Trditev,
s katero naslavljam predmeten sestavek, je ena izmed obče veljavnih »resnic«,
potemtakem trditev, ki v praksi (realnosti) ne temeljijo na dejstvih, pač pa
zgolj izkazujejo nerazumevanje le-teh.
Dejansko
stanje je namreč povsem obratno, in bi se ga dalo zapisati takole: ker nista
imela nobene skupne, dejanske vsebine, si nikdar niti blizu nista bila…
potemtakem se tudi odtujiti drug drugemu nista zmogla!
Najprej
se spomnimo sledečega: vzrok izkazovanja določene (katerekoli) posamičnosti
se vedno nahaja V posamičnosti in
nikakor izven nje. O tem sem že zapisoval (tudi v zapisu »Joj, kako me zebe«,
v katerem sem pojasnjeval, da vedno ista temperatura = okoliščina RAZLIČNO
deluje na eno in isto posamičnost, in deluje različno v odvisnosti od značilnosti/specifičnosti
taiste posamičnosti), potemtakem je tudi vzroke (medsebojne) odtujitve treba
iskati v tistih, ki se odtujijo (ne izven njih, v njih izkazovanjih oz.
okoliščinah, znotraj katerih živijo).
Nato se
zaustavimo, za hip, pri tistem »ljubezen gre skozi želodec« in tistem, da »se
ljubezen vzdržuje v postelji«. Obe prepričanji namreč govorita o enem in istem,
o ugodju, katerega mi nekdo nudi, in imam zaradi tega ugodja »rad« tistega, ki mi ga poraja ( =
zadovoljuje moje potrebe), potemtakem imam v prvi vrsti rad samega sebe in svoje ugodje!
Mimogrede
– marsikdaj je ljubezen slikovno upodobljena s prikazovanjem spolnega odnosa
(in tudi sicer je spolnost malodane poistovetena z ljubeznijo), čeprav je
spolnost zgolj eden izmed načinov izkazovanja ljubezni in nikakor ne tudi najpomembnejši!
Govorim, kakopak, za razmere pri človeku-razumnem bitju, ki zmore čustvovati
(in svoja čustvovanja izkazovati) na bistveno več načinov, in močneje, kot
zgolj v podobi občevanja… in ki zmore spolnost izkazovati na temelju dejanskega
čutenja, in NE na temelju spolnega nagona ter njegove tešitve.
Spolnost
(spolna privlačnost) in določeni ostali interesi, izkazovani v podobah
doseganja nekih materialnih »vrednot«, ali zgolj »vrednot«, ki so v naravi
samoumevne, medtem ko jih absolutna večina izkazuje v podobi življenjskih
ciljev ( = poročiti se = imeti partnerja = imeti določeno
zaščito/varnost/pomoč, poroditi podmladek = nadaljevati vrsto, oblikovati dom
oz. bivališče = imeti svoje gnezdo, brlog), so krepko premalo za to, da bi
lahko na njih osnovi govorili o vsebinski istosti dveh posamičnosti, pač pa
gre zgolj za – istost interesov (in vsi ti interesi izkazujejo sebičnost, kajti
govorijo o SEBI-zagotoviti-partnerja, SEBI-zagotoviti-varnost, SEBI-zagotoviti-nadaljevanje,
SEBI-zagotoviti-streho-nad-glavo).
Vzemimo,
pri konkretnem obravnavanju, za pomoč pivo (ali neko drugo pijačo, jed…
vsebino, popolnoma vseeno – izkazovanja, vsa, namreč temeljijo na določenih
pravilih, potemtakem je obstranskega pomena vsebina, katero za primerjavo
vzamem)!
»Rad«
imam pivo, prija MI njegov okus, osveži ME, odžeja, zmore ME sprostiti,
kakorkoli že, vselej ga z užitkom popijem in MI nikdar NI odveč, nikoli ne
dospem do tega, da bi se mi uprlo, da bi se odtujil-od-njega.
Pomeni,
da mi prija tudi takrat, ko si ga natočim utrujen od dela, ali takrat, ko
izprežem od razmišljanja, ali v nekih drugih okoliščinah. Celo sprostim se ob
njem, potemtakem pivo name ugodno (z ugodjem) deluje, kajti…
Pivo MI
ne ugovarja. Pivo nima mnenj, s katerimi bi MOJIM mnenjem nasprotovalo. Pivo MI
je vselej na voljo. Pivo ME ne sprašuje kje sem bil, kam grem in čemu. Pivo je
zgolj zato tu, pri meni, da MENI prija, in je natanko toliko in takšno tu,
kolikor in kakršno MENI prija. S partnerko (partnerjem) pa je – »malček«
drugače. Oziroma, če drugače zapišem, potem: ko bi »MENI« partnerka vselej
ugodje zbujala, ko bi bilo njeno delovanje vselej usmerjeno v tešitev »MOJIH«
potreb… potem se »mi« nikoli ne bi odtujila, ne bi bilo osnove za kaj
takega.
Mimogrede:
v takšno odtujevanje šteje tudi spreminjanje-(zunanjega)-videza (postaranje,
debeljenje…), in šteje takrat, kadar moja »ljubezen« temelji tudi na »mojem«
ugodju, imenovanem imeti-lepo-mlado-spolno-privlačno partnerko.
Delo
(ali katerakoli druga okoliščina) nima moči, da bi na neke DEJANSKE vsebine
delovalo, jih zmanjševalo (povečevalo) ali do odtujenosti popeljalo, lahko pa
(in to tudi počne) deluje na same interese (taistih vsebin), torej na
izkazovanja, torej na zunanjost = formo! Še več…
Nemalokrat
doslej sem že doživel tisti (začuden) »kako-pa-to-veš«, pri sogovornikih, pri
katerih sem določene njih težave ugotovil, in sem vedel za to, da so (tozadevni)
»deloholiki«, ko sem jim (vsakemu posebej, kakopak) povedal tisti
tebi-je-služba-beg-od-domačega-okolja (potemtakem zavetje /pred domačim okoljem/,
oddaljevanje /od domačih težav/… in nikakor vzrok le-teh).
Tisto
(tistega), kar (kogar) imaš zares rad med odsotnostjo celo pogrešaš, in dlje
kot si odsoten, bolj se tvoje pogrešanje veča, in bolj kot se pogrešanje veča,
močnejše je izkazovanje čustvovanja ob ponovnem snidenju! In kadar zmoreš imeti
rad vsebino (ne zunanjosti, ne tistih izkazovanj, ki so usmerjena v doseganje »mojega«
ugodja), takrat imaš to vsebino rad vse dotlej, dokler ostaja sama sebi zvesta
(dokler se ne spremeni, se ne pokvari), ne glede na čas trajanja tvojega
imeti-rad!
Ni komentarjev:
Objavite komentar