Če boš priden, boš izdelal

Naslovni stavek govori o učenju = šolanju = izobraževanju. In temelji na trditvi, da je od učenja ( = dela) odvisna uspešnost (učečega se) posameznika. In bomo ta stavek obravnavali v podobi OBČEGA prepričanja, celo tako občega, da je zmogel tudi Ajnštajn izustiti trditev o tem, da je talent ( = nadarjenost) le delček (njegovega) uspeha, dočim glavnino predstavlja DELO ( = učenje). In je (taisti Ajnštajn) izkazal predvsem to, da – je bil »glavca«, kar zadeva naravnih zakonitosti s področja fizike, da pa zaradi tega, ker ga področje človeka (kot takega) ni zanimalo, ker se ni podal v raziskovanje taistega področja, ni dospel niti do najpreprostejših ugotovitev na taistem človekovem-področju, zaradi česar je, z izkazovanjem omenjenega prepričanja, izkazal le – NErazumevanje osnov! A – dajmo po vrsti in najprej naredimo vpogled v konkretna stanja na področju izobraževanja, zvečine zgolj – »izobraževanja«!

Najprej povzetek že zapisanega: če boš delal, če si boš zapomnil tisto, kar te učijo ( = če boš znal ponavljati slišane podatke, če boš znal ponavljati = izvajati videne postopke), potem boš znal, potem boš dosegel stanje usposobljenosti (za določena opravila), potem boš – strokoven (boš zmožen RAZREŠEVATI neka konkretna stanja, potemtakem boš zmožen ODPRAVLJATI neljubo/nepravilno in VZPOSTAVLJATI ljubo/pravilno).

Prav, tudi takšno prepričanje sme obstajati (ne nazadnje – obstaja!) v svetu, ki – temelji na neresnici!

Nato sledeče: izobraževanje ( = zahtevnost šolanja, zahtevnost »teže« in količine podajane snovi, zahtevnost pri ugotavljanju »znanja«) je PRILAGOJENO POVPREČJU, pomeni, da v šolah učijo le tisto, in tako ter toliko, kar, kakor in kolikor so ugotovili, da je nek povprečnež zmožen opraviti ( = osvojiti = znati = izkazati v podobi znanja, bolje: znanja PONAVLJANJA!).

O umskih zmožnostih povprečja oz. občosti govori svet sam po sebi – povsod, kjer obstaja odločanje vseh (tozadevna demokracija), ni nobenega (uspešnega, obče veljavnega, trajnega) konsenza, in govorijo tudi izsledki uradno priznanih (potemtakem za občost, vsaj pogojno, tudi merodajnih) znanstvenikov (jaz to nisem, nimam ustreznih papirnih izkazov, s katerimi bi neumnosti dokazoval svoje znanje = razumevanje, nimam neke svoje katedre, s katere bi lahko nastopal v vlogi nekakšnega učitelja, celo znanstvenih objav, v nekih »uglednih znanstvenih publikacijah« nimam, ker me, pač, uredniki ne jemljejo resno oziroma, če ustreznejše resničnemu stanju zapišem, me, bi si upal trditi, obravnavajo kot zmešanega). Med temi izsledki izpostavim dve ugotovitvi. Prva je tista, ki govori o 4 % (v odnosu napram celotni dvonogi-v-oblačila-odevajoči-se-populaciji) tistih, ki imajo  zmožnost abstraktnega mišljenja ( = enega od predpogojev razuma!)… pri čemer je potrebno upoštevati, da se polovica teh 4 % nahaja na levi strani krivulje, ki ugotavlja umske zmožnosti (torej se nahaja pri tistih, ki so umsko povsem NEzmožni = umobolni), druga pa tista (zlahka, v vsakem ustreznem laboratoriju dokazljiva) ugotovitev o tem, da so pri absolutni večini ugotovili NEČLOVEKOVE gene, gene človečnjakov = NAGONSKIH bitij (mimogrede: o tem, da – v okviru ugotavljanja izkazovanj = umskih zmožnosti - poznamo le nagonski in razumski = NEnagonski svet in o opredelitvi razuma kot EDINE ločnice med človekom in živaljo tu posebej ne bom zapisoval).

Potemtakem tudi omenjena izsledka govorita – o povprečni umski NEzmožnosti!

In tretja stvar, o kateri je potrebno razmišljati takrat, kadar ugotavljaš neko znanje, in skušaš ugotoviti, če je to le formalno ( = tozadevno) ali dejansko (takšno, da na njegovi podlagi dejansko uspešno razrešiš tisto, kar si se razreševati namenil) je – učinkovitost nekega znanja! Zmorem v okviru svojega »znanja« le ponavljati tisto, kar so me (na)učili ( = biti običajen obrtnik, ki pri svojem delu kaj dosti možganov ne potrebuje, ker se izkazuje rutinsko), ali zmorem na osnovi naučenega, na osnovi svojega DEJANSKEGA ZNANJA dospevati do zaokroženega uvida v neko celoto, do razumevanja te celote, posledično tudi do uspešne obravnave neke (vsebinske) posamičnosti, ali celo do tega, da v podobi nekega ajnštajna še neodkrita stanja odkrivam!

Že velikokrat sem zapisal, da je dejansko znanje le tisto znanje ( = razumevanje), ki VE tako o posamičnosti (ki, VSAKA, sotvori neko celoto), kakor tudi o celoti, ki, potemtakem, VE o tem, kako se MORA izkazovati določena (katerakoli) posamičnost (da se izkazuje skladno s svojo naravno zasnovanostjo, na način, katerega ji naravne zakonitosti opredeljujejo), in se MORA tako izkazovati tako v odnosu do same sebe, kakor tudi v odnosu do celote… in kako se, posledično, izkazuje (kako naj bi se izkazovala) celota, ter obratno.

Čemu so te, vražje, posamičnosti tako pomembne? Preprosto: že ko zgolj na samega sebe pomisliš, takrat naj bi vedel, da si sestavljen iz različnih organov, nekih svojih (sestavnih) delov, in da ti deli, vsak med njimi, delujejo z nekim posebnim namenom, da se vsak na nek (sebi značilen) način izkazuje, in da je sleherno odstopanje od običajnega izkazovanja (delovanja) tisti nekaj-narobe. In vsakdo, ki je kdaj imel kakšno resnejšo težavo, ve (bi moral vedeti), da zdravnik – skuša ugotoviti vzrok težave ( = diagnosticira obolelost), in to počne zgolj zaradi tega, ker – obstaja tako možnost tega, da različne posamičnosti pogojujejo določeno izkazovanje (obolelosti) – pomeni, da se obolelosti RAZLIČNIH posamičnosti lahko izkazujejo na (malodane) IDENTIČEN način, obenem pa obstaja tudi drugačna možnost, ta, da se okvara ENE IN ISTE POSAMIČNOSTI izkazuje na RAZLIČNE NAČINE. In prav pri tem diagnosticiranju ( = ugotavljanju vzrokov, pri katerih so tudi tisti NEVIDNI, celo z mikroskopi in laboratorijskimi postopki NEDOSEGLJIVI) pride do izraza – zmožnost RAZUMEVANJA tako posamičnosti, kot, posledično, celote. In teh, ki so zmožni diagnosticiranja (in ne zgolj zdravniške OBRTI, v smislu naučili-so-me-da-tak-simptom-obravnavam-na-tak-način) je – zelo malo, jih je natanko toliko, kolikor jih je tudi sicer v celotni populaciji, pribl. 2 %!

Medklic: da, zahvaljujoč javnemu (vsakomur dostopnemu) šolanju, zahvaljujoč temu, da je »znanje« odvisno le od dela (učenja), od »pridnosti«, in NE OD RAZUMEVANJA tistega, o čemer se učiš, zahvaljujoč temu torej, da je pridobivanje »izobrazbe« prilagojeno povprečnim umskim NEZMOŽNOSTIM… imamo dandanes maso »strokovnjakov«, ki v bistvu zares ne vedo tistega, s čemer se izkazujejo!

Da temu ni tako? Hm…

Sem že omenjal, da mi-je-v-roke-dospela psihično hudo obolela oseba, oseba, ki je bila poprej (v svojem 25 letnem živetju!) povsem »normalna«, pravzaprav so jo kot takšno VSI zaznavali: domače-sorodstveno okolje, tri različna šolska okolja, službeno okolje, prijateljsko okolje, celo – zdravniško okolje (hodila je tako k splošnim zdravnikom, kakor k specialistom /pa NE v nekem zabačenem selu, daleč od tega/, ki so, vsi po vrsti, »zdravili« njene KRONIČNE in številne težave, a en sam ni dospel do tega, da bi pomislil tisti kaj-pa-če-je-vzrok-psihična-bolezen!). In – ko pomislim zgolj na neke »brejviške primere«, na tisti obči vselej-je-bil-povsem-normalen-sploh-nismo-vedeli-da-je-česa-takega-zmožen, potem lahko takšno obče izkazovanje pojasnim s sledečim: da, kadar živiš v svetu dveh RAZLIČNIH vrst, takrat se zgodi tudi to, da je psihično obolela oseba (četudi razumsko zasnovana, a kot NERAZUMSKA izkazujoča se – zaradi obolelosti) okolju povsem »normalna« (se izkazuje tako, kot se izkazuje okolje, se izkazuje z ODSOTNOSTJO razuma, z nagonskostjo) in kot taka nemoteno sobiva z ostalimi, dotlej – dokler se ji (dokončno) ne strga, in se ji strga tako, da tudi ti obči »normalni« to vidijo!

Konkretna oseba se je, potemtakem, za okolje (tudi zdravniško) povsem »normalno« izkazovala, četudi je bilo z njo nekaj-HUDO-narobe. In je bilo tako narobe, da je bilo to od-dejansko-normalnega-odstopajoče-stanje meni zlahka ugotoviti, vendar – ker nisem šolan v posamičnosti (nisem se dovolj izobraževal na področju psihe in njenega obravnavanja), ker se zmorejo RAZLIČNE posamičnosti malodane ENAKO izkazovati (denimo, disociativna amnezija, o kateri je bilo govora v konkretnem primeru, se izkazuje malodane ENAKO kot šizofrenija, pri čemer je prva povzročena zaradi delovanja-nagonskega-okolja-na-razumskega-posameznika, in je, kot taka, v celoti ODPRAVLJIVA, dočim je druga izkaz mehanske okvare oz. porušenega kemičnega ravnovesja v organizmu, konkretno v možganih, zaradi česar terja nenehno zdravniško obravnavo = je NEodpravljiva), je bilo potrebno več kot mesec dni opazovanja + ugotavljanja ( = diagnosticiranja) za to, da so s potrebnim znanjem opremljeni ( = strokovno dejansko usposobljeni) in obdarjeni z zmožnostjo RAZUMEVANJA dospeli do tistih nekih MALENKOSTI (v izkazovanju), ki so pri obeh boleznih različne, da je bilo moč postaviti končno (in pravilno) opredelitev bolezni. Potem pa…

Potem pa so (zgolj na temelju učinkovanja moje terapije = mojih BESED /besede so namreč ključno sredstvo, s katerim je moč zdraviti psihično obolelost, kadar le-ta NI mehansko pogojena) »odpadle« vse psihične težave, in, sočasno z njimi, tudi vse kronične in tozadevno bolezni-telesa, katere je poprej kopica »strokovnih ( = zgolj šolanih) zdravnikov« leta BREZUSPEŠNO reševala! Tako da…

Res je, Ajnštajn ima prav, kajti – brez dela (učenja) se ne moreš naučiti, in dlje kot se izobražuješ (lahko tudi »le« na temelju doživetega = izkušenega = ugotovljenega), večja je količina snovi (podatkov), katere moraš absorbirati, da neko znanje (tudi zgolj tozadevno, potemtakem tisto obče »znanje«) sestaviš… in je res tudi to, da Ajnštajn NIMA prav, kajti prav (celo IZKLJUČNO) RAZUMevanje je tisto, kar potrebuješ kot PREDPOGOJ za to, da boš tisto, kar si se učil, tudi ZARES RAZUMEL, da boš zares vedel! Potemtakem »talent« (v kolikor je razumevanje obravnavano kot talent, kot nadarjenost) NE more biti le »delček« dospetja do znanja, do izkazovanja učinkovitosti taistega!

Če boš priden, boš izdelal. Res je, če se boš pridno učil, potem boš uspešen… v okvirih šolskega sistema, kakršnega so vzpostavili BUTCI, v okvirih »znanja«, kakršnega premorejo BUTCI, v okvirih izkazovanj »strokovnosti«, s kakršnimi se zmorejo izkazovati BUTCI, vendar NIKOLI NE BOŠ DOSPEL DO TEGA, DA BI BIL VSAJ PRIMERLJIV Z NEKOM, KI ZARES RAZUME, nikoli ne boš zmogel delovati kot ajnštajn, pravzaprav si niti vloge njegove sence ne boš prislužil!

Ni vse znanje, kar se sveti, in ni vse um, kar se kot pamet izkazuje!