tega, da sem (s svojim neprimernim ravnanjem)
nekoga drugega prizadel!
Pri
nagonih NI uvidevnosti, kajti nagoni se izkazujejo po načelih boja za obstanek,
in pri boju za obstanek je tisti »jaz« na prvem mestu (vse ostalo je zgolj
posledično, pa če sem dobre volje… sit, preskrbljen, zadovoljen, potem bodo
tudi drugi lahko varno ob meni živeli)!
Ko bi
pri nagonskih bitjih zares obstajala vest, potem – povej, bi »spovednice« sploh
bile potrebne, še posebej z namenom da hodiš vanje ENE in ISTE »grehe«
odlagat?! Mislim, da ne bi bile potrebne, pravzaprav sem prepričan, da »spovednic«
sploh – bilo ne bi! Čemu? Preprosto…
Pri
razumskih bitjih je zadeva POPOLNOMA DRUGAČNA, pravzaprav NASPROTNA, kot je v
nagonskem svetu. Razumsko bitje ima enovito zavest (pomeni, da se zaveda tako
sebe, in svojih ravnanj, kakor tudi vsega ostalega… pomeni, da se zaveda tudi
tega, kaj je in kaj ni dopustno, etično… pomeni, da dopustnosti ne razumeva s
stališča tisto-kar-je-meni-dobro-je-dopustno /tako, kot to »razumeva« nagonsko
bitje/… v končni fazi to tudi pomeni, da se razumsko bitje do konca svojega živetja ZAVEDA tistega,
kar je storilo, tudi v podobah nedopustnega), potemtakem se NIKOLI ne
zmore znebiti (pozabiti nanj) vedenja o tem, da je nekaj narobe naredilo, pa –
ker JE ETIČNO, sodnika, v podobi nekega drugega, sploh ne potrebuje, za
to, da bi ta sodnik neko kazen izrekel, pač pa razumsko bitje samo sebi (svoja) nedopustna ravnanja očita (pomeni, da samo sebe »žre«, samemu
sebi NE odpusti), pomeni, da – je razumsko
bitje SAMEMU SEBI sodnik, praviloma celo strožji (kot bi bil kdorkoli
drug), kajti pri običajnih sodnikih (in raz/sodbah) napoči trenutek, ko kazen
odslužiš (in s tem postaneš »čist« v odnosu na storjena, in nedopustna,
ravnanja), dočim razumsko bitje samemu sebi NIKOLI ne odpusti svojih
neprimernih ravnanj! Ga ne »bog« (duhovnik, »spoved«), ne vrag, ne odrešita
(očistita) »greha«! Tako da…
Če sem
zapisal, da je pri nagonskih strah (za samega sebe) vodilo k »obračunu« s
svojim neprimernim izkazovanjem, potem zapišem tudi to, da je pri
razumskih bitjih njih zavedanje (tega, da so se neprimerno izkazala), posledično
njih VEST, tisto stanje, ki ne omogoča odpuščanja tega, da so nekomu drugemu nekaj slabega storili!
Zaznavaš razliko, med tem, da na eni strani doseganje odpuščanja pogojuje
sebičnost (lasten interes po znebiti-se-strahu-pred-posledicami), dočim na
drugi strani NIKOLI-doseženo-odpuščanje (samemu sebi) pogojuje zavedanje
lastnega neprimernega izkazovanja ( = uvidevnost do drugih = etičnost)?!
In – že
ko pomislim na tista obča stanja, že doživeta, denimo na primere, ko so bili
posamezniki /vodilni/ kaznovani za svoje neprimernosti (za ravnanja, ki so
kazensko pregonljiva), in so zaposleni leta in leta VEDELI, da se njih
vodilni izkazujejo na nedopustne načine (a
SO MOLČALI, ker so sebi, svoji sebičnosti, svoji potrebi po ohranitvi
zaposlitve, DAJALI PREDNOST pred potrebo po etičnem ravnanju!) in so s tem
vedenjem (o nedopustnih ravnanjih), in v kombinaciji s svojim
nič-storiti (niso odreagirali tako, kot bi MORALI, ko bi zares vsaj vedeli
o tem, kaj je/ni etično!) celo OMOGOČALI izkazovanje nedopustnosti
(da ne omenjam tistih, ki so neposredno celo SODELOVALI, čeprav »le« v
izvajalskih vlogah, pri teh nedopustnostih)… kasneje pa, KO NISO imeli več česa
izgubiti (vodilni so že bili odstranjeni z mest odločanja, pomeni, da se niso
več mogli maščevati zaposlenim, jih odpustiti), so vsi po vrsti hiteli
OVAJATI (besedi »ovajati« in »ovaduh« razumi IZKLJUČNO v SLABEM pomenu,
kajti kadar »si prizadevaš za pravilno« zaradi tega, da SEBI koristiš,
takrat si NE prizadevaš za pravilno, pač
pa si prizadevaš ZASE!)… mi je obče pojmovanje etičnosti povsem znano
(torej mi je znano tudi to, na čemer obravnavan izrek temelji)! Potem pa tista BUTASTA vprašanja (s katerimi
se občost izkazuje) kam-je-izginila-morala! Kako, za vraga, lahko
izgine nekaj, česar NIKOLI NI BILO (v občih podobah)?!
Res je,
pri nagonskih ni sodnika (kazni) tam, kjer nihče ne terja tvoje odgovornosti,
dočim pri razumskih bitjih sodnik VSELEJ obstaja!
Ni komentarjev:
Objavite komentar