»Kdor z malim zadovoljen ni, velikega vreden ni!«

Rad obravnavam TOZADEVNO ljudske izreke, ki so ljudski natanko toliko, kolikor je ljudska ugotovitev delovanja gravitacije, svetlobne hitrosti in okroglosti planeta. Izreke, na katere se občost silno rada sklicuje, takrat, kadar posameznik želi nekim drugim sporočati o svoji umnosti, čeprav – sporoča o nasprotju, o lastni NEumnosti. Takrat namreč, kadar nečesa ne razumeš, obenem pa to nerazumljeno uporabljaš za dokazovanje svojega vedenja (znanja), takrat ti tudi ponavljanje nekih, pa naj bodo še tako umne, besed ne pomaga!

Čemu trdim, da izreki, ki vsebujejo umnost, niso ljudski? Preprosto – ker občost ne premore (raz)umnosti, tudi ne zmore dospeti do (raz)umnih ugotovitev, in kadar občost uporablja besede, katerih pomena ne razume, takrat se izkazuje tako, da – govori eno, s svojim početjem pa se izkazuje na popolnoma nasproten način. In menim, da mi je to trditev doslej že velikokrat uspelo dokazati (pri obravnavanju tako izrekov, kakor tudi pri obravnavanju določenih pojmovanj, in izkazovanj, iz teh pojmovanj izhajajočih), pa se pogumno lotim tudi dokazovanja tega, da izrek, uporabljen v podobi naslova sestavka, še zdaleč – za občost NE drži!

Najprej ugotovimo, KAJ predstavlja (sleherni) izrek!

V prvi vrsti izrek govori o nekem(ih) spoznanju(ih), torej ugotavlja (neka) objektivna dejstva, dejstva mimo katerih živetje kot tako NE more (pomeni, da si se ob določenih ravnanjih primoran soočiti tudi s posledicami teh ravnanj). In kdor sam NE zmore dospeti do ugotavljanja teh objektivnih stanj, temu ne ostane drugega, kot da veruje v izkušnje drugih.

Kakopak, priporočljivo je ne samo verovati, pač pa tudi z lastnim izkazovanjem upoštevati izkušnje (potemtakem se na njih temelju tudi ravnati), v nasprotnem primeru moraš z lastno glavo »spoznavati«, da je »zid trd« in – če si obsojen na takšno spoznavanje (če ti že doživeto, čeprav s strani nekih drugih, ne pride do živega, potem očitno ne razpolagaš z umsko zmožnostjo, in potem boš v stanju glava-v-zidu ugotovil zgolj svojo bolečo glavo, in trdnost zidu, nikakor pa ne boš dospel do vzroka tega, da si se z glavo v zid zaletel… popolnoma ISTO kot pri ponavljanju »zgodovine«!).

Pomeni, če poenostavim, da je izrek v prvi vrsti ugotovitev (postavitev) nekega pravila.

V drugi vrsti (in posledično) je izrek napotek v pravilno ravnanje, kajti če sem že ugotovil neka objektivna stanja (nekaj, kar obstaja, kot neizogibnost katero moram upoštevati, v kolikor želim uspešno živeti napram temu ugotovljenemu), potem je dobro, če to ugotovitev tudi upoštevam (se ugotovitvi primerno izkazujem), da samemu sebi ne bi težav povzročal. Vendar…

Že velikokrat sem zapisoval o pogoltnosti, o nezaustavljivi lakoti po imeti-še-več, zapisoval sem o zavisti (izkazovani do tistega, ki ima-več-od-»mene«), tu in tam sem zapisoval tudi o kompleksih, o psihičnih stanjih potemtakem, nastalih tudi zaradi omenjene pogoltnosti in zavisti, o stanjih, ki o NEzdravosti, psihe govorijo… potemtakem govorijo o DVOJNI TEŽAVI občestva, kajti – kot da ni dovolj, da si nagonsko (NErazumsko) bitje, pač pa potrebuješ še (psihično) okvarjenost poleg tega!

Mimogrede: ne velja povsod tisti klin-se-s-klinom-zbija, tako se tudi generalne možganske  nezmožnosti NE da »(i)zbiti« z dodajanjem teh nezmožnosti (s psihičnimi okvarami), pač pa se stanje (že v izhodišču katastrofalno) samo še poslabša (kolikor je, pač, vsaj v teoriji, moč govoriti o tem, da obstaja tudi neumnost, ki je večja od – popolne neumnosti)!

O čem govori naslovni izrek?

Najprej, kakopak, o skromnosti. Nato govori o odnosu do nečesa (česarkoli), do tistega, pač, s čemer razpolagaš. Govori tudi o zmožnostih. Predvsem pa govori (pa čeprav NAJ bi bil ljudski) o – obči mentalni katastrofi! Pojasnim…

Izkazovanje skromnosti

Bojda je (tudi po občem mnenju) skromnost-lepa-čednost (grozljivo, kako malo te čednosti obstaja!), predvsem pa zmore stanje biti-skromen izkazovati tudi zmožnost upoštevanja objektivnih dejstev, potemtakem njih razumevanja, in, posledično, tudi izkazovanja tega upoštevanja/razumevanja v praksi, v samem živetju.

Skromnost je  lahko posledica odločitve, lahko pa zgolj posledica ugotovitve dejanskih stanj.

V prvem primeru (običajno gre za, pri razumskih bitjih, samoumevnost) se zavedaš tistega, kar OBJEKTIVNO potrebuješ za neko, relativno ugodno, uspešno živetje, in se zavedaš tudi tega, da je imetje (lastnina) ne samo ugodje, pač pa – tudi obveznost, skrb, breme (več kot imam nečesa, bolj bom moral za to skrbeti, več me bo izkazovanje te skrbi stalo, več bom moral zaslužiti, večji del svojega živetja bom moral nameniti izključno – skrbi za svoje imetje).

V drugem primeru (tudi značilnem za razumska bitja) pa sicer zmoreš ugotoviti, da bi-bilo-lepo-ko-bi-nekaj-imel (bi lahko še bolj izkazoval ugodnost, uspešnost lastnega živetja), vendar ti takšna želja NE kvari razpoloženja (te ne bremeni, te ne dela zagrenjenega), ker se zavedaš preprostega dejstva, ki ga lahko zapišem na sledeč način: imam natanko toliko, kolikor sem, v danih okoliščinah, zmožen imeti ( = na pošten način ustvariti, sebi dopustiti).

Potemtakem zmorem zapisati, da je skromnost ne samo vrlina, pač pa je predvsem izkaz zmožnosti razumevanja, tako razumevanja tistega, kar za lastno ugodno živetje potrebujem ( = razumevanje objektivnih potreb), kakor razumevanja lastnih zmožnosti in okoliščin živetja, predvsem pa razumevanja bistva (smotra, pomena) samega živetja (ki NIKAKOR ni v tem, da sem, da živim, da obstajam… pač pa je izključno v tistem KAJ, KAKO, KOLIKO zmorem /iz/ sebe vsemu ostalemu dati, celotnemu obstoječemu prispevati – narava »me« namreč ni porodila zgolj zaradi tega, da sem, da žrem in serjem!).

Koliko je občost (na skromnost sklicujoča se) skromna, o tem lahko ugotoviš na vsakem koraku, in zlasti takrat, ko slišiš tisti jaz-(mi)-revež(i)-in-tiste-barabe-ki-imajo-več-(od-mene/nas)! Torej lahko ugotoviš takrat, kadar je (in to je vedno, pri občosti) tisti imeti-manj-od-nekih-drugih (in NE objektivno imetje, v povezavi z objektivnimi potrebami živetja) merilo »revščine« (in izhajajočega nezadovoljstva teh »revežev«).

Izkazovanje odnosa-do-nečesa

Osebno niti slučajno NE zavidam tistim, ki »imajo več in vse«, nasprotno – smilijo se mi, kajti – takrat, kadar imaš vse, in krepko več, kot potrebuješ, takrat ti imetje niti tistega zadovoljstva ne prinaša, ki se poraja ob samem spoznanju tega, da imaš, kaj šele, da bi v taistem imetju nek smisel videl, da bi si s tem imetjem dejansko živetje izboljšal, daleč od tega – več kot imaš, bolj te žene lakota po imeti-še-več, bolj si suženj lastne neumnosti!

Zamisli si otroka, ki ima veliko igrač, in jih sproti dobiva, ob malodane slednji priložnosti – večina teh igrač leži, odstavljena, v nekem košu (ali v nekem kotu), nabira prah, in otrok niti želje po tem, da bi se z njimi igral, ne izkazuje! Pomeni, da so mu te igrače brez sleherne vrednosti! Zdaj pa takole…

Ker je slednji odnos do nečesa recipročna zadeva (v obe smeri izkazujoče se stanje, tako v smeri lastnik-lastnina, kakor tudi obratno, v smeri lastnina-lastnik) in ker naj bi imela SLEHERNA zadeva neko svojo UPORABNO vrednost (za njeno zagotovitev je namreč izdelana), potem – če ne uporabljaš tistega, kar imaš, potem si izničil uporabno vrednost tega neuporabljanega, potem – NISI VREDEN tega, da imeto sploh imaš!

Človek (razumno bitje) namreč snuje predmete (katerekoli in vse) zaradi tega, da bi si z njimi olajšal okoliščine živetja (da bi bili praktično uporabni, kar so takrat, in samo takrat, kadar jih dejansko, objektivno potrebuješ), in NE zato, da bi si nagonska pamet (v podobi srake, in njenega gnezda polnega svetlečih predmetov) z imetjem taistih predmetov svojo »vrednost« zagotavljala in/ali večala (mimogrede: uboga »vrednost«, katero je zgolj v imetju nečesa moč prepoznavati)!

Potemtakem – če že s tem, kar imam, NISEM zadovoljen, kako bi lahko bil zadovoljen s tistim, kar si želim imeti (ko bi do taistega, kakopak, dospel), ko pa – me bo nenehno gnala pogoltnost, in zavist, in bom nenehno hotel imeti tisti še-več!?

Izkazovanje zmožnosti

Kadar imam »malo«, takrat imam ta »malo« lahko zaradi dveh temeljnih vzrokov.

Prvi (in sila redek) vzrok je tisti, da samemu sebi ne želim z imetjem kvariti živetja (čemu bi moral čistiti deset sob, ko pa eno samo uporabljam; čemu bi moral opremljati deset sob, ko pa raje eno opremim in razliko denarja v nekaj sebi dejansko koristnega namenim…), da mi imetje (materialnega) v bistvu ni nič več kot zgolj nek predpogoj nemotenega psiho-fizičnega obstajanja! In se na osnovi takšnega RAZUMEVANJA zavestno (torej hote, namenoma) opredelim za tak način živetja, da bom imel-le-tisto-in-toliko-kolikor-za-živetje-in-svoje-delovanje-zares-potrebujem! Pomeni, da sem sicer zmožen imeti več (več ustvariti, več kupiti, več imeti… in vse na pošten, etičen način, seveda!), a me živetje v ta imeti-več ne žene (hote, namenoma skromno živim).

Drug vzrok imeti-malo pa je večinski, in temelji na nezmožnosti po tem, da bi, v nekih danih okoliščinah, dospel do imeti-več. Potemtakem je značilen za tisto neskladje (tako značilno za občost), kateremu bi lahko rekli neskladje med (prevelikimi, nerealnimi) željami (pričakovanji, zahtevami) in med dejanskimi zmožnostmi za to, da si taiste želje (pričakovanja, zahteve) na korekten način izpolnim (svojim »potrebam« zadostim).

Zanimivo, pri občosti (in njeno popolno bebavost izkazujoče), je njeno izkazovanje, v odnosu do tega imeti-več (torej bom govoril, v obeh primerih, o odnosu do ene in iste zadeve, do imeti-več, obenem pa bom govoril tudi o DVEH popolnoma nasprotujočih se načinih obravnavanja taistega imeti-več!), kajti…

Kadar ima NEK DRUG več, kot imam sam, potem to NI pravično (in zmore ta nek drug biti nepošten, baraba, lopov, grd)… kadar pa IMAM SAM več (od nekih drugih), potem je tako EDINO pravilno, pošteno, in niti slučajno zaradi SVOJEGA imeti-več nisem ne nepošten, ne baraba, lopov, grd.

Da, nasploh je zanimivo (pa ne samo v obravnavanem primeru, pač pa generalno) kako občost na temelju tako-je-kot-VIDIM (torej na temelju izkazovanj, zunanjosti, forme, in na TEMELJU NEZMOŽNOSTI RAZUMEVANJA = NEUMNOSTI!) »ugotavlja« določena (tudi značajska) stanja, pa je že več-imetje (četudi je na pošten način pridobljeno) zlahka (za bebavo občost) izkaz neetičnosti imetnika (lastnika)! In – čemu je tako? Preprosto…

Kadar nisi zmožen drugačnih ravnanj, kadar nisi zmožen dopustiti (vsaj) domneve o tem, da vsi niso takšni kot ti (pač pa je takšna »le« absolutna večina), potem »veš« to, da – če sam nisi zmožen na pošten način (in v danih okoliščinah) ter na temelju izključno lastnih zmožnosti dospeti do imetja, potem taistega ni zmožen nihče (drug)!

Izkazovanje obče mentalne katastrofe

Pri pojasnjevanju tega izkazovanja bom sila kratek…

Kadar NE razumeš niti besed, na katere se sklicuješ…

Kadar taiste besede obravnavaš kot vodilo lastnega živetja, živiš (izkazuješ se) pa popolnoma drugače, celo nasprotno…

Takrat ne moreš biti drugega kot – delček svetovne bebavosti = mentalne katastrofe! Amen!

Sicer pa, za zaključek – ko bi se obči zavedali, s kakšno bebavostjo se izkazujejo (pa naj to počno z lastnimi mnenji, ali z navedki, vseeno), bi bili tiho!