»Vsakdo dela tisto, kar hoče…«

Včeraj sem bil deležen nekega pogovora, v katerem mi je sogovornik hotel o svoji »pridnosti« povedati, obenem pa me je želel podučiti s pojasnilom, da »vsakdo dela tisto, kar hoče delat in kar zmore delat«. Prav, poglejmo, če je temu res tako, in najprej razdelimo zadevo na tri sklope, na biti-priden, na vsakdo-dela-kar-hoče-delat in na vsakdo-dela-kar-je-zmožen-delat…

Biti »priden«

Dejstvo, da nekaj počneš ( = delaš) in da si že zaradi samega početja (dela) »priden«, je – popolnoma skregano tako z logiko, kakor z vsakodnevnim izkazovanjem (s prakso), kajti…

Takrat, kadar delaš izključno zaradi tega, ker ne obstaja neka druga pot do tega, da dospeš do lastnega zadovoljstva, takrat tvoje početje NE govori o »pridnosti«, pač pa govori izključno o tvoji želji, da bi do želenega dospel! Oziroma, če zapišem drugače: v kolikor bi bilo moč določene zadeve razrešiti tako, da NE bi bilo potrebno zanje delat, takrat, pač, NE bi delal.

Kadar je tisti moram-delat edini možen način izkazovanja, takrat, preprosto, druge možnosti NIMAŠ, potemtakem MORAŠ delati (in narediti). Si v to (v svoje delo) dobesedno prisiljen.

Biti-»priden« je stanje, ki govori o tem, da imaš potrebo po SAMEM DELU, da brez tega, da bi delal, NE moreš zadovoljno živeti, pa…

Če si zares »priden«, in če uživaš ob, denimo, žaganju drv, potem ne boš žagal drv SAMO takrat, kadar MORAŠ za svojo ogretost poskrbeti (in metrska drva v polena spremeniti), pač pa jih boš HOTEL žagat ob vsaki priložnosti, torej tudi takrat, ko bo(do) sosed(i) imel(i) namen metrska-drva-v-polena-spremeniti… in takrat NE boš pričakoval nikakršnega povračila (plačila) za tvoje žaganje drv, pač pa bo tvoje plačilo izključno tvoje ZADOVOLJSTVO (nastalo ob tem, ker si smel delati tisto, kar rad delaš, za kar imaš potrebo po tem, da delaš)!

Še drugačen primer: v službo večina NE hodi zaradi tega, ker rada dela (v službi), pač pa IZKLJUČNO zaradi tega, ker na drugačen način (kot z delom) do denarja ne more dospeti. Ko bi na loteriji zadeli dovolj denarja (za vse svoje živetvene potrebe), takrat bi, po vsej verjetnosti, službo – opustili.

Potemtakem: zgolj zaradi tega, ker si delal, ker si, pač, MORAL delat… mi ne razlagaj o svoji »pridnosti«… kajti REDKI so tisti, ki zares delajo zaradi dela samega (in med njimi NI nagonskih bitij)!

Vsakdo dela kar hoče delat

V bistvu je del pojasnila NEresničnosti te navedbe izkazan že v prejšnjem poglavju, potemtakem je pojasnjeno to, da je moč željo po delu ( = HOČEM delat) ugotavljati izključno tam in takrat, kjer in kadar je DELO SAMO tisto, brez česar ne (z)moreš. Tako, denimo…

Mnogi se sklicujejo na svoje »hobije«, med katerimi je obče razširjeno, na primer, t. im. vrtičkarstvo. Bojda ob vrtičkanju uživajo. Ne vem, morda pa res, čeprav – težko si predstavljam nekega bedaka, ki zmore uživati ob tem, da cel dan prečepi/prekleči, da ga, posledično, zaradi posiljene drže, vse boli, in da uživa OB pletju! Čemu si to težko predstavljam? Preprosto – ker NI logično, kajti…

Kadar uživaš OB pletju, potem uživaš IZKLJUČNO takrat, kadar pleveš, in če hočeš stalno uživati, potem – moraš imeti STALNO plevel na vrtu, potemtakem te plevel NE moti (nasprotno, omogoča ti zadovoljstvo!), potemtakem – nimaš potrebe po tem, da bi ga odstranjeval! Z drugimi besedami: NE uživaš OB (samem) PLETJU, pač pa uživaš ob pogledu na oplet vrt (torej uživaš zaradi POSLEDICE svojega dela, in NE zaradi dela samega). Mimogrede: le čemu bi bila razna pršila (in ostali pripomočki, namenjeni zatiranju plevela) v množični uporabi, če ne zaradi tega, ker NIHČE NE uživa ob tem, ko plevel odstranjuje, pač pa uživa izključno takrat, ko ga je že odstranil (ko plevela NI)?! Še huje: s pripomočki (ki, vsak in NEIZOGIBNO, neposredno vplivajo na naravna stanja… zvečine pa ti pripomočki celo uničujejo/zastrupljajo!) si pomagajo k temu, da jim je MANJ dela potrebnega (pomeni, da so zaradi svojega tega-NE-želim-delat pripravljeni sebi živetje zastrupljat!!!), pa si ne morem predstavljati tega, da bi nekdo užival ob delu na temelju svoje želje, da NE bi delal!

Vsakdo dela kar je zmožen delat

Zadevo, nujno, razdelim na dva dela, pri čemer poudarim sledeče: sleherno razumsko bitje SE ZAVEDA svojih zmožnosti, dočim sleherno nagonsko bitje svoje zmožnosti precenjuje!

Prvi del: fizično, izvajalsko delo.

Pri tej vrsti dela zmožnosti ni težko ugotoviti, marsikatere so vidne že takoj, na osnovi zgolj pogledati-morebitnega-izvajalca… pa, denimo, če je nekdo visok meter trideset, potem le-tega (brez nekih posebnih preizkusov) ne bom ocenil kot zmožnega zabijati-koš (pri košarki), pač pa bom, na osnovi nekega običajnega, povprečnega stanja sklepal o njegovi NEzmožnosti (kakopak, med preizkusi zmožnosti lahko ugotovim, da ima tak posameznik izjemen odriv, pa zmore, kljub svoji nizki rasti, zabiti koš).

Kadar delo obravnavaš (tako, kot ga obravnava večina) zgolj v podobi IZVAJANJA nečesa, takrat je delo zate zgolj in samo to, kar je delo za vsak stroj = ponavljanje nekih rutinskih (in naučenih) postopkov, in nič več, čeprav…

Kadar govorim o tem, da sem zmožen opravljati (neko) delo, takrat NAJ bi bil zmožen tako ugotoviti vse potrebne materiale in pripomočke, katere za samo delo uporabljam… takrat NAJ bi vedel o tem, kako se taisti materiali in pripomočki obnašajo v različnih okoliščinah, kajti – če zmorem opravljati neko delo, če delam zaradi tega, da bi določen uspeh (s svojim delom) dosegel, takrat skušam ta uspeh ne samo zagotavljati, pač pa ga tudi ohranjati in večati… takrat NAJ bi tudi zmogel presojati o smiselnosti (smotrnosti) svojega dela, saj mi prav nič ne pomaga to, da »uspešno« delam in da v nekem skladišču kopičim rezultate svojega dela (proizvode), ko pa teh rezultatov NIHČE NE POTREBUJE, jih ne želi (in jih, potemtakem, delam za prazen nič, in je moje delo, posledično, vredno praznega niča)! Potemtakem…

Potemtakem zmorem o nekem stanju vsakdo-dela-kar-je-zmožen govoriti pogojno, potemtakem celo samo fizično delo (njegovo opravljanje) NE govori o dejanski zmožnosti opravljanja dela samega, pač pa govori o zmožnosti PONAVLJANJA NAUČENEGA. In s takšno zmožnostjo ponavljanja-naučenega se tudi papagaji, opice… izkazujejo – resda ne na vse načine, s katerimi se izkazujemo dvonogi, a je res tudi to, da nimajo enakih teles/udov, kakršne imamo mi, in je res tudi to, da z nami NE delijo sveta, pač pa v našem svetu zgolj so, zgolj obstajajo, in zvečine primerov obstajajo kot »naši« OBJEKTI/predmeti, namenjeni bodisi v »našo« zabavo, bodisi v neko drugo korist)!

Drugi del: sleherno delo, pri katerem je potreben razmislek.

Neljub mi je izraz »umsko delo«, kajti pri vsem, kar počneš, moraš na nekaj misliti (s tem, ko »paziš« na to, da se s kladivom ne udariš po prstih, s tem tvoji možgani izkazujejo proces mišljenja… četudi se ti tega ne zavedaš)… pa pod to, »umsko delo«, sodi tako »učiteljsko« in povsem PAPAGAJSKO ponavljanje nekih naučenih vsebin, kakor izdelava nekih elaboratov, denimo s področja ekonomije, v katerih »strokovnjaki« zgolj izkazujejo svoj tako-smo-se-naučili-v-okviru-takšnih okoliščin, NE izkazujejo pa tudi zmožnosti realnega predvidevanja posledic LASTNEGA dela (pa imaš »doktorje ekonomskih znanosti«, ki »VEDO«, da bo kmet BREZ kmetije uspešnejše kmetoval, kot kmet-s-kmetijo = država-brez-lastne-proizvodnje, brez možnosti odločanja o zaposlovanju, vrednosti proizvedenega, delitvi dobička…). Kakorkoli…

Tam, kjer je delo ZGOLJ IZVAJANJE NAUČENEGA, tam o umskem delu v bistvu sploh NI moč govoriti, potemtakem o njem ni moč govoriti pri absolutni večini dvonoge populacije! In ker je temu res tako, zaradi tega živimo stanje, v katerem je vse narobe (kako bi bilo narobe, če bi res znal početi tisto, kar počneš, če bi res bil zmožen početi to, kar počneš?!), zaradi tega še kako velja tisti »več babic (BOLJ) kilavo dete«!

Potemtakem: kako lepo bi bilo, ko bi večina (če že ne vsakdo) delal izključno tisto, kar zares HOČE delat (pa ne mislim ob tem na žretje, pitje, lenarjenje, pač pa izključno na delo v podobah prispevanja lastnemu živetju in ŽIVETJU SKUPNOSTI), in kar je zares ZMOŽEN delat!