torek, 22. januar 2019

»Ni tisti tvoj prijatelj, ki te hvali, ampak tisti, ki te graja!«


Vražji svet, imenovan človeštvo, svet, sestavljen iz dveh povsem različnih vrst, svet, v katerem ena sama zadeva (vsebina) NE more biti enako razumljena, kaj šele enako upoštevana in izvajana! In popolnoma ista ugotovitev velja tudi za v naslovu naveden izrek…

Naslovni pregovor je potrebno z različnih zornih kotov obravnavat, in ga je najprej potrebno obravnavat v  sami podobi (njegovega) zapisa, upoštevaje dejstvo, da nagonska bitja ( = človejaki) »razumevajo« neposredno, torej DOBESEDNO, dočim izrek sporoča na POSREDEN način.
Da bi bil povsem razumljiv, ta izrek, bi moral biti zapisan: Ni tisti tvoj prijatelj, ki hvali TVOJA izkazovanja ( = mnenja, ravnanja… in NE tebe samega, kot takega), pač pa je tvoj prijatelj tisti, ki graja (se z njimi ne strinja) tvoja NEPRAVILNA IZKAZOVANJA (torej ne graja samega tebe)!

V svetu občestva obravnavan izrek tako in tako NE VELJA, celo popolnoma NASPROTNO, moj-prjatu-je-tisti-ki-drži-z-mano ( = mi NE nasprotuje, mi pritrjuje), tisti-pa-ki-mi-nasprotuje-ni-moj-prjatu… čeprav je sporočilo izreka povsem ustrezno objektivnim dejstvom ( = resnici) in dejansko govori o prijateljstvu, vendar govori o stanjih znotraj sveta razumevanja ( = razuma), katerega pa, med nagonskimi, ni!

Najprej o sledečem: čemu je pomembno (že v osnovi) opredeliti predmet tovrstnega izkazovanja prijateljstva, potemtakem opredeliti to, ali nekdo hvali/graja MENE kot takega, ali, morda, hvali/graja moja IZKAZOVANJA? Preprosto…

Vsaka posamičnost se že porodi z določenimi svojimi specifičnostmi, potemtakem je vsaka posamičnost že v osnovi nekaj-drugačnega-od-vsega-ostalega, in NAČELOMA (dokler s svojimi specifičnostmi ne ogroža specifičnosti vsega ostalega) ima pravico biti drugačna! Potemtakem »jaz« nimam pravice te drugačnosti oporekati, nimam pravice pričakovati, celo terjati odpravo taiste drugačnosti! In – če imam rad, imam rad natanko tisto, kar je, in kakršno je (vsebinsko gledano, kakopak), pa…

Banalen primer – rad imam vodo, in rad imam ogenj. Prva me odžeja, v njej se lahko osvežim, omogoča mi, da se umijem, z njo napojim svojo žival in poljščine… rad imam ogenj, ob njem se pogrejem, v njem si spečem krompir, uživam, ko sedim ob njem, gledam njegove plamene in poslušam njegovo prasketanje, vendar – nimam rad tega, da voda poplavlja (in mi, v podobi poplave, škodo povzroča), in nimam rad, da se ogenj izkaže v podobi požara (me, na tak način, ogroža)! Z drugimi besedami: RAD IMAM določene vsebine, a kljub temu NE MARAM določenih njih IZKAZOVANJ! In v tem je gromozanska razlika, od tistega pojmovanja, ki zmore zgolj dobesedno »razumevati«, in »razume« če-ne-držiš-z-MANO-nisi-moj-prijatelj!

Vsaka posamičnost je porojena v okoliščine, znotraj katerih sočasno obstajajo tudi druge posamičnosti, in s temi drugimi posamičnostmi MORAM sobivati! In moram to početi ne glede na to, da se moje specifičnosti razlikujejo od specifičnosti vseh ostalih, čeprav…

Ko ne bi bilo dveh različnih vrst znotraj enega sveta, bi bile zadeve popolnoma enostavne: človek (razumsko bitje) bi živel človeku ustrezno ( = ČLOVEČNO, izkazujoč uvidevnost do drugih), človejaki pa bi, kakor vsa ostala nagonska bitja, živela svojim nagonom primerno ( = pravica močnejšega = boj za obstanek = uvidevnost do SAMEGA SEBE)… in bi, v takšnem primeru, človek bil deležen vzgoje, usmerjene v etičnost, dočim bi bili človejaki dresirani v smeri spretnosti, hitrosti, moči, oziroma vsega potrebnega za zagotavljanje LASTNEGA ugodja! Tako pa…

Tako pa pravila, normativi, in tudi pregovori, veljajo za vse enako, pardon, zgolj tozadevno veljajo, kajti ugotovitev razuma nagonska bitja NIKOLI ne zmorejo za svoje sprejeti, dočim ugotovitve nagonov (njih razlage sveta) razum nikoli NE bo sprejel kot pravilne, resnici ustrezne (ker jih kot take, objektivno, ne more sprejeti)!

Izhajam iz sveta razuma, in povprašam: če se izkazujem z nekimi svojimi napakami, je moj prijatelj tisti, ki mi pritrjuje (mi da za prav, četudi se z izkazovanji napačno izkazujem, pomeni, da me s svojim podpiranjem mojih napačnih stališč samo še utrjuje v njih = krepi moje napačno izkazovanje), ali je, morda, moj prijatelj tisti, ki pove veš-glede-tega-pa-nimaš-prav, in me skuša ne samo opozoriti na mojo napako, pač pa skuša tudi pomagati mi pri njeni odpravi?!
Če sem prepričan (banalen primer!!!), da bom poletel (varno, kakopak) z nekega nebotičnika, in da bom uspel leteli zgolj zaradi tega, ker v vsaki roki držim neko, denimo gosje, pero – je moj prijatelj tisti, ki me v tej bebavi zamisli podpira, ali je moj prijatelj tisti, ki me skuša od izvedbe takšne zamisli odvrniti (ker ga skrbi za mojo varnost)?!

Kakopak, tam, kjer ne zmorejo drugače »razumevati«, kot zgolj dobesedno, tam je potrebno predmetnemu izreku pripisati določeno pojasnilo: pri hvaljenju/ grajanju NE gre za izkazovanje nekega generalnega odnosa (ne gre za to, da bi te nekdo nenehno hvalil/grajal), pač pa kaže, v svetu razuma, sleherno zadevo (vsebino) obravnavati SELEKTIVNO, v odvisnosti od podob njenega izkazovanja in odvisno od okoliščin tega izkazovanja, pa – kadar ima nekdo prav, takrat mu rade volje pritrdim (pravzaprav pritrjevanje sploh NI odraz/izkaz moje volje po ne/pritrjevati, pač pa je odraz razumevanja objektivnih dejstev in njih upoštevanja!), kadar pa nima prav, takrat – naj bova še takšna prijatelja, ne bom mogel pritrditi neresničnemu = umišljenemu = laži!

V vsakem volčjem krdelu (ali kateremkoli drugem krdelu, tropu, čredi) so zadeve povsem enostavne – kdor je z močnimi (le-ti imajo pravico po imeti-prav), ta je njih prijatelj, zaveznik, temu se nič slabega (s strani teh močnih) neposredno ne dogaja… kdor ugovarja, ta – ni prijatelj! Takisto = človejaki!
Mimogrede: tistim, ki razlike med človekovimi in človejakovimi izkazovanji ugotavljajo na temelju »vzgoje«, zastavim sledeče vprašanje: človejake vzgajajo volkovi (ali katerekoli druge živali)?! In – ne hiti z negativnim odgovorom!

Kakorkoli že, kdor zmore razumevati, temu je doslej zapisano, po konkretnem vprašanju, povsem dovolj, da razume. Kdor zmore zgolj »razumevati«, takemu pa tudi tisoč strani ne bo do živega prišlo. Potemtakem – zapišem le še piko.

Ni komentarjev:

Objavite komentar