Disociativna
amnezija sodi med NAJHUJŠE podobe
psihične OBOLELOSTI, a je, kljub temu, ozdravljivo stanje, takrat,
kadar je nastala kot posledica delovanja okolja (na posameznika), takrat, kadar
je obolela oseba razumsko zasnovana in takrat, ko v oboleli osebi (sicer
razumsko zasnovani) še obstaja vsaj minimalna zmožnost razumskega delovanja
(takrat torej, ko obolela oseba še ni dokončno razumsko onesposobljena). Obenem pa je taista disociativna amnezija stanje,
ki je povsem primerljivo z izkazovanjem absolutne večine, le da je
pri absolutni večini takšno stanje pojmovano kot nekaj običajnega, potemtakem
ne v podobi obolelosti (pač pa ga, NAPAČNO, opredeljujejo z izrazi dvoličnost,
hinavščina, NEnačelnost ipd.), pač pa v podobi »zdravosti«.
Kaj je,
ta disociativna amnezija?
Prva
beseda, torej disociativnost, govori o nezmožnosti sobivanja, in se ta
nezmožnost v prvi vrsti nanaša na SOBIVANJE
S SAMIM SEBOJ (posledično tudi na sobivanje z drugimi). Če povsem
enostavno zapišem, potem: gre za osebnostno razslojenost, torej za stanje, v
okviru katerega v enem in istem
telesu sočasno obstaja več podzavestnih podob ( = oseb,
posamičnosti), ki se druga druge NE
zavedajo (pomeni, da vsaka izmed teh podob NE ve, da obstajajo tudi
druge).
Druga
beseda, torej amnezija, govori o odsotnosti zavedanja, potemtakem o
odsotnosti pomnjenja (spomina), čeprav je (pri tej obolelosti) odsotnost
zavedanja (pomnjenja) le TOZADEVNA, kajti – že res, da se obolela oseba v neki
svoji posamični podzavestni podobi izkazuje na način, da pomni samo stvari,
katere je v tej podobi doživela (potemtakem se izkazuje tudi z NEPOMNJENJEM
vsega ostalega, kar je doživela v nekih drugih svojih podobah), a je res tudi
sledeče: česar NI, tega ni moč obuditi ( = ponovno vzpostaviti), pa – ker je z
ozdravitvijo spomin ponovno (v celoti) povrnjen, to pomeni, da v celoti (znotraj
enega in istega telesa) obstajajo vsi podatki (tisti, pač, kateri so hranjeni v
podobi spomina) tudi v oboleli osebi, le da taista do teh podatkov (v neki
svoji podzavestni podobi) ne zmore dospeti (nima zmožnosti enovitega zavedanja!).
Čemu
PODzavestna, in ne zavestna podoba? Preprosto: že res, da se za disociativno
amnezijo obolela oseba izkazuje z zavedanjem (zgolj) določenih podatkov
(potemtakem njeno zavedanje = zavest priča o delnem pomnjenju, ali, z druge
strani, o NEpomnjenju vsega preostalega), a je res predvsem to, da je razlog
takšnega izkazovanja (obolelosti) v podzavesti, potemtakem gre za
okvaro podzavesti in je samo izkazovanje zavedanja (zavesti) le posledičen
pojav!
Po
čem je disociativna amnezija primerljiva z občo »zdravostjo«?
Preprosto:
NOBENO NAGONSKO ZASNOVANO BITJE NIMA
ENOVITEGA ZAVEDANJA ( = enovite zavesti), pomeni, da nima
enovitega (celovitega) pomnjenja, pač pa je spomin »razparceliran« na več spominskih
enot, zaradi česar nobeno nagonsko bitje tudi ni zmožno celovitega,
kompleksnega mišljenja, potemtakem tudi razumsko
ne more biti, niti postati! Kajti…
Če ti
niso SOČASNO na razpolago VSI podatki, ki o določeni vsebini (stvari,
posamičnosti) govorijo, potem taiste vsebine NE moreš poznati v podobah njene
celote, pač pa se do nje izkazuješ – v podobah pogojnega refleksa (edina podoba
izkazovanja nagonskih bitij), kar pomeni, da se do iste vsebine izkazuješ na
RAZLIČNE načine, v odvisnosti, pač, od okoliščin, v katerih se znajdeš v
povezavi s to vsebino.
To, da
ti vsi podatki sočasno niso na razpolago, to ne pomeni tega, da ti podatki
niso shranjeni v tvojem pomnjenju, pač pa pomeni »zgolj« to, da do njih
vseh NISI ZMOŽEN SOČASNO dospe(va)ti!
In taista
NEzmožnost sočasnega dospevanja do vseh podatkov (s katerimi v svojem pomnjenju
razpolagaš) = disociativna amnezija (pri sicer razumsko zasnovanem, a psihično
obolelem bitju)!
Za
disociativno amnezijo obolela (sicer razumsko zasnovana) oseba se torej
izkazuje POVSEM ENAKO, kot se izkazuje absolutna (in nagonska) večina – ne samo,
da povzame obča prepričanja ( = »razumevanja« sveta, »pojasnila« o svetu), pač
pa tudi ravna povsem nagonsko, po principih pogojnega refleksa. Pomeni, da sta
ji ZABLOKIRANI dve zmožnosti, zmožnost celovitega, kompleksnega mišljenja, in
zmožnost abstraktnega mišljenja, in pomeni tudi to, da je od stopnje te
zablokiranosti odvisna tudi sama možnost ozdravitve (v primeru popolne blokade
pride bodisi do raznih brejvikov, bodisi do samomorov, bodisi do trajnega,
dosmrtnega in nadzorovanega bivanja v zdravstveni ustanovi, namenjeni umskim bolnikom…
potemtakem v primeru popolne blokade ozdravitev NI možna!).
Takšnemu
stanju običajno pravimo »stanje NEPRIŠTEVNOSTI«, kajti – če se niti samega
sebe, kot celote, NE zavedaš, potem se NE moreš zavedati vsega ostalega,
znotraj česar živiš (ne nazadnje se podatki o tem vsem hranijo v tvojem
pomnjenju, in če nečesa NE pomniš je tako, kot da taistega nisi izkusil oz.
spoznal), običajno pa je taisto stanje sočasnega-nezavedanja-vsega povsem
OBIČAJEN pojav, pojav, ki še zdaleč ni moteč pri, na primer, dodelitvi volilne
pravice! Pomeni…
Pomeni
to, da gre pri istem stanju za dve (povsem različni) pojmovanji, posledično
tudi za dva povsem različna odnosa do njega… pa tam, kjer je moč zaznavati
zmožnost razumskega izkazovanja stanje obravnavamo kot obolelost ( = umsko
nezmožnost), tam, kjer pa je stanje že porojeno (že v sami zasnovi, v genih
zapisano), tam pa gre za nekaj povsem »normalnega«, »zdravega«!
Čemu
ta dvojnost pri pojmovanju, posledično tudi pri obravnavi, v bistvu v temeljnih
podobah ENEGA IN ISTEGA NAČINA IZKAZOVANJA?! Preprosto…
VSAKO
odstopanje od običajnega poraja nezadovoljstvo! Kadar si, na primer, vajen
biti-zdrav, takrat ti vsako stanje, ki ti bodisi zmanjšuje, bodisi v celoti
odpravi zmožnost za živeti-tako-kot-sem-vajen-živeti… kadar si vajen
roditi-se-v-okolju-z-dvajsetimi-prsti, takrat ti vsak višek/manko prstov ob
rojstvu – poraja nezadovoljstvo. In, povsem banalen primer – kadar se rodiš z
repom, si tudi takrat nezadovoljen? Morda si, morda pa nisi, odvisno od tega,
ali se rodiš v podobi dvonogega, ali pa, morda, v podobi bitja, za katerega je
rep samoumevnost. Kakorkoli že…
Kadar
si nagonsko zasnovano bitje, takrat je povsem običajno, zdravo, samoumevno to,
da se boš izkazoval z nagonskim ravnanjem (pomeni, da ti tvoje izkazovanje NE
bo povzročalo nezadovoljstva), kadar si
razumsko zasnovan, takrat pa ti sleherno prehajanje v nagonskost povzroča
nezadovoljstvo! In ker je (absolutna) večina nagonsko zasnovana, je
sleherno nagonsko izkazovanje (zaenkrat tudi za stroko) nekaj »povsem
normalnega«, kar pomeni…
Kar
pomeni to, da šele POSLEDICE taistega
(notranjega, očem, lastnim in tujim, skritega) nezadovoljstva (torej vsa ravnanja, ki o tem nezadovoljstvu
pričajo, o njem govorijo) zmorejo
razkriti to, da je z neko osebo nekaj narobe, da je (psihično) obolela!
Kajti…
Sleherno
trajajoče nezadovoljstvo najprej vodi v bolečino… sleherna trajajoča bolečina
preide v trpljenje (in ni zaman ugotovitev, da je psihično nasilje, posledično
psihično trpljenje, krepko hujše – kar zadeva posledic - od fizičnega)… in sleherno
trajajoče trpljenje NEIZOGIBNO vodi v psihično obolelost!
Zanimivo,
pri tej disociativni amneziji, je sledeče: ko se pogovarjaš z obolelo osebo, se
ta prilagaja vsebini pogovora in se prilagaja (dokler še ni povsem
psihično sesuta, seveda) na način, da ZMORE slediti pogovoru in da ZMORE
samo sebe (svoje vedenje, zavedanje, pomnjenje) prilagajati konkretnim
okoliščinam (to pomeni, da se lahko izkazuje tudi z različnimi, med seboj
nasprotujočimi si mnenji o eni in isti vsebini, potemtakem se izkazuje v
podobah obče – in TOZADEVNE – hinavščine, dvoličnosti, NEnačelnosti), takrat
pa, ko naj bi taista oseba SAMOSTOJNO (torej brez tvojega vpletanja, v
podobi vodenja pogovora, v podobi zastavljanja vprašanj) določeno vsebino
opredelila (o neki stvari zapisala, v zapisu to stvar opisala), takrat ZMORE o tej stvari zapisati IZKLJUČNO
delček (eno samo mnenje = izkazati NEpopolno poznavanje) lastnega pomnjenja (o
tej stvari)! In je vsebina takšnega zapisa odvisna izključno od
okoliščin, znotraj katerih se zapisujoča oseba v času zapisovanja nahaja. In
je takisto pri »zdravem« občestvu!
Potemtakem
– to, kar je pri (razumsko zasnovanih) POSAMEZNIKIH obravnavano kot bolezensko
stanje, taisto je pri absolutni, nagonski večini stanje – »zdravosti«!
Toliko o »umskih zmožnostih« te večine.
Ni komentarjev:
Objavite komentar