Obstaja
(vse bolj uveljavljena) trditev o tem, da »se (naše) vesolje širi«. O tej
trditvi sem že zapisoval, v rokopisu »Vesolje, živeče umiranje«, a ji, kljub
temu, in malček drugače, dopolnjeno, posvetim nekaj prostora v podobi
konkretnega zapisa. In zastavim takole: trditev, da se (naše) vesolje širi,
je – popolna bedarija! Seveda,
pojasnim…
Najprej – doslej še z nobeno raziskavo nismo
segli do meja (našega) vesolja, potemtakem ne
vemo kje te meje so! In kadar NE veš, kje se nekaj (v konkretnem
primeru meja) nahaja (oziroma v kakšnem obsegu se nahaja), takrat tudi NE
moreš vedeti, kako se ta nekaj izkazuje, torej ne moreš vedeti tega, na
kakšen način, če sploh, se te meje spreminjajo (se krčijo ali širijo)! Pomeni…
Pomeni,
da lahko o tistem, kar ti NI neposredno dosegljivo, sklepaš (ugotavljaš) le na
posreden način, na osnovi ugotavljanja nekih stanj in njih spreminjanja.
Da
takšno posredno sklepanje (za katerega uspešnost brezpogojno potrebuješ tudi zmožnost abstraktnega
mišljenja, s katero pa se lahko izkazujejo izjemno redki!) zlahka vodi
do napačnih ugotovitev (kadar ga skuša izkazovati NErazumsko bitje), o tem ni
dvoma. Nenazadnje že »zgodovinski« dogodki pričajo o obči nezmožnosti dospetja
do želenih ciljev…
K temu
posrednemu sklepanju se vrnem, kasneje, s konkretnim primerom (takšnega
sklepanja, ugotavljanja).
Nato – še vedno ne obstaja konsenz o
tem, ali je (naše) vesolje eno samo, ali pa, morda, obstaja več vesolj.
In to vprašanje še zdaleč ni zanemarljivo, in še posebno ni zanemarljivo
pri obravnavanju širitve in/ali krčenja (našega) vesolja, kajti…
V
kolikor je (naše) vesolje ENO samo, potem je
NESKONČNO
(pomeni, da NIMA konca, pomeni, da zaseda VES možen prostor), potem – se nima kam širiti (izven njega
namreč NIČESAR ni, tudi prostora, potrebnega za širitev, ne!)!!!
V
kolikor je (naše) vesolje zgolj eno
izmed mnogih vesolj,
potem bi se lahko širilo izključno na račun nekega(ih) drugega(ih) vesolj(a),
pomeni, da bi se, sočasno, s širitvijo (našega) vesolja neko drugo vesolje
krčilo (manjšalo), kar pa je (tudi teoretično) – nesprejemljiva domneva, kajti – povsem utemeljeno je
sklepati o tem, da se vsa morebitna vesolja izkazujejo po povsem enakih
zakonitostih, torej se izkazujejo tudi na povsem enake načine, pa – če se
(naše) vesolje izkazuje s tendenco širjenja, potem se tudi vsa ostala vesolja
izkazujejo z njo, in potem (spet) pridemo do vprašanja: če že sedaj (vsa)
vesolja zasedajo VES možen prostor, kam, za vraga, se sploh še lahko širijo
(VEČ od VSE namreč niti v teoriji NE obstaja)!
Na osnovi česa (NAPAČNO!) sklepajo
o širitvi vesolja?
Trditev,
da neposredno takšnega sklepanja ne moremo temeljiti (ne vemo, kje so meje,
potemtakem tudi ne moremo dejansko, neposredno ugotoviti, če se te meje
spreminjajo!), sem že zapisal. Kakor sem zapisal, da je v takšnem primeru (v
primeru nemožnega neposrednega ugotavljanja) možno izključno posredno
ugotavljanje, ugotavljanje na temelju določenih sprememb (v – našem –
vesolju). In te spremembe zmorejo biti le – spremembe v (medsebojni)
oddaljenosti posamičnih »vesoljskih teles« (dejstvo je, denimo, da je realna
ugotovitev tega, da se Luna oddaljuje od Zemlje, in da na to oddaljevanje
delujeta dva dejavnika /sicer še nisem zaznal zapisov o teh, obeh dejavnikih, a
ju, kljub temu, sam obravnavam kot dejanska/… prvi dejavnik je
zmanjševanje-gravitacijske-moči-Zemlje, drug pa – krčenje /zmanjševanje njih
števila/ »vesoljskih teles« oziroma materije, nahajajoče se v »našem« vesolju).
Najprej
se posvetimo obema dejavnikoma (ki pogojujeta oddaljevanje Lune od Zemlje),
potem bomo pa ugotovili, kako zmorejo določeni »znanstveniki« (zgolj formalno
usposobljena = izšolana, a NErazumska bitja)
dospeti, na temelju taistega oddaljevanja, do (napačne) ugotovitve o
širjenju vesolja.
Kadar
ugotavljaš razloge oddaljevanja (denimo Lune od Zemlje), takrat se moraš
zavedati dveh temeljnih dejavnikov! Prvi dejavnik je ta, da MANJŠANJE
gravitacijske moči (sile privlačnosti) neposredno pogojuje VEČANJE oddaljenosti
med dvema posamičnostima! Drug pa je ta, da REDČENJE gostote v enem in
istem prostoru (masi) vsaki posamičnosti (ki se v tem prostoru oz.
masi nahaja) daje VEČ prostora (na voljo), pa se na tak način (in če si
lahko zamisliš to, da je, običajno, neka posamičnost SREDI nekega svojega
prostora, in da se z večanjem taistega prostora potemtakem posamičnosti druga
od druge oddaljujejo) posamičnosti sploh zmorejo oddaljevati (če imaš neko
absolutno gostoto, takrat oddaljevanje NI mogoče, ker, preprosto, materija NE
more v materijo oz. dve telesi sočasno NE moreta biti na istem prostoru, ne
moreta iste prostornine zasedati)!
Zemlja
ima, za razliko od Lune, dva vira (dva načina njenega ustvarjanja) gravitacije
(sile privlačnosti). Prvi vir je sama masa (torej vsa materija, ki Zemljo kot
tako tvori), drug vir pa je nenehno gibajoče se jedro planeta (s tem, ko magma –
nenehno – kroži v samem jedru planeta, s tem ustvarja trenje, in taisto trenje
poraja tisto, čemur pravimo magnetno delovanje… v kolikor ne verjameš temu, da
trenje poraja silo privlačnosti, potem vzemi dva koščka, drobnejša, kakopak,
papirja /ali neke druge, lažje snovi/, ju dobro po/drgni, nato pa ju postavi
malček oddaljena drug od drugega, pa boš – v kolikor si z drgnjenjem dovolj
magnetizma ustvaril – videl, kako bosta »skočila« skupaj).
Prvi
vir gravitacije (torej sama masa) zaenkrat še ne usiha, se, zaenkrat, še ne
manjša. Zaenkrat namreč Zemlja ostaja z natanko tolikšno maso, s kakršno
obstaja od nekdaj (njeni delci ne letijo vstran-od-Zemlje, in se bo planet
začel krušiti šele nekoč v bodočnosti, ko ne bo premogel niti toliko sile
privlačnosti, da bi samega sebe skupaj držal).
O moči
te sile privlačnosti lahko sklepaš na način, da taisto zemeljsko privlačnost
primerjaš z Lunino privlačnostjo (veš, da je sila težnosti na Luni krepko
manjša). In prav tako lahko, v primerjavi z Luno, sklepaš o moči sile
privlačnosti, nastajajoče zaradi tega, ker je Zemlja (za razliko od Lune) še
vedno ŽIV planet, še vedno ima svoje (nenehno premikajoče se in trenje =
magnetizem ustvarjajoče jedro). Potemtakem bi se dalo sklepati, da to
(premikajoče se) jedro krepko vpliva na zmožnost Zemlje privlačiti-druga-»vesoljska-telesa«.
Kakopak,
ta aktiven zemeljski del, to jedro, počasi izgublja svojo moč, in jo izgublja s
tem, da – se jedro nenehno, vztrajno manjša (zmanjšuje se količina gibljive
mase v osrčju planeta, in se, sočasno, povečuje količina pasivne mase, tiste
mase, pač, ki tvori Zemljino zunanjost). In s tem, ko se manjša količina
zemeljskega (živega) jedra, s tem se manjša njena moč privlačnosti, s tem se –
Luna, počasi, oddaljuje od Zemlje! Vendar…
Ko ne
bi imela prostora, ta Luna, v katerega bi se lahko oddaljevala (ko bi v vesolju
obstajala absolutna gostota), potem tudi manjšanje gravitacijske moči ne bi
delovalo na način, da bi posamičnosti večale medsebojno razdaljo (da bi se
posamičnosti oddaljevale druga od druge)!
Vesolje
NI praznina, pač pa je masa, sestavljena iz neštetih in najmanjših možnih mas (
= posamičnosti), od raznih plinov, do drugih nevidnih delcev (materije), tudi
bakterij ( = živetje). Praznina namreč ne obstaja, v kolikor se nekaj nahaja v
njej, obenem pa – v praznini nobena posamičnost ne bi mogla obstajati, »lebdeti«
na nekem svojem prostoru!
Vzemi
kamen in ga dvigni od tal… predstavljaj si, da je zrak praznina (čeprav NI, pač
pa je masa, sestavljena iz najmanjših možnih drugih mas = telesc)… spusti kamen
iz rok, in videl boš, da bo – padel na tla (njegova masa, njegova gostota oz.
teža je namreč krepko večja od mase-gostote-teže vseh delcev, ki tvorijo zrak, obenem
pa je sila privlačnosti Zemlje tako velika, da je masa, iz katere je zrak
sestavljen, ne more izničiti, zaradi česar te delce izpodrine, in pade na tla).
V vesolju kamni (planeti) NE padajo, ohranjajo svoj prostor, pomeni, da je
masa, ki tvori okolje teh teles, krepko večja (gostejša) od mase, iz katere so
ta telesa sestavljena, pa je (ta telesa) ne morejo izpodriniti (je nimajo kam –
nekam drugam – odriniti, ker je POVSOD sama masa), kljub temu da gravitacijska
sila deluje na ta (VSA) »vesoljska telesa« (in bi, potemtakem, tudi v
vesolju, »kamen moral pasti na tla«).
Pomisli
na ladjo, ki se drži na površju vode (pomeni, da s svojo maso NE more
izpodriniti VSEH drobnih delcev, iz katerih je voda sestavljena, čeprav je,
objektivno, od njih /in vsakega med njimi/ težja, čeprav tudi na to ladjo
deluje sila privlačnosti!).
Kaj pa
kometi, oni se premikajo, in se premikajo stran-od-Sonca?
Res je,
premikajo se, se oddaljujejo, in to počno na enak način, na kakršnega se je,
nekoč, od Sonca oddaljila Zemlja, in to počno zahvaljujoč sili inercije
(vztrajnosti), in počno tudi v okviru delovanja sile privlačnosti
(gravitacije)!
Ko nek
izbruh, na Soncu, »požene« nek drobec stran-od-sebe, ga lahko požene s takšno
silo, da je ta sila MOČNEJŠA od sile privlačnosti (Sonca na ta odcepljen del/ček),
in se s tem delcem zmore dogoditi dvoje: lahko se na določeni oddaljenosti od
Sonca umiri (obstane na neki svoji točki, kakor je obstala Zemlja), in se umiri
v primeru, da je njegova zagonska moč postala manjša od Sončeve moči
privlačnosti… lahko pa (zahvaljujoč inerciji in sili, ki je delček pognala
stran-od-Sonca) dospe na področje, na katerem je sila privlačnosti nekega
drugega telesa (in NE Sonca) močnejša od sile Sonca, potemtakem dospe na
področje, na katerem ga, na primer, privlačnost Zemlje sili k sebi (in se tudi
tak komet slej ko prej umiri = se ustali na svojem mestu, ter to izkaže takrat,
ko se združi s telesom, katero ga privlači = ko trči, ko pade na telo, katero
ga je k sebi povleklo).
Naredi
praktičen preizkus, v neko posodo nalij vodo, vanjo pa natrosi pest nekih
drobnih, plavajočih delcev. In si predstavljaj, da je voda tista masa,
katero imenujemo vesolje, medtem ko so natrošeni delci »vesoljska telesa«.
V
kolikor bodo ti delci plavali na vodi, in v kolikor boš (z neko slamico, na
primer) segel pod njih, v samo vodo, in boš to vodo izčrpaval, boš videl, da se
bo gostota teh delcev VEČALA (manj kot bo vode v posodi, bolj na gosto se
bodo izkazovali delci v njej, manjša bo razdalja med njimi)… in, po drugi
strani, pusti vodo v njeni obstoječi količini, in jemlji te drobne delce iz
nje, pa boš videl, da se bodo ti delci izkazovali v podobi redčenja, in bo
to redčenje premosorazmerno manjšanju njihovega števila (količine). In boš
videl tudi to, da se bo, z manjšanjem števila teh delcev (torej z njih
redčenjem) – večala razdalja med posamičnimi delci (količina vode oz.
vesolja, velikost prostora, katerega ta voda zaseda, pa bo, seveda, ostala
NESPREMENJENA)!
Na
osnovi tega večanja razdalje (med posamičnostmi) omenjeni »znanstveniki«
ugotavljajo širitev vesolja, in pri tem NE upoštevajo ne slabitve
(manjšanja) gravitacijskih moči, in še manj upoštevajo dejstvo, ki govori o – »črnih
luknjah«!
Kaj so,
te »črne luknje«? Nič več in nič manj kot – prehodi med dvema deloma ENEGA
in istega vesolja, so nekakšna vrata, skozi katera se najmanjši možni (in
že odmrli) delci materije iz živega oz. živečega vesolja (iz tega dela,
torej, v katerem se nahajamo) selijo v nek drug del, katerega bi lahko,
na prvi pogled in površno, poimenovali kot smetišče (na katero se vse odmrlo
odlaga), v bistvu pa gre za porodnišnico, kajti v taistem drugem delu
vesolja se bo vsa (tukaj) odmrla materija združevala v neko gmoto, maso, in
ta združena, zgoščena materija bo povzročila natanko iste energije, ista
izkazovanja, na temelju katerih se je – rodilo »naše« vesolje!
Pomeni,
da se skozi »črne luknje« odvija redčenje materije znotraj enega in istega prostora
(tako kot se redčenje odvija takrat, ko iz VSELEJ ISTE količine vode = iz
VSELEJ ENAKO VELIKEGA prostora jemlješ tiste krhke delce, katere si vanjo
nasul!).
Nariši
dve piki (kroga), nato pa, s pomočjo ustreznega programa, taisto sliko POVEČAJ.
Kaj boš ugotovil? To, da si s povečevanjem slike dosegel tri stvari: povečal si
obe piki (kroga), povečal si razdaljo med obema, in – povečal si (si jih
med seboj razmaknil) robove (meje) te slike!
In
natanko na enak način tudi »znanstveniki« ugotavljajo »širitev vesolja« (pri
čemer pozabljajo, da »vesoljska telesa« NE povečujejo svojih mas)!
NE,
vesolje se ne širi, in se nima kam širiti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar