Odnos do bolečine

V predhodnem zapisu, v katerem sem obravnaval neprimeren odnos do povišane telesne temperature, sem omenil tudi neprimeren odnos do bolečine. Odnos, ki priča o tem, da je temeljni cilj, v primeru obstajanja neke bolečine, odprava bolečine, in ne razumevanje taiste na način, da je bolečina zgolj izkaz nekih (telesnih ali psihičnih) težav, potemtakem je posledica nekih vzrokov (okvarjenosti), nahajajočih se v telesu in/ali psihi.

Res je, bolečina je neprijetna zadeva, v običajnih okoliščinah (kadar obstaja BOLEZENSKO stanje, imenovano mazohizem = uživanje v LASTNI bolečini, in stanje, imenovano sadizem = uživanje v TUJI bolečini, takrat je bolečina predpogoj zadovoljstva), in res je tudi to, da jo, kadar se pojavi, skušamo vsaj ublažiti, a je res tudi to, da bi takšna blažitev bolečine smela biti zgolj obstranska zadeva, in da bi morali svojo pozornost, in delovanje, usmeriti predvsem v ugotovitev (in odpravo) tistih stanj, ki bolečino povzročajo. Potemtakem je sleherno »modrovanje« o tem, da se je potrebno naučiti bolečino obvladovati – KRETENIZEM!

Da takšen (neumen) odnos do bolečine niti ni tako redek pojav, o tem pričajo razni je-treba-potrpet, življenje-je-trpljenje, čas-vse-pozdravi, torej mnenja, ki izpričujejo popolno NErazumevanje dejstev, kajti – vsega NI treba (po)trpeti, daleč od tega, večine tistega, s čemer se občost izkazuje, se sploh ne bi smelo trpeti (prenašati, in s prenašanjem dopuščati obstajanje določenih občih izkazovanj), življenjsko trpljenje bi se v krepko manjši meri izkazovalo, ko ne bi sami porajali okoliščin, znotraj katerih do trpljenja prihaja (razum je namreč usmerjen v odpravljanje težav, s tem tudi v odpravljanje neželenih okoliščin živetja, in NE v njih porajanje), čas pa, sam po sebi, prav ničesar ne (po)zdravi, nasprotno celo, je v prid slabšanja stanj, tudi takrat, ko se nam utegne zdeti, da je-čas-nekaj-pozdravil (dopusti nekim bakterijam, na primer, njih nemoteno obstajanje, v nekem, denimo, laboratoriju, in videl boš, da se bodo krepile, razmnoževale, uspevale… vse dotlej, dokler ne bodo nastopile neke okoliščine njim nenaklonjene).

Kadar te boli zob, takrat bolečina priča o tem, da se je začel kvariti. Seveda, lahko popiješ analgetik, da si z njegovo pomočjo olajšaš bolečino, lahko se celo usmeriš v to, da se skušaš na to bolečino navaditi (da jo možgani sprejmejo kot samoumevnost, običajnost), lahko se nanjo celo navadiš (verjemi, dosegljivo stanje, vendar stanje, ki priča o določenih psihičnih težavah!), jo (v primeru mazohizma) celo kot užitek zaznavaš, a, kljub temu – zob, ki se je začel kvariti, se bo kvaril naprej, v primeru, da ga ne boš zdravil, in se bo kvaril vse do tedaj, ko ti bo lahko povzročil neko vnetje, denimo dlesni, v najhujšem primeru tudi smrt (niso neznani primeri, ko je vnetje iz dlesni dospelo v možgane, in povzročilo smrt). Pomeni, da mi zgolj ukvarjati-se-z-bolečino (pa naj bo to na način njene odprave, ali na način navaditi-se-na-bolečino, vseeno) NE odpravlja dejanskih težav, težav, zaradi katerih se bolečina sploh pojavlja, in se pojavlja zaradi tega, da – o teh težavah priča, o njih sporoča, nanje opozarja!

Potemtakem bi se dalo sklepati o tem, da je bolečina (pa naj nam je še tako neljubo stanje) nekaj pozitivnega, je nekakšen alarm, ki nas opozarja na nevarnost in nas skuša v odpravljanje te nevarnosti popeljati. In da je temu res tako, o tem govorijo vsa tista obolenja, pri katerih telo bolečine sploh ne zaznava, potemtakem pri teh obolenjih sploh ni nekih pričevanj, do katerih bi lahko sami dospeli, ki bi nas opozarjala na določene okvare, bolezni. In pri takšnih nebolečih obolenjih rado pride do tega, da se širijo, krepijo, da rastejo v nas, in to počno vse dotlej, dokler pa nastopijo neki znaki, da je nekaj narobe, a ti znaki nastopijo šele takrat, ko – je že prepozno, da bi lahko (vsaj) upal na ozdravitev.

Pri telesu, telesnih obolenjih, so zadeve krepko lažje, kot pri psihi, in njenih obolenjih. Večino stvari na telesu namreč vidimo, čutimo, potemtakem zmoremo tudi sami, v večini primerov, tisti nekaj-je-narobe ugotoviti, dočim se psihe, dogajanj v njej, sploh ne zavedamo! In – tudi, ko bi se jo zavedali, premalo vemo o njej, in je (v gromozansko absolutni večini) niti NE razumemo! In pri tem razumevanju niti branje še tako strokovne literature NE pomaga, kajti – od tega, da (domnevno) razumem besede, ki naj bi določena stanja razlagale, do tega, da si ta stanja zmorem (s pomočjo poznavanja dejstev in abstrahiranja) tudi predstavljati, je nepremostljiv prepad! Ob čemer ne kaže pozabiti na neko »malenkost«, ki govori o tem, da so pri razlagah, torej tudi v znanosti, prisotni tako tisti, ki trdijo bolečina-je-pomočnik-pri-ugotavljanju-okvare (razumska bitja), kakor tudi tisti, ki trdijo potrebno-se-je-naučiti-obvladovati-bolečino (nerazumsko delujoča bitja), in govori, ta »malenkost«, tudi o tem, da je absolutna večina prepuščena temu, da VERUJE določeni razlagi (jo, na temelju njene všečnosti, sprejema za resnično), ni pa zmožna taiste razlage (oz. njene verodostojnosti) obravnavati na temelju objektivnih dejstev!

Res je, bolečina, slej ko prej, mine (jo »čas pozdravi«), a je res tudi to, da, če se omejim na področje psihe in njenih stanj, sam od sebe NE mine vzrok, ki to bolečino povzroča!

Kako bolečina mine, njen vzrok pa ostaja? To je vendar nelogično, nemogoče!

Daleč od tega, je mogoče, pa še kako, kajti – v bistvu bolečina NE mine (dokler je gorivo, do takrat je tudi ogenj, do takrat je tudi toplota, katero ogenj poraja), pač pa se taiste bolečine prenehamo zavedati! In za to poskrbijo naši možgani.

Možgani so namreč usmerjeni v to, da nam živetje lajšajo, potemtakem so usmerjeni v iskanje nam najugodnejših okoliščin, a premorejo tudi lastnost, kateri bi lahko rekli zmožnost ugotavljanja določenih stanj, pa – kadar možgani ugotovijo, da so že dovolj časa opozarjali na bolečino, in so opozarjali zaman (ker se nismo trudili iskati vzrokov taiste bolečine in se nismo podali odpravljati teh vzrokov), takrat svoje početje ( = opozarjanje na bolečino) prepoznajo kot nepotrebno, odvečno, in se, preprosto, s tem početjem prenehajo ukvarjati, ga ne izkazujejo več. Kakopak, pri nekih drugih bolečinah še naprej opozarjajo nanje, a pri konkretni bolečini, na katero so (pre)dolgo zaman opozarjali, s tem svojim opozarjanjem prenehajo.

In potem, ko se bolečine več NE zavedamo, pride v veljavo tisti čas-vse-pozdravi, in je čas tudi »pozdravil«, vendar… dokler obstaja neko napačno stanje, v nas, do takrat NE moremo biti ozdravljeni, do takrat se nezdravost (kakor bakterije v laboratoriju) samo krepi, veča, raste, ne glede na to, če se mi tega slabšanja zavedamo ali ne, ne glede na to, če sami sebi najdemo določene (in NEUMNE) razlage v stilu s-časom-se-je-zresnil (se ne izkazuje toliko in tako, v svoji dobri, razigrani volji, kakor se je izkazoval nekoč, v svojih mladih letih)… in nas takšne razlage ne zmotijo niti takrat, kadar na nekem pašniku občudujemo že starega (potemtakem bi moral biti, zavoljo svojih let, svojega časa-ki-zresni, »zrel«, »resen«, nerazigran) konja, kako se lastni razigranosti prepušča in teka, poskakuje naokoli!

In se te svoje razlage, njene napačnosti, ne zavedamo tudi takrat, kadar določena mera alkohola povzroči našo razigranost, dobrovoljnost, čeprav – v kolikor bi čas nujno deloval tako, da bi to razigranost odpravljal, potem je tudi alkohol ne bi mogel obuditi (kadar je nekaj odpravljeno, takrat tega NI, in tistega, česar NI, NE moreš izkazovati)! In jo, obudi, ter to spočne izključno zaradi tega, ker deluje sproščujoče, zmanjšuje zmožnosti zavedanja, in s tem tudi deluje sproščujoče (in zmanjšuje delovanje blokad, nahajajočih se v pod/zavesti) tudi po vprašanju naše (tozadevne) zrelosti, resnosti…

To, da se nekdo izkazuje kot zrelejši (je bolj »resen«, manjkrat ga piči, če ga sploh, da bi se prepustil čustvovanjem), to je, običajno, izkaz NEZDRAVOSTI, vendar taiste nezdravost ne zmoremo prepoznavati tam, kjer – je nezdravost (govorim o psihični nezdravosti) običajen, samoumeven, »normalen« pojav! Tam se, pač, izkazuje (ta nezdravež) kot nekaj povsem zdravega, »normalnega«, kot »resen«, pač!

Narava svoji darov časovno ne omejuje, vse tisto, kar porodi, poraja za celotno življenjsko obdobje! In glede na to, da smo porojeni z zmožnostjo čustvovanja, bi morali to zmožnost ohraniti (neokrnjeno) vse do same smrti, potemtakem je takrat, kadar te zmožnosti ni, nastopilo neko od-narave-neporojeno-stanje, neko NEnaravno stanje, neka – obolelost (psihična, kakopak)!

Res je, s to »resnostjo« se da pre/živeti… res je, kakor vse ostale bolezni, v primeru nezdravljenja, tudi vzroki te »resnosti« samo napredujejo, se objektivno (psihično) stanje samo slabša… res je, večina je obsojena na tak način živetja… marsikaj je res, a je res predvsem to, da živetje s psihično okvarjenostjo neposredno izkazuje slabšo svojo kakovost (ker psihična okvara slabša umske zmožnosti, slabša tudi z/možnosti iskanja ugodnejših rešitev, slabša uspešnost mojega delovanja… na drugi strani povečuje moje nezadovoljstvo, slabša moje razpoloženje…)! In je res tudi to, da se moram pri določenih zadevah izkazovati s svojo zrelostjo (da moram te zadeve resno, odgovorno obravnavati), a je res tudi to, da se smem takrat, ko sem prost, ko imam čas zase, povsem sprostiti, se, če me prime, zabavati na kakršenkoli način (ne da bi ob tem, seveda, s svojo zabavo nekih drugih ogrožal!), in je res tudi to, da bi moral zmoči do te sprostitve dospeti izključno na osnovi mojih zmožnosti sproščanja (potemtakem brez vseh pripomočkov, v podobah alkohola ali nekih drugih drog)!

Predvsem pa je res sledeče: pri razumsko zasnovanem bitju vsaka psihična okvarjenost zmanjšuje njegove zmožnosti razumskega izkazovanja (psihično okvarjeno razumsko bitje se začne izkazovati na sebi NEnaraven način, začne se izkazovati tako, kot se izkazuje večinsko okolje, potemtakem nagonsko), in dlje časa ko traja okvarjenost (in traja tudi takrat, ko je zavedanje bolečine izničeno!), bolj se taista okvarjenost krepi in se tudi v ostale podobe (okvarjenosti) raz/širi, potemtakem je moč zapisati tudi to, da je z daljšim časom trajanja neke (psihične okvarjenosti) večja možnost tega, da se obolela oseba »sesuje«, postane popoln TUJEK v lastnem telesu!

Kakopak, obstajajo različne podobe tega »sesutja«, od tistega, da se agresivno podaš navzven (proti nekim drugim, tako, denimo, kot se izkazujejo razni strelci, ki se podajajo množično pobijat), ali se podaš napram samemu sebi (v podobi samomora), ali pa, preprosto, povsem otopiš v zaznavanju realnega okolja, znotraj katerega se nahajaš. A nobena od teh podob »sesutja« ni pozitivna, potemtakem tudi tolažba, v smislu čas-bo-vse-pozdravil NE bi smela biti (obče) veljavna!

Zaključek: kadar boli, boli z razlogom, in s samo odpravo bolečine (bodisi z ustreznimi sredstvi za njeno blažitev/odpravo, bodisi s priučenostjo na bolečino) NE odpraviš tudi njenega vzroka!