Sreča, sreča, le kdo te pozna?!

Ubog, siromašen je jezik, takrat, kadar se izkazuje v pomanjkanju besed, in je primoran eno in isto besedo za povsem različne vsebine uporabljati. Kakopak, da se razumevati, taisto besedo, skozi kontekst, a, kljub temu – za učinkovitost komuniciranja je najprej potrebna sama sporočilnost temeljnih sredstev (taistega komuniciranja) = besed.

Tako besedo »sreča« zmoremo razumevati v dveh podobah.

Prva je tista, ki govori o spletu nekih okoliščin, »meni« ugodnih, s pomočjo katerih se izvlečem iz težave, »meni« neljubega stanja.

Druga je tista, ki govori o nekem stanju čustvovanja, in govori izključno o nadgradnji, (iz)popoln(jen)osti tega stanja, katerega zametek je v veselju, nadaljevanje v zadovoljstvu (dlje trajajoče veselje), medtem ko v sreči svoj vrh(unec) doseže. In ga doseže za nek določen, omejen čas, da se zmore, v taistem, omejenem času, v podobi izjemnega, ekstremnega izkazovati.

Tega sestavka NE namenjam prvi podobi »sreče«, kajti – življenje, očitno, ni pretirano zahtevna zadevščina, upoštevaje dejstvo, ki govori o dokaj običajnem doseganju »častitljive« starosti, med občestvom, med nerazumskim (neumnim) občestvom, kateremu, potemtakem, tovrstna sreča dnevno stoji ob strani (kjer ni uma, tam sreča, kolikor toliko, manko nadomesti), pač pa ga namenjam – izključno stanju čustvovanja.

Najprej zapišem sledeče: kakor vse ostalo postane popolnoma brez vrednosti, razvrednoteno, ko se v rokah občestva znajde, tako se zgodi tudi s samo srečo! S stanjem, o katerem občestvo pravzaprav NIČESAR NE ve, in to svoje NEvedenje izkazuje s tem, da – srečo zamenjuje z zadovoljstvom! Obenem pa…

Poglejmo, s pomočjo izrekov, koliko ima ta »sreča« sploh neko veljavo, v praktičnem svetu, in poglejmo, kaj nek povprečnež potrebuje za to, da je DOMNEVNO srečen! Obenem pa poglejmo tudi to, če se je občestvo zmožno iz lastnih ust izrečenih besed držati!

»Ni srečen, kdor veliko ima, pač pa tisti, ki malo potrebuje.«

»Srečen je, kdor zna živeti z majhnimi željami.«

Oba, navedena, izreka se le na prvi pogled razlikujeta, dejansko pa na malček drugačen način govorita eno in isto! In govorita o tem, da skromnost vodi k sreči, da zmore sreča obstajati izključno takrat, kadar si zadovoljen s tistim, kar imaš.

Kakopak, v obeh primerih je s tem imetjem mišljeno imetje materialnega, pomeni, da je materialno (snovno, v končni fazi PREDMETI ) tisto, kar ti zmore poroditi srečo! GROZLJIVO, dobesedno grozljivo stanje, kajti…

Vsaka ŽIVAL, vsako nagonsko bitje zmore biti »srečna(o)« takrat, kadar je sita(o), odžejana(o), varna(o), zdrava(o), kadar se lahko pari in ima kje bivati, pomeni, da je vsaka žival »srečna« takrat, kadar ima izpolnjene temeljne živetvene pogoje, in nič več! In to, z drugimi besedami, pomeni tudi to, da je že doseganje nekih, bolj ali manj samoumevnih, predpogojev obstajanja dovolj za doseganje sreče!

Groza, grozovita groza, kajti v takšnem primeru potrebuješ le zadovoljnega SEBE, pa si srečen! In si »srečen« ves čas, kolikor se zmoreš nažreti, napiti, seksati ( = bolj ali manj vsebina VSEH zabav, nekih druženj), obenem pa ti nobena bolezen zadovoljstva ne zmanjšuje. Čeprav…

Takšno stanje NI sreča, in NE more biti sreča, pač pa je »zgolj« zadovoljstvo oziroma časovno konstantno (trajajoče) veselje ob lastnem ugodju! Sreča je namreč VRHUNEC pozitivnega čustvovanja, in kakor je vrh vsake gore krepko manjši, od preostanka taiste gore, tako je tudi čas (prostor), namenjen sreči ( = vrhu gore pozitivnega čutenja), časovno omejen, pa krepko dlje traja samo dospetje do sreče, kot pa njen spev!

Pravzaprav njen spev sploh ne sme (pre)dolgo trajati (in tudi psiho-fizično ne zmore), kajti pri doživljanju sreče (kot ekstremnega pozitivnega čustvovanja) doživljamo nekakšno eksplozivnost, nas od sreče kar »razganja«, nas mika obznaniti naše vrhunsko razpoloženje, zakričati, zavriskati, zapeti, zaplesati, objeti, poljubiti… kakorkoli, narediti nekaj, s čemer svojo srečo navzven, drugim izkažemo, in jo (če imamo s kom) s taistim(i) drugim(i) tudi podelimo! Moramo, preprosto, v nasprotnem nas lahko »raznese«…

In da bi bil srečen zaradi tega, ker imam posteljo, v katero lahko ležem, ker imam vsak dan nek obrok na mizi, ker ne hodim gol naokoli, ker mi ne dežuje na glavo… da bi zaradi tega vsak dan vriskal, prepeval, da bi me razganjalo od sreče?! Daleč od tega, zmorem biti zgolj ZADOVOLJEN, da imam izpolnjene temeljne pogoje živetja, in nič več… in se moram za srečo malo bolj potruditi (ali pa se potrudi nekdo drug, katerega imam rad in mi s trenutki svoje sreče trenutke moje poraja)!

Ne nazadnje – kamorkoli pogledam, vsi pričajo o tem, kako so srečni (zadovoljni) s svojim živetjem (v bistvu sporočajo o tem, da so zadovoljni s samimi seboj, ker so oni sami tisti, ki se neposredno prilagajajo okoliščinam, znotraj katerih živijo), obenem pa taisti vsi bentijo nad nekimi grdimi, ki »njim« (tem vsem) nekaj kradejo (so ukradli), predvsem pa – imajo več (od teh vseh, srečnih, bojda)!

Kako, bebec bebasti, si lahko srečen (zadovoljen), ko pa z jezo (nad nekimi drugimi) lastno NEzadovoljstvo izkazuješ?!

Vprašanje je, kakopak, povsem neutemeljeno, kajti – pri nagonskih bitjih ni celovite (enovite) zavesti, potemtakem tudi enovitega spomina (pomnjenja) ni, potemtakem se – v različnih okoliščinah do enih in istih vsebin različno izkazujejo, in to počno v odvisnosti od zornega kota (nekega izhodiščnega /svojega/ stanja).

»Vsak je svoje sreče kovač.«

Naveden pregovor je tako obči, da bolj ne bi mogel biti. Malodane ne obstaja, kdor ga še ni izustil! Vendar – o čem govori, ta izrek? O eni sami stvari (pod domnevo, kakopak, da ostanemo ZNOTRAJ ETIČNEGA): od TVOJIH zmožnosti je odvisno to, ali zmoreš biti srečen ali ne (in NE od nekih drugih, grdih/barabskih/lopovskih), in pri teh zmožnostih so v ospredju UMSKE ZMOŽNOSTI! Čemu? Preprosto…

Če si zmožen razumevati realna stanja, potem si zmožen tudi… lastne (in dejanske, NE umišljene) zmožnosti poznati… potem si zmožen (na temelju teh poznanih lastnih zmožnosti) lastne želje oblikovati (jih tako oblikovati, da si jih, z lastnimi zmožnostmi, zmožen doseči, realizirati), samemu sebi DOSEGLJIVE cilje postavljati… potem si zmožen tudi razumevati to, da ima nekdo, ki je zmožnejši od tebe, več kot imaš ti, in te takšna ugotovitev NE moti (pač, je bolj sposoben, ta, ki ima več, je bolj priden, morda bolj varčuje… in, posledično, tudi več ima)… in SAMO NA TAK način lahko dospeš do tega, da te NEPOMEMBNA objektivna stanja NE motijo, da se ne izkazuješ s pogoltnostjo, zavistjo, in večnim nezadovoljstvom (kajti VSELEJ obstajajo neki, ki imajo več od »mene«, in je tako tudi PRAV!!!).

Kadar najdeš biser v vsaki stoti školjki, v morju, takrat še ima neko svojo vrednost… kadar ga kupiš serijsko izdelanega, takrat do njega dospeš z drobižem (in je za drobiž tudi vreden). In je povsem enako s srečo – kadar niti med zadovoljstvom in srečo ne razlikuješ, takrat – imaš sploh karkoli vrednega, V SEBI, da bi, vsaj teoretično, uspel do sreče seči, jo kot srečo poznati?!