Za
spremembo sestavek namenim občemu »modrovanju«, potemtakem »razumevanju«, s
katerim se izkazuje človejaštvo.
Že sem
zapisoval o tem, da nagonska pamet NI zmožna dospevati do vsebin ( = pod
površje), pač pa svet ugotavlja izključno na temelju čutnih zaznav, potemtakem
na osnovi zunanjosti, forme, izkazovanj ( = posledic nekih /notranjih,
vsebinskih/ vzrokov). In upoštevaje dejstvo, da taista občost ni zmožna tako
abstrahiranja, kakor tudi enovitega zavedanja, je »obsojena« na to, da – vidi in
»razumeva« posamičnosti tako, kot jih je zmožna videti in »razumevati« (vsak »s
svojimi očmi« = vsak PO SVOJE). Pa…
Res je,
kadar vidiš posamičnost, potem je resnica, da je (vsaka) posamičnost minljiva.
Nič ni večnega, vse enkrat ugasne (preneha biti), potemtakem ugasne tudi
lepota-NEKE-POSAMIČNOSTI, vendar…
Ko
gledam rožo, in ugotavljam, da jo kot lepo vidim, takrat – kaj vidim lepega?
Samo rožo (torej NEPOSREDNO tisto, kar gledam, kar s čutili zaznavam) ali,
morda, vidim lepoto (pri roži) v njeni
krhkosti, nežnosti, dehtečnosti, barvitosti, dovršenosti, preprostosti, vonjavi?
Domnevam,
da so vse naštete lastnosti tista
vsebina, zaradi katere se mi roža sploh izkazuje kot LEPA-roža, potemtakem brez
teh lastnosti lepe-rože sploh bilo ne bi, in mi, potemtakem ne bi mogla
biti všeč!
Sedaj
pa….
Glede
na to, da trdim, da je lepota minljiva, se znajdem v neki zagati, kajti – že res,
da nek konkreten cvet slej ko prej usahne, se preneha izkazovati s svojimi
(zgoraj naštetimi) lastnostmi, vendar, po drugi strani – obstaja cel kup
posamičnosti, ki se, taisto, izkazujejo z lastnostmi, za katere sem maloprej
ugotovil, da so mi pri roži všeč, torej lastnosti, ki so tista dejanskost,
na temelju katere lepoto (vsake) posamičnosti ugotavljam! In obstajajo, te
lastnosti, tako pri (ostalih in vseh) rožah, pa pri listih, poganjkih, celo pri
mahu, ki se nežno, krhko, dehteče, barvito, preprosto, dišeče in dovršeno
razrašča prek nekega kamna… potemtakem zmorem lepoto, katero sem pri roži
ugotovil, ugotavljati malodane vsepovsod, in jo zmorem ugotavljati na slednjem
koraku, kar pomeni, da – niti slučajno NE morem trditi tega, da je lepota
minljiva!
Fizičen
izgled, tozadevna »lepota telesa-obraza-zunanjosti«…
Kot
prvo – obstajajo različni okusi, potemtakem tisto, kar je nekomu lepo, nekemu
drugemu ni. Pomeni, da je tovrstna lepota RELATIVNA, zna biti celo vprašljivo,
če sploh obstaja (kot lepota)!
Kot
drugo – kadar je določena zadeva, vseeno katera, odvisna izključno od »mojega«
pogleda, od »moje« naklonjenosti, takrat, si upam trditi, neke svoje, dejanske
vrednosti sploh ne premore!
Kot
tretje – kadar zmorem zgolj čutilom zaupati, in kadar zmorem izključno IZ SEBE
(iz lastnega ugodja, iz lastne sebičnosti) presojati, takrat »meni« vse, in
tudi »lepota«, šteje zgolj toliko (časa), kolikor »meni« ugaja, pa se je tudi
po tem vprašanju moč povprašati o objektivnosti takšnih stanj, četudi kot lepih
ugotovljenih! Oziroma se je moč povprašati, če drugače zapišem, če lepota
kot objektivno stanje sploh obstaja!
Ne
nazadnje – neka ženska ima lahko obraz, telo, lase… vse umetniško »izklesano«,
a v kolikor v njenih očeh le hlad in praznino zaznavaš, morda celo zlobo, jo lahko
takrat kot lepo opisuješ?! Kakopak, velja tudi za moške/ga, da mi kdo ne bi nekega
seksizma očital!
Po
drugi strani pa – kadar v nekom prepoznaš toplino, dobroto, človečnost, kadar v
nekom prepoznaš plemenitost… mar ni takrat, ta nekdo, lep že sam po sebi, ne
oziraje se na to, koliko je star, zguban, skrivenčen…
V vsem
(vsakomur) je nekaj lepega, pravi obča pamet… in se MOTI, ker v vsakomur NI
nekaj-lepega (v sebičnih, zavistnih, pogoltnih, zlobnih… bitjih, mislečih
prvenstveno/izključno nase, NE more biti nič lepega)… potemtakem NAJ bi bila
lepota povsod (v vsem) in vedno… potemtakem lepota kot taka NI minljiva, je NE
umanjka, pač pa lahko umanjkajo, in to dejansko tudi počnejo, zgolj – posamezni
načini/podobi izkazovanja te lepote!
In v
tem je, bojda, gromozanska razlika!
Ni komentarjev:
Objavite komentar