Bog ima vse rad = vsakogar je treba spoštovat

Najprej, in zaradi tistih, ki so zmožni zgolj dobesedno »razumevati« (potemtakem NISO zmožni zares razumevati, da bi, s pomočjo abstrahiranja, v besedah videli tisto, o čemer le-te govorijo): ZAVEDAM SE, da v naslovu zapisani trditvi NISTA enaki, je pa dejstvo, da obe govorita o ISTI neumnosti in njeni NEzmožnosti razumevanja.

Če zanemarim povsem običajna, vsakodnevna stanja, in ne upoštevam tega, da se občestvo NE ravna skladno s svojim govorjenjem, potem zanemarim tudi to, da taisti v-»boga«-verujoči s svojim izkazovanjem verovanja (za katerega menijo, da je verodostojno, da sledi »bogu« in »njegovi« volji) pričajo o nestrpnosti med drugačnostmi, celo o sovraštvu med drugačnimi, potemtakem »bog« prek (skozi) njih NE izkazuje tega, da ima vsakogar rad, pač pa izkazuje vse drugo! In če se zavedam, da občestvo ne ve niti tega, kaj to spoštovanje je, in kako se izkazuje, potem vem, da spoštovanje znotraj občestva sploh ne obstaja, da, posledično – nikogar ne spoštujejo!

Ko bi temeljil na napačnih vzrokih razlage takšnih nasprotij, potem bi govoril o hinavščini, in bi, s stališča etike, ne mogel imeti drugačnega odnosa do občih, kot je stanje, kateremu pravimo gnus. Ker pa temeljim na dejstvih, torej na nekih dokazljivih stanjih, zapišem, da so vsa ta(kšna) izkazovanja zgolj posledica tega, da se občestvo ni zmožno zavedati niti samega sebe, kaj šele vsega ostalega, da je, potemtakem, NErazumsko, NEUMNO. Resda gnus še vedno ostane, a ga ne pripisujem nekim značajskim značilnostim, pač pa preprostemu dejstvu, ki govori o tem, da – se riba na suhem vselej čudno (sebi neprimerno) izkazuje, pa se po isti osnovi tudi nagonsko bitje ( = občestvo) čudno izkazuje v svetu človeka, razuma.

Bog ima vse rad

Če imam rad tako poštenega, kakor tudi NEpoštenega, človečnega in zverskega… potem o sebi povem to, da mi etičnost (nekega ravnanja) NIČ ne pomeni, oziroma drugače – da mi je popolnoma vseeno glede tega, če se nekaj odvija na pošten ali nepošten način. Posledično povem tudi to, da sam ne morem biti pošten.

ČEMU ima »bog« vse rad? Preprosto, zgolj zaradi tega, ker »bog« = NEUMNOST človejakov, pa NE more biti drugačen od taiste neumnosti, ki NI zmožna ločevati med vsebinskimi razlikami, pač pa je zmožna razdelitve izkazovati izključno na temelju že videnega (že izvršenega)… obenem ni zmožna dejanskega pojmovanja ne/poštenosti, ne/dobrote, ne/pravilnosti…, pač pa vse, o čemer ugotavlja, ugotavlja na temelju svojega kar-je-meni-dobro-je-pošteno-pravilno-dobro… obenem se zaveda določenih svojih »grehov«, a jih s tem »bog«-ima-vse-rad opravičuje, jim težo, pomen slabi!

Sme občestvo tako ugotavljati? Ne gre za to ali sme ali ne, gre, preprosto, za to, da drugače sploh NE zmore, kajti takrat, kadar se NERAZUMSKOST poda ugotavljati (kot se poda v EDINEM primeru med vsemi izkazovanji živetja na planetu, v primeru človejakov, živečih v človekovem svetu), takrat se lahko le z neumnostjo izkazuje!

Ne nazadnje – po prepričanjih občestva NE živimo na enem samem planetu, pač pa živimo na osmih milijardah (med seboj različnih) planetov, upoštevaje »resnico«, ki pravi, da je-svet-takšen-kakršnega-vidim (in upoštevaje dejstvo, da ga vsakdo po svoje oz. različno od drugih videva).

Kadar nisi zmožen ugotavljati objektivnosti in, posledično, med njimi razlikovati, takrat so vsa govoričenja o neki tvoji modrosti povsem neutemeljena, oziroma, z drugimi besedami, takrat še zdaleč nisi moder, ali zgolj umen, pač pa si, nasprotno, NEUMEN. In kadar taisto neumnost obravnavaš kot umnost (kakor občestvo počne tudi z lastno, in ne le »božjo«), takrat ti je ta neumnost edino česar se lahko oprijemaš, edino, na temelju česar lahko nemogoče izkazuješ kot mogoče, pa lahko tudi neetičnega in neumnega »boga« obravnavaš kot etičnega in umnega. In se zaplete »šele« v praksi, v podobi samih izkazovanj, ki govorijo o tozadevni hinavščini, in govorijo na način, da besede NISO skladne z dejanji, da so jim celo povsem nasprotujoče.

Kadar imam nekaj/nekoga rad, takrat to svojo ljubezen tudi izkazujem, in jo izkazujem brezpogojno. Celo (običajna, uradno prepoznana) žival MORA izkazati svoja čustvovanja, pa ti pove, nedvoumno, o tem, ali te ima rada ali ne, ti pokaže to, kar čuti do tebe. Obenem…

Vsakdo, ki vsaj osnove o psihi pozna, ta VE, da je sleherno »obvladovanje« čustvenega izkazovanja (to je tisto ravnanje, katerega kot POTREBNO opredeljuje krščanstvo), da je sleherno zaviranje (zatiranje) čustev – zdravju škodljivo ravnanje! Ne nazadnje, narava ni brez potrebe porodila tako čustev, kakor čustvovanj, kakor tudi načinov njih izkazovanj!

Kadar imam nekaj rad, potem s tem svojim izkazovanjem delam razlike med posamičnostmi, potem – izkazujem to, da mi NI vseeno to, kaj in kakšna ta posamičnost je. Pomisli samo na sledeč (možen) primer: po desetletjih se srečaš z nekdanjimi sošolci, večino le pozdraviš (bodisi z besedo, bodisi s stiskom rok), določene tudi objameš… pomeni, da nimaš vseh rad (kolikor si sploh zmožen imeti rad karkoli drugega, kot sebe)… kako bi potem mogel biti »bogu« zvest, verodostojen (glede na to, da »ima bog vse rad«, glede na to, da ti »boga« spoštuješ = upoštevaš tako njegovo besedo, kakor njegova ravnanja, in se po njih tudi sam ravnaš)?!

Imeti rad nekaj/nekoga pomeni tudi to, da NE moreš biti ravnodušen do neke posamičnosti (že sam imeti-rad govori o NEravnodušnosti), potemtakem to pomeni tudi to, da te nemoč, bolečina, trpljenje tistega, kar/kogar imaš rad – prizadene. In ti ta (tvoja) prizadetost ne da miru, te dobesedno sili k temu, da skušaš objektu svojega imeti-rad nemoč, bolečino, trpljenje odpraviti!

In glede na to, da je »bog« moder, je moč domnevati to, da zmore ugotoviti nemoč neke posamičnosti, v okviru tega tudi okoliščine, znotraj katerih se nemoč izkazuje, potem mora tudi vedeti, da si ta nemoč ni zmožna sama pomagati, potem mora vedeti tudi to, da – je zaman, da to posamičnost na-preizkušnjo-postavlja, in da bi bilo lepo, dobro, etično od njega, ko bi tej nemoči pomagal! Ne nazadnje, če niti tega ne ve, kaj (in kakšno) »je ustvaril«, potem – mu niti bog ne more pomagati (glede neumnosti, s katero se izpričuje).

Imeti rad vse = imeti NERAD vse!

Občestvo ima-rado-živali, potemtakem bi se dalo sklepati o tem, da ima rado VSE živali (kakor ima tudi »bog« rad vse), tudi tiste, katere pobija, ker so mu nadležne (mrčes, rovke, krte, bramorje, miši, podgane, posest-ogrožajočega-volka…), vendar – je takšno sklepanje daleč od resničnega stanja, kajti občestvo ima rado samo tisto (in tiste živali), kar njemu samemu ugodje zagotavlja! Potemtakem ima občestvo »rado« le orodja doseganja LASTNEGA UGODJA, potemtakem ima rado le LASTNO UGODJE, potemtakem ima vsak povprečnež (znotraj tega občestva) ZARES RAD le – SAMEGA SEBE! Kakor »bog«, kateremu se ne da pomagati trpečim (pomagaj si sam, in bog ti bo pomagal)!

Z drugimi besedami bi se dalo zapisati, da »bog« (kolikor bi sploh obstajal, kakopak) nima nikogar rad, in da taisto občestvo nima nikogar rado (razen sebe, seveda). Pomeni, da občestvo tudi »boga« NIMA rado, pač pa mu, zgolj TOZADEVNO, sledi iz nekega povsem drugačnega razloga, in ta razlog lahko poimenujemo z besedo STRAH!

Strah pred neznanim (nerazumljenim) je moč odpraviti s prepričanjem »bog«-je-dober-»bog«-me-ima-rad-»bog«-po-poskrbel-zame (absurd: v svetu informatike DNEVNO vidiš trpeče, umirajoče, pobite… za katere »bog«, očino, NE skrbi… ti pa »veš«, da bo skrbel zate!). In bo »bog« (po)skrbel »zame« tako v tuzemskem življenju, kakor tudi v (NEOBSTOJEČEM) posmrtnem.

Pri neumnosti, pri verovanju so vsa spoznanja znanosti NEVREDNA, je prepričanje (verovanje) močnejše od vseh izkazov/dokazov. Ne nazadnje, vsakodnevna izkazovanja pričajo o tem, da – se niti samih sebe ne zavedajo, kako bi se šele zavedali nekih vsebin, nekih sklopov, sestavljenih iz množice posamičnosti, in kako bi se šele zavedali v okvirih časa, znotraj katerih se ti sklopi (in množice posamičnosti znotraj njih) na različne načine izkazujejo?! Ko bi se bili zmožni zavedati, vsega tega, potem sploh verovali ne bi, potem se ne bi izkazovali na način kakor-je-v-konkretnih-razmerah-zame-najbolje = po pogojnem refleksu, se ne bi izkazovali kot nagonska, nerazumska bitja!

Pri imeti rad prihaja do čustvenih stanj, ki se med seboj korenito razlikujejo, pa… kadar zmorem dopustiti obstoj-nečesa-v-mojem-okolju, takrat mi taisto (katerega NIMAM rad, pač pa ga zgolj zmorem trpeti v svoji bližini) ničesar ne pomeni, sem do njega RAVNODUŠEN… kadar mi je nekaj/nekdo simpatičen(no), takrat zmorem to izkazati z nasmehom, z vključevanjem taistega v svojo bližino… kadar imam nekaj/nekoga rad, takrat v njegovi odsotnosti izkazujem pomanjkanje taistega, takrat njegovo prisotnost zabeležim z izkazovanjem svojega čustvovanja. Kar pomeni, povsem preprosto, da nisem ustvarjen na način, da bi se do vsega (in vseh) enako izkazoval, tudi ne po vprašanju imeti-rad!

Sicer pa – ko bi »bog« zares obstajal (torej ne le v neumnih glavah), ko bi te, posledično, imel rad, potem… potem bi ti dal um, ne nagonske, živalske pameti (ki se v svetu človeka oz. razuma zmore izkazovati IZKLJUČNO kot NEUMNOST)!

Vsakogar je treba spoštovat

Trditev, ki sem jo v praksi že tolikokrat srečal (in jo včasih tudi obravnaval, s tistim, ki jo je izkazal), da ne morem mimo tega, kot da jo ugotovim kot obče veljavno. Ne nazadnje se vsa pisna komuniciranja dandanes, v času svet-obvladujoče-neumnosti, začenjajo s tistim »spoštovani«!

Če je VSAKOGAR treba-spoštovat, potem je treba-spoštovat VSE… potem ne delam nobenih razlik med posamezniki, potem mi spoštovanje NIČESAR ne pomeni, ker si ga vsi (in vse) zaslužijo, ker je nič-posebnega tista vsebina, na kateri naj bi spoštovanje temeljilo, iz nje izhajalo… potem vse enako NE spoštujem!

Če je vsakogar treba-spoštovat, potem MORAM spoštovat tudi lopova, ubijalca, barabo… kajti tudi ta lopov, ubijalec, baraba sodi v tisti VSI, in je, tudi on, tisti vsak(ogar)!

Da občestvo niti besed ne zmore razumevati (pač pa se jih zgolj nauči na-svoj-način-uporabljati, malček drugače od papig, resda, a vsebinsko gledano popolnoma enako!), o tem priča tudi to, da NI zmožno razlikovati med terminoma »upoštevati« in »spoštovati«! Pri čemer, absurd, ne prvega (upoštevanja), ne drugega (spoštovanja) sploh ne izkazuje, ker ju ni zmožno izkazovati!

Kadar nekaj upoštevam, takrat v prvi vrsti upoštevam dejstvo, ki govori o obstoju tega nečesa. Nato upoštevam značilnosti tega nečesa (pomeni, da moram o tem nečem ZARES vedeti). V končni fazi upoštevam tudi to, da ta nekaj obstaja v istem času in na istem prostoru, v/na katerem obstajam tudi sam, kar, z drugimi besedami pomeni, da z upoštevanjem tega nečesa sprejemam dejstvo da nisem sam na tem svetu, da je svet sestavljen tudi iz drugih, drugačnih, da imajo tudi ti drugi, drugačni meni enako pravico po biti!

Sedaj pa samo pomisli, morebitna/i bralka/ec, na vsa razlikovanja, na različnih vsebinah temelječa, na vse nestrpnosti iz njih izhajajoče, pa ugotavljaj, koliko je sploh upoštevanja znotraj občestva, kaj šele neke splošne ljubezni! Toliko, in ZGOLJ TOLIKO, kolikor »meni« nekaj (nekdo) drug(ega) prija (mi ugodje poraja)!

Človek je »izumil« etiko, etične norme (posledično tudi pravne) prav zaradi tega, da NE bi vsakogar spoštoval, da NE bi vsakomur dopuščal tega, da je povsem samoumevno (po občem pojmovanju besede samoumevnost, običajnost = normalno) to, da je slab, nepošten, nepravilen. Pravzaprav človek ni izumil etike, pač pa se kot etičen poraja, mu je zmožnost, imenovana uvidevnost ( = upoštevanje /stanj/ vsega, kar se nahaja izven mene), prirojena! Je, ta zmožnost, eden izmed načinov, na katere se razum kot tak izkazuje!

»Izumil« ( = zapisal je normative, jih kot potrebne izpostavil, jih skuša uveljavljati) je etiko, da lahko na temelju etičnega ugotavlja tiste VSEBINE (tista ravnanja, izkazovanja nekih posamičnosti), katere ne samo da zmore, pač pa »mora« kot posebne izpostaviti, in jih izpostavlja v podobi spoštovanja! In jih izpostavlja zaradi tega, da bi vsemu ostalemu in spoštovanja NEVREDNEMU izkazal primer tistega tako-je-treba-ravnati!

Opomba: maloprej sem besedo mora zapisal v narekovajih, in sem to naredil zaradi sledečega, ker ne gre za neko obveznost samo po sebi, za neko prisilo, pač pa gre za NOTRANJO POTREBO (človeka) po tem, da spoštovanja-vrednemu spoštovanje izkazuješ.

Res je, kadar nekaj/nekoga spoštuješ, takrat taisto tudi upoštevaš. In upoštevaš na dvojen način, najprej v podobi upoštevanja samega obstoja taistega (torej v podobi zavedanja o tem obstajajočem), nato pa ga upoštevaš tudi tako, da upoštevaš tudi tisto, na čemer tvoje spoštovanje temelji, pomeni, da stremiš k temu, da bi se tudi sam izkazoval na vsaj podoben, če že ne enak način! Pomeni, da ti je tisti, katerega spoštuješ, vzor!

Občestvo zmore (pa še to napačno in le deloma) izkazovati le prvi način upoštevanja ( = zmore ugotoviti, da nekaj obstaja), drugega pa niti pod razno NE! Da ni res? Poglejmo…

Celo »boga«, katerega, bojda, občestvo spoštuje, in ga, bojda, upošteva – niti ne spoštuje, niti ne upošteva (na katerikoli od obeh – izkazanih – načinov)!

Ko bi ga upoštevalo v podobi obstajanja-neke-sile-ki-o-meni-odloča, potem bi se brezpogojno izogibalo vseh svojih izkazovanj, ki so v verskih napotkih o pravilnosti živetja opredeljena kot z-božje-strani-nedopustna. A se ne!

Ko bi ga upoštevalo izhajajoč iz spoštovanja (katerega, itak, NI), torej bi ga upoštevalo v podobi vzora, bi skušalo tudi samo biti »bogu« vsaj podobno (po načinih izkazovanj), če ne enako. A ni, nasprotno – je daleč, neskončno daleč od »božjega« izkazovanja (Kristus je bil, bojda, skromen, ne samo da je znal, potreboval je DELITI z drugimi, celo raje se je nečesa odrekel, da bi drugemu dal… občestvo je popolno nasprotje tega… in vseh ostalih podob izkazovanja, s katerimi se je, bojda, izkazoval Kristus, ta »silno spoštovani« mož)!

Lahko brez tega, da upoštevaš (v drugem pomenu te besede) tisto, kar naj bi spoštoval, zares spoštuješ? Ne, ne moreš, žal! Potemtakem zmore občestvo celo »boga«, v katerega, bojda, veruje, »spoštovati« zgolj na način, da se ga boji, da se boji kazni, katero mu bo »bog« odmeril (ni pomembno v katerem živetju, dejanskem ali zgolj umišljenem), da, potemtakem, izkazuje izključno sebičnost ( = strah za samega sebe), zgolj tisti imeti-rad-samega-sebe, upoštevati-zgolj-samega-sebe, celo »spoštovati«-samega-sebe čeprav, objektivno, spoštovanja sploh vreden nisi!

Eno samo »resnico«, s katerimi se izkazuje občestvo, bi rad srečal, da je ne bi zmogel pojasniti kot navadno LAŽ, kot stanje popolnoma neustrezno dejanskemu! In jih (jo) iščem, kar dolgo...

Ko (in če) bo bodočnost pripeljala do tega, da bo izničen vpliv človeka ( = razuma), morda celo človek sam, kot vrsta živetja, takrat bo svet povsem naraven, takrat se bo občestvo znašlo v svojem okolju, kajti – nezmožno razumevanja ne bo zmoglo nadomestiti (potrošenih) virov, nezmožno sobivanja ne bo zmoglo sobivati, nezmožno spoštovanja bo celo jezik pripeljalo do prvobitnega občega huba-huba! Takrat bo »prah« (ali blato, bolj ustreza!) znova postal »prah«, takrat bo uradno neugotovljena žival končno zaživela svoj svet, svet živali! Pa trdijo, da je Neandertalec izumrl!