Verjetje oz. zaupanje in naivnost oz. neumnost

Verjetje = odnos do nekoga/nečesa, v okvirih katerega kot verodostojna ( = resnici ustrezna) sprejemaš izkazovanja taistega nekoga/nečesa .

Zaupanje = trajajoče verjetje.

Obstajata dve vrsti verjetja oz. zaupanja. Prva (in obča) podoba temelji na všečnosti tistega, komur/čemur »verjamem«/«zaupam«, druga (razumska) temelji na ugotovljenih dejstvih.

Na prvo (občo) podobo verjetja so primorana vsa nagonska (nerazumska) bitja, potemtakem bitja nezmožna ugotavljanja dejanskih stanj. In je ta, prva podoba verjetja, nikdar usahel vrelec številnih razočaranj, med njimi tudi tistega žejnega-peljati-prek-vode.

Naivnost = stanje, s katerim se izkazuje tisti, za katerega je značilna prva podoba verjetja/zaupanja.

Neumnost = konstantna, trajajoča naivnost.

Tudi naivnost/neumnost se izkazuje v dveh temeljnih podobah.

Prva (in obča) je pogojena z nezmožnostjo ugotavljanja dejstev, potemtakem je trajne narave (večno si obsojen na to, da se izkazuješ v podobi verjeti-nekomu/nečemu). Druga je časovno omejena, in obstaja pri razumskih bitjih in v začetni fazi oblikovanja nekega (kateregakoli) spo/znanja, torej v fazi, ko še nisi opremljen z zadostnim predznanjem, zaradi česar si, posledično, primoran verjeti/zaupati (denimo) razlagam nekih drugih.

Nagonsko bitje nikoli NI zmožno verjetja/zaupanja selektivno oblikovati (ga izkazovati), saj zaradi nedospevanja do ugotovitve dejanskih stanj ne zmore presojati o verodostojnosti bodisi nekih mnenj, bodisi (in posledično) tistih, ki se s temi mnenji izkazujejo. Tako nagonska bitja verjamejo stališčem (mnenjem), v katera so bodisi naučena, bodisi so jim všečna (in so jim všečna izključno takrat, kadar so skladna z njihovimi mnenji)… posledično verjamejo tistim, ki takšna mnenja izražajo.

Razumsko bitje se izkazuje s selektivnostjo, potemtakem v prvi vrsti NI pomembno to, KDO neko mnenje podaja, pač pa je (za odločitev o ne/verjetju v to mnenje) pomembna izključno ustreznost-mnenja-dejanskemu-stanju.

Tudi razumsko bitje zmore dospeti v stanje, ko verjame/zaupa neki osebi (potemtakem tudi njenim mnenjem)… in v takšno stanje dospeva na podlagi tega, da se ta oseba (kateri verjame/zaupa) trajno/konstantno izkazuje z verodostojnimi mnenji (pa – po principu dober-mizar-ne-dela-slabih-miz – verjame, da tisti nekdo, ki se stalno z resnico izkazuje, ne bo svojega izkazovanja spremenil, da bi se začel izkazovati samemu sebi nasprotno in z lažjo).

Verjetje/zaupanje je, po določenih vprašanjih, celo NEIZOGIBNO, kajti – upoštevaje dejstvo, da niti vsi vsega ne vemo, kaj šele, da bi posameznik vse vedel – slehernik se izkazuje na način, da o določenih vsebinah »pojma nima«, potemtakem mu ne ostane drugega, kot da nekomu verjame/zaupa (tudi »vedenje« o okrogli Zemlji je posledica NAUČENOSTI in prikazov, torej tudi izkaz zaupanja v naučeno in v posnetke)!

Razumska oseba kredibilnosti (vrednosti/čvrstosti zaupanja) mnenj in njih podajalcev ne obravnava kot nekaj samoumevnega, potemtakem tudi ne kot brezpogojno veljavnega, pač pa – ko ugotovi, da se je tisti, kateremu je poprej zaupala, izkazal napačno, nesprejemljivo, taistega obravnava z zadržkom (pomeni, da se poprej zgrajena kredibilnost vsaj zamaje, če ne celo sesuje).

Nagonsko bitje NE ločuje med ne/všečnostjo mnenja in ne/všečnostjo tistega, ki to mnenje podaja – kdor podaja všečna mnenja, ta je tudi všečen (in obratno)! Potemtakem pri nagonskih bitjih »prijatelji« PRITRJUJEJO.

Razumsko bitje ločuje med samim izkazovanjem (npr. mnenjem) in izkazovalcem (tistim, ki mnenje podaja), zaradi česar pri razumskih bitjih prijatelj SME podajati tudi negativno mnenje ( = nestrinjanje).