Ugotavljanje (raziskovanje) in verovanje

Doživel sem »razlage«, ki so mi skušale »pojasniti« to, da »raziskovanje TEMELJI na verovanju« (lahko tudi na zaupanju, če ti je ta beseda ljubša).

Obstajata dve podobi, vsaj tozadevno, verovanja.

Prva je verovanje kot tako, potemtakem podoba (po)polnega in brezpogojnega zaupanja.

Drugo (in zgolj POGOJNO verovanje) je zavedanje LASTNIH ZMOŽNOSTI in zavedanje OBJEKTIVNIH DEJSTEV, znotraj katerih taiste lastne zmožnosti (denimo raziskovanja = ugotavljanja) izkazuješ, ter, posledično – zaupanje v lastno vedenje in v lastno zmožnost!

Prva oblika, torej verovanje kot tako, NIKAKOR NE MORE BITI temelj raziskovanja, pač pa je prav nasprotno, kajti: temeljna značilnost razuma je dvom v obstoječe, konkretno dvom v (do)končnost spoznanj o obstoječem, in razum verovanje (v do/končnost spo/znanj) ODKLANJA, zavrača! Ko se ne bi tako izkazoval, potem bi vsa spoznanja obstala pri tistih prvotnih, torej pri ugotovitvah o »ploščati Zemlji«, o »božji volji, ki o vsem, in tudi o ozdravitvi, odloča«, o »Soncu, ki se okrog Zemlje vrti«… pri tistem, pač, svet-je-tak-kakršnega-vidim!

KAJ je raziskovanje?

Domnevam, da se strinjaš, če zapišem, da je raziskovanje ODKRIVANJE (ŠE) NEZNANEGA, bolje - NEDOGNANEGA.

Kaj je PREDMET raziskovanja?

Lahko je, ta predmet, in v neposredni podobi razumevanja, le neka posamičnost, vendar MORA biti (obenem, sočasno) predmet raziskovanja tudi celota, znotraj katere se ta posamičnost nahaja (in se kot taka izkazuje) in katero tudi ta posamičnost (so)tvori, kajti – prav nič mi NE pomaga raziskovati (ugotavljati) značilnosti nekega, na primer, vijaka, če pa NE vem niti tega, ZAKAJ mora nek vijak (v neki konkretni celoti) obstajati, ČEMU je (v taisti celoti) namenjen, KAKO se, z nekimi svojimi značilnostmi, izkazuje v odnosu do celote, znotraj katere se nahaja, jo (so)tvori, KAKO se napram temu vijaku izkazuje taista celota, oziroma drugače: če NE vem kaj vse (poleg tega vijaka) sestavlja določeno celoto in kako se te vse posamičnosti med seboj dopolnjujejo/izkazujejo/pogojujejo, potem o tem vijaku ničesar pomembnega (vsebinsko gledano) NE vem!

Opomba: pri »vijakih« in raznih mehanskih sklopih oziroma povsod tam, kjer zmorem raziskovano (ugotavljano) vsebino ( = predmet raziskave) videti (ali z drugimi čutnimi zaznavami spoznavati), je ugotavljanje lahko neposredno (lahko zaupaš čutilom), dočim je povsod tam, kjer obstaja tisto NEVIDNO (očem in ostalim čutilom NEDOSTOPNO) – in le-to obstaja pri vseh /naravnih/ zakonitostih, torej povsod tam, kjer se nek delček vsega obstoječega izkazuje na opredeljene mu načine (in na takšne, opredeljene načine se izkazuje dobesedno VSE KAR OBSTAJA!) – tam ne zmorem do ugotovitve ( = spoznanja resničnega = spoznanja objektivnih dejstev) dospeti drugače kot na POSREDEN način (in s pomočjo VSEH štirih zmožnosti, ki SOTVORIJO RAZUM = konkretno, praktično mišljenje + enovita zavest + kompleksno, celovito mišljenje + abstraktno mišljenje)!

Kaj mi pomaga (tozadevno) »vedeti vse o vijaku« (to, kakšen je, iz česa je narejen, kje je nameščen), če pa niti tega ne vem, čemu služi (čemu je namenjen), kako se izkazuje v različnih okoliščinah?! Nič, takšno »vedenje« mi prav nič ne pomaga, nasprotno, na temelju takšnega »vedenja« se izkazuje tudi občost (torej vsi ploščato-zemeljci), na temelju »vedenja« IZKLJUČNO o zunanjosti (v katero tudi izkazovanja sodijo), obenem pa NEDOSPEVANJA do vzrokov, do vsebinskega, do tistega torej, na kar zmorem delovati (kadar ga poznam, kadar o njem zares vem), in zmorem delovati tako, da sebi najboljše rezultate (in trajno) zagotovim, da spreminjam (uspešno, učinkovito, sebi v dobrobit) okoliščine lastnega živetja!

Na kratko bi se to dalo zapisati takole: šele razumevanje (sleherne) posamičnosti znotraj neke celote (in obratno), zmore zagotoviti tudi dejansko poznavanje, tako posamičnosti, kakor tudi celote!

Zamisli si, da je (izhodiščna) raziskovalna vsebina (neka posamičnost) v podobi gromozansko, nepregledno velikega prostora, brez oken in vrat, prostora, ovitega v popolno temo! Kar bi, drugače zapisano, pomenilo to, da o raziskovani vsebini NIČESAR ne veš, da moraš ugotoviti celo to, KAKO boš do nje dospel, obenem pa NE MOREŠ VEDETI niti tega, kaj boš v raziskovanju našel (takšno namreč JE DEJANSKO IZHODIŠČNO stanje pri posrednem načinu ugotavljanja, takrat, kadar se podaš v ugotavljanje izključno na temelju čutnih zaznav, in je uspeh ugotavljanja neposredno odvisen IZKLJUČNO od tvoje zmožnosti logičnega = razumskega delovanja)!

Vse, kar (v izhodišču, ob zastavitvi raziskovanja) veš o predmetu ugotavljanja je to, na kakšne načine se izkazuje. In veš, da raziskovano obstaja (ko ne bi obstajalo, se ne bi izkazovalo). Nič več, in krepko premalo za postavljanje verodostojnih ugotovitev!

Potemtakem bi v sami izhodiščni fazi že zmogel, previdno, zadržano in z veliko mero DVOMA, govoriti celo o nekih pravilih izkazovanja (taistega predmeta raziskovanja), saj bi zmogel ugotoviti to, da se raziskovano v istih okoliščinah VEDNO na enak način izkazuje (dočim se v spremenjenih okoliščinah izkazuje z drugačnimi izkazovanji – in, spet, VEDNO enako - primernimi spremenjenim okoliščinam)… vendar ti tovrstna ugotovitev (še) ne pomaga razumevati obravnavano vsebino raziskave, saj niti tistega ČEMU-se-tako-izkazuje, in tistega KAKO-s-svojim-izkazovanjem-na-vse-ostalo-vpliva, NE VEŠ!

Vrnimo se k tistemu nepregledno velikemu in v popolno temo ovitemu prostoru, v katerem, tekom raziskovanja, naletiš na nek »vijak«, katerega NE moreš niti otipati (ali ga s katerimkoli drugim načinom čutnega zaznavanja ugotavljati)! Zgolj ugotoviš, da »nekaj obstaja« in obstaja v svoji (čutno) neotipljivi podobi.

Najprej moraš ugotoviti to, KAKO se ta nekaj-obstaja izkazuje, potem moraš ugotoviti, ali je ta nekaj-obstaja edina posamičnost (v tem v temo ovitem prostoru), pa , ker NI (in NE more biti), moraš ugotoviti NAPRAM ČEMU (torej napram kateri/m drugi/m posamičnosti/m) se izkazuje tako, kot se, potemtakem MORAŠ dospeti tudi do teh drugih nekaj-obstaja, na osnovi česar (upoštevaje sočasno tako same posamičnosti, kakor tudi celoto, katere te posamičnosti tvorijo) ugotoviš tisti ZAKAJ se izkazuje tako kot se (in se v različnih okoliščinah RAZLIČNO izkazuje), in šele na koncu, torej posledično, dospeš do ugotovitve tistega KAJ je to, kar sem ugotovil (do tega, da zmoreš ugotoviti = razumeti posamičnost, na katero si že na začetku raziskovanja naletel)!

In ostani, sedaj, še malček v tem nepregledno velikem in v temo ovitem prostoru, pa pomisli: kako, za vraga, bi lahko bil tako NEUMEN, da bi VEROVAL (brezpogojno za/upal) v to, da bom našel tisto, kar iščem, ko pa niti tega NE vem – KAJ iščem! Potemtakem LAHKO ZGOLJ UPAM v to, da bo posledica mojega raziskovanja neka ugotovitev, pri čemer je povsem možno tudi to, da bo ta ugotovitev ( = rezultat raziskovanja) v podobi ničesar-nisem-odkril (potemtakem bom vsaj do spoznanja lastne nezmožnosti ugotavljanja predmeta raziskovanja dospel, ali pa, v boljšem primeru, do spoznanja tega, da za ugotavljanje predmeta raziskovanja potrebujem določene pripomočke)!

Da samo verovanje (brezpogojno za/upanje) NE gre v korak z raziskovanjem, o tem priča tudi dejstvo, ki govori o tem, da ugotovitvi, do katere dospeš (tekom raziskovanja) NE smeš zaupati (in še zlasti NE brezpogojno), pač pa, povsem nasprotno, jo moraš (predno dospeš do tega, da ji lahko zaupaš) v ustreznem številu »vzorcev« najprej PREVERITI, jo bodisi (in namenoma) SKUŠATI OVREČI (kot dejstvom neustrezno), oziroma jo skušati POTRDITI, in to lahko narediš izključno tako, da samo ugotovitev ( = mnenje = teorijo) preneseš v prakso, v konkretno obstoječe, v dejanskost… in jo (to ugotovitev) preverjaš v RAZLIČNIH OKOLIŠČINAH »njenega« izkazovanja, pa šele takrat, ko ti to preizkušanje izpove, da se ugotovljeno VEDNO ENAKO izkazuje (in tvoji ugotovitvi primerno = ustrezno), in da se VEDNO skladno s tvojo ugotovitvijo izkazuje tudi v drugačnih, spremenjenih okoliščinah… šele takrat si dospel do PRAVILA (ki o teh izkazovanjih predmeta raziskave govori, posledično tudi o predmetu samem), torej do opredmetenja ( = zapisa) neke – (NARAVNE) ZAKONITOSTI!

Po drugi strani: v trenutku, ko ugotoviš ENO SAMO drugačno izkazovanje (od tistega vedno-enako), takrat se moraš zavedati tega, da je tvoja ugotovitev NAPAČNA (kajti praksa = samo izkazovanje NE more biti napačno, se izkazuje natanko tako, kot se). Potemtakem…

Potemtakem pravila temeljijo (sploh zmorejo obstajati) izključno na konstantah ( = stalnicah), potemtakem VSAKA IZJEMA ( = drugačnost) onemogoča postavitev pravila, potemtakem – IZJEME NE POTRJUJEJO PRAVIL(A)!!!

Potemtakem verovanje in raziskovanje nista najboljša prijatelja. Pravzaprav lahko zaupaš šele na samem koncu raziskovanja, takrat, ko si že dospel do ugotovitve, takrat, ko si ugotovitev že uspel s preizkusi-v-praksi (več kot je teh preizkusov in v več različnih okoliščinah, znotraj katerih preizkušaš, bolje je, trdnejše je spoznanje!) DOKAZATI in jo v podobi pravila (v podobi /naravne/ zakonitosti) izkazati, šele takrat ne samo da zaupaš ugotovljenemu, pač pa celo VEŠ, da je ugotovitev skladna z dejanskim, da je pravilna! Vendar…

Občost je prepričana v svojo vse-vednost, in v tisti vsi-vse-vemo, čeprav celo na sami Zemlji obstaja NEPREGLEDNO število področij (celo neka konkretna, geografska, se med njimi nahajajo), v katera sploh še segli nismo, kaj šele, da bi jih začeli spoznavati… in je dejstvo, ki govori o tem, da je vse, kar obstaja, v medsebojni povezavi, potemtakem vse posamičnosti medsebojno delujejo, se medsebojno pogojujejo… obenem tudi NE poznamo vseh okoliščin, znotraj katerih se izkazuje slednja (in vse) posamičnosti, posledično tudi celota (denimo: upoštevaje dejstvo, da gre Zemlja po Lunini poti, še zdaleč NE vemo, KAJ se je pripetilo Luni, v času njenega ugašanja, KAJ in KAKO se je pripetilo vsemu na-Luni-živečemu /ne pozabi: tam, kjer je voda, tam tudi JE živetje, in na Luni JE voda!)… potemtakem…

Se raziskovanje ( = znanost) izkazuje na povsem NASPROTEN način kot se izkazuje verovanje, in se (znanost) izkazuje tako, da (za razliko od verovanja) NE pozna niti (po)polnega in brezpogojnega zaupanja, niti NE pozna absolutnih (dokončnih) »resnic«, pač pa celo v postavljene ugotovitve DVOMI (vedoč, da obstaja možnost, ob nadaljnjem, »globljem« raziskovanju, novih spoznanj, potemtakem tudi potrebe po /najmanj/ dopolnitvi obstoječih)!

Da, nek kemik, ki se ukvarja z »znanostjo« in to počne na način, da med seboj meša že poznane elemente, in, posledično, dospe do nekega rezultata, kakršnegakoli, tak kemik si lahko dovoli to, da je NErazumsko zasnovan (posledično tudi NErazumsko in v podobah verovanja izkazovan), a je vse, do česar bo s svojim »raziskovanjem« dospel, bodisi posledica nekega SREČNEGA NAKLJUČJA (torej NE njegovega razumevanja), bodisi nek popoln fiasko. Vendar tak kemik NIKOLI ne bo dospel do razumevanja, s kakršnim se izkazujejo razni ajnštajni, in v okviru katerega dospevajo do (naravnih) zakonitosti! N I K O L I!!!

Medklic: za takšno »znanstveno« izkazovanje sploh ne potrebuješ biti »znanstvenik«, dovolj je, da imaš ustrezen prostor, potrebne pripomočke in materiale, katere boš mešal, pa – kar bo, pa bo!

Sicer pa – kaj so hoteli dokazati, s »trkalnikom«? V kaj so VEROVALI, da bodo dokazali (in so, očitno, verovali dokaj trdno, dovolj prepričljivo, da so uspeli pridobiti dovolj investitorjev, oz. dovolj /in sploh ne majhno/ količino sredstev, s katerimi so preizkus izpelj(ev)ali)?

V to, da bodo DOKAZALI »veliki pok«!

Kaj pa so zares dokazali? Tisto, kar prvenstveno sploh ni bil predmet ugotavljanja, dokazali so še-manjši-nedeljivi-delec-od-atoma, dokazali so obstoj pentakvarka, povsem SLUČAJNO tudi kvarka!

In, mimogrede: »velikega poka« NIKOLI ne bodo mogli DOKAZATI, kvečjemu bodo lahko dokazali princip, na katerem veliki-pok temelji! Naj jim vsi »bogovi« ob tem pomaHajo!