Je nesmiselno lahko smiselno?

Zastavim z (na prvi pogled) neobičajnim uvodom…

Vse je relativno, je dejal Ajnštajn, in je njegova teorija relativnosti ( = vse se spreminja, ničesar ni absolutnega, dokončnega) ena izmed zadev, s katerimi se je proslavil. In je tudi ta, torej Ajnštajnova teorija, povsem relativna, vsaj po vprašanju njenega »lastništva«, kajti – ni razumsko delujočega bitja, ki bi zadeve (katerekoli) razumevalo v njih neobstoječih, absolutnih podobah, obenem pa…

Obenem pa je taisto teorijo relativnosti (z drugačnimi besedami, resda, a, vsebinsko gledano, enako) že skorajda dva tisoč petsto let pred Ajnštajnom postavil Heraklit, ko je dejal, da dvakrat ni moč stopiti v isto reko ( = vse se spreminja, in se spreminja v slehernem trenutku). Potemtakem…

Potemtakem, če je VSE relativno, čemu ne bi bilo relativno tudi ugotavljanje smiselnosti in nesmiselnosti, oziroma, drugače povedano – čemu v nesmiselnem ne bi bilo moč smiselnosti najti?!

Nismo ga(jo) jemali resno, pravzaprav ga(jo) sploh poslušali nismo več, kajti vsa leta je govoril(a) same nesmisle, in so nas ti nesmisli utrudili… takšne besede je moč slišati v mnogih primerih, v okviru katerih se izkaže tisto, čemur bi lahko rekli nenadno (in ekstremno) poslabšanje psihičnega stanja neke(ga) posameznice(ka), poslabšanje, ki se zmore izkazovati tako z agresivnostjo (obolele osebe) napram sebi, ali z agresivnostjo navzven (napram nekim drugim), ali pa – s popolnim »sesutjem sistema« (s tistim stanjem, torej, za katerega je v občestvu moč slišati »zmešalo se mu/ji je«, »znorel/a je«), čeprav…

Čeprav bi bilo moč S POSLUŠANJEM (in razumevanjem) teh »nesmislov« omenjena (in marsikdaj  nepopravljiva) stanja – preprečiti!

Res je, kadar gre za psihično obolelost, takrat se obolela oseba izkazuje (tudi) z nesmiselnimi izjavami (mnenji, stališči), ki so lahko (kar zadeva razporeditve stavčnih členov) povsem lepo urejene (oblikovane), a vsebina, o kateri sporočajo, NE ustreza objektivnim, realnim stanjem. Prav, in nič hudega, glede tega, takšna, pač, je značilnost psihične obolelosti, še več – z nesmisli se redno in nenehno izkazuje tudi občost, vedno, kadar skuša »pojasnjevati« vsebine, katerih NE razume, potemtakem…

Potemtakem nesmisli niti niso tako neobičajna zadeva, potemtakem se poslušanju nesmislov sploh ni moč izogniti, potemtakem – je a) premalo (medsebojnega) poslušanja, b) premalo (medsebojnega) upoštevanja (poslušati ni samo tisti »slišati«, po sistemu v-eno-uho-not-skozi-drugo-ven, pač pa je poslušati PREDVSEM slišano-procesirati, o slišanem RAZMISLITI) in c) krepko premalo razumsko delujočih bitij, ki zmorejo (tudi) na podlagi nesmiselnih izkazovanj – smiselnost ugotavljati! In slednje, kakopak, pojasnim…

Edino sredstvo, s pomočjo katerega lahko ugotavljaš določeno psihično stanje, je BESEDA… edini način takšnega ugotavljanja, je POGOVOR (z obolelo osebo). Zaenkrat se namreč (še) ne da, z neko čarobno lučko, posvetiti v možgane in v njih misli brati, potemtakem lahko o tem, kaj se v teh možganih dogaja (katere/kakšne misli, želje, namere… se oblikujejo in obstajajo) izvem izključno od obolele osebe same! In upoštevaje dejstvo, da je besedno izražanje ( = govor, pa naj bo v pisni ali ustni podobi) edina RELATIVNO zanesljiva oblika medsebojnega komuniciranja (ne pozabi: človejaki besede = zapise »razumevajo« popolnoma drugače od razumskih bitij!)… in upoštevaje dejstvo, da SLEHERNO besedno izrekanje o nečem priča ( = nekaj izkazuje)… je moč govoriti o resda »nesmiselnih« izjavah (mnenjih, »razumevanjih«, pojmovanjih), vendar prav te izjave A) govorijo o stanju nekaj-je-narobe (z obolelo osebo) in B) predstavljajo IZHODIŠČNE TOČKE terapevtskega delovanja, kar, z drugimi besedami, pomeni, da naj bodo še tako (na prvi pogled in tudi sicer) nesmiselne, imajo še kak pomen ( = smisel), in je le od zmožnosti ugotavljanja ( = razumevanja) odvisno to, če taisti smisel v njih najdeš!

Kakopak, obstaja okoliščina, ki nekoliko otežkoča ugotavljanje psihične obolelosti, in tudi o tej okoliščini sem že pisal, in zapisal to, da je sleherno nagonsko bitje (človejak), potemtakem sleherni del povprečja, po umskih NEzmožnostih enak psihično obolelemu razumskemu bitju, potemtakem se tudi obča prepričanja izkazujejo v dvojni podobi (za nagonska bitja SO VODILA, dočim so za razumsko zasnovana bitja VZROKI psihične obolelosti), kar pomeni tudi to…

Da je najprej potrebno ugotoviti samo zasnovanost (posameznika/ce), in šele naknadno nesmiselna izkazovanja (te/ga posameznice/ka) obravnavati kot bodisi »normalno« (običajno) stanje, bodisi kot izkaz obolelosti (in obenem kot izhodiščne točke njenega odpravljanja). V obeh primerih pa…

Odprava NAPAČNEGA prepričanja (posledično tudi napačnega izkazovanja = ravnanja) vodi bodisi v odpravo tekočih težav (težav sprotnega živetja) pri nagonskih bitjih, bodisi v popolno ozdravitev (in ponovno vzpostavitev razumski zasnovanosti primernega = ustreznega izkazovanja) razumsko zasnovane (a obolele) osebe.

Da, tudi nesmiselno zmore biti smiselno, kakor zmore biti tudi obratno… v enem in istem svetu, katerega si dve povsem nasprotujoči vrsti delita… pa, če je »dobrota sirota« (zgolj en primer), potem govori o stanju, v katerem je biti-dober nesmisel(no), ne glede na to, da je načeloma (in v svetu razuma) dobrota temeljno stanje uspešnega sobivanja!