Kako bi bilo potrebno urediti svet, da bi normalno funkcioniral?

Uvodoma troje…

Najprej – kaj je to normalno-funkcioniranje-(sveta)?

To je način, na katerega se izkazujejo vse vrste, in posamičnosti, ki te vrste tvorijo, in ga izkazujejo skladno s svojo (naravno) zasnovanostjo in V SVOJIH NARAVNIH OKOLJIH, pa je v nagonskem svetu temeljno pravilo, ki ureja vse oblike sobivanja, pravilo, ki na boju-za-obstanek pravice odmerja skladno z močjo posamičnosti, oziroma, drugače zapisano – močnejši (spretnejši, hitrejši…) kot si, več boš sebi in zase »pridelal«… dočim je za svet človeka značilno razumevanje, dogovarjanje, sobivanje v iskanju SKUPNIH interesov (ter, POSLEDIČNO, tudi interesov SLEHERNEGA posameznika).

Nato – kadarkoli se boš podal razreševati neko težavo, katerokoli, boš vedno POSLABŠAL izhodiščno stanje (potemtakem težavo samo po sebi), v kolikor ne boš ugotovil DEJANSKIH VZROKOV taiste težave! In temeljna težava v t. im. svetu »človeštva« je v tem, da ta svet NI zmožen doseči stanja trajnega miru (potemtakem stanja relativnega zadovoljstva, izgradnje, napredovanja), pač pa se, nasprotno, vsakodnevno izkazujejo različne podobe NASILNEGA »razreševanja« določenih nezmožnosti (spo)razumevanja (zanimivo, mar ne, kajti taisto »človeštvo« NAJ bi bilo sestavljeno iz RAZUMNIH bitij, potemtakem iz bitij, ki NAJ bi bila zmožna razumevati in sporazumevati se!), obenem pa se na slednjem (geografskem) področju »zgodovina ponavlja«!

In glede na to, da že stoletja (če ne tisočletja) velja »razumevanje«, da je temeljna težava tega »človeštva« v nevednosti in nevzgojenosti, glede na to, da je v taistem času veliko prizadevanj na področju izobraževanja in vzgoje izkazanih, dočim se stanje, vsebinsko gledano, ni prav NIČ spremenilo (še vedno zadeve tečejo po sistemu sit-zadovoljen-hlev-je-miren-hlev in lačen-nezadovoljen-hlev-je-nemiren-hlev… potemtakem tozadeven red temelji neposredno na FIZIČNEM ugodju posamičnosti in celot, tako, kot temelji pri vseh nagonskih bitjih = živalih), upoštevaje tovrstna dejstva ni težko ugotoviti tega, da vsebine (stanja), katera naj bi povzročala izkazovanja »človeštva«, NISO pravilno ugotovljene(a), oziroma drugače: vzroki tovrstnih izkazovanj »človeštva« NISO v posledičnih stanjih (obnašanje, vedenje… sta izključno posledični stanji učenja), pač pa so v sami NARAVNI ZASNOVANOSTI (in v dejstvu, da dve različni vrsti isti svet delita, o istem svetu odločata, težave istega sveta obravnavata)!

Sem že nekajkrat doživel, da mi je NEUMNOST očitala fašizem, a je zanimivo to, da nikjer, v enem samem mojem zapisu, celo v eni sami moji trditvi NE boš našel(šla) utemeljevanja pravice do pravic na osnovi nekih nacionalnih, rasnih, jezikovnih razlikovanj in razlikovanj po prepričanjih, pač pa boš naletel(a) zgolj na trditev: pravica do odločanja bi morala biti premosorazmerna z zmožnostjo odgovornega, razumskega izkazovanja! In mislim, da s takšnim mnenjem ni prav nič narobe, kajti – me prav zanima, kateri kmet bi svojo živino spraševal o tem, kaj in kako naj z njo počne, kako naj kmetijo vodi! Potemtakem…

Potemtakem se izkazujem na način, na katerega se izkazuje VSAK biolog, ki ugotavlja razlike med vrstami, in se izkazujem kot slednji, ki se zaveda, da v druženju s termiti ne bo zmogel nemoteno bivati v svojem lesenem bivališču, zaradi česar je priporočljivo to, da…

Slednja vrsta bi morala živeti v svojem naravnem okolju, potemtakem tam in tako, za kjer in kakor je »opremljena« v podobi lastnih zmožnosti (značilnosti). In vselej, kadar pride do tega, da termit, zajec, medved… deli prostor in čas s človekom, takrat VSELEJ (in redno) prihaja do težav v sobivanju, kajti VSAKA od naštetih vrst se je zmožna izkazovati izključno svoji zasnovanosti primerno, pa termita ne moreš naučiti tega, da se bo odrekel slastnemu grižljaju zgolj zaradi tega, ker se mu ta grižljaj izkazuje v podobi tvojega stola, in zajca ne boš prepričal, da zelje zase, in ne zanj, prideluješ, dočim se boš medvedu primoran umakniti, kadar bo v tvojem zabojniku nekaj sebi dišečega zavohal… ali pa boš, če se tako odločiš, kakopak, naredil red, in sebi zagotovil potrebne pogoje svojega nemotenega živetja (in termita, zajca, medveda prisilil v to, da se bodo v svojih okoljih izkazovali, kajti – NIKOLI jih ne boš uspel ne izobraziti, ne vzgojiti na način, da bi zmogli sobivati s teboj, ne da bi na vsakem koraku grozilo neko nerazumevanje, neskladje, posledično nevarnost)!

V vsem obdobju svojih »ranih« let sem bil prepričan, da je Marksova družbena vizija optimalna podoba razrešitve sobivanja, potemtakem sem bil prepričan v to, da je komunizem tista ureditev, ki zmore zagotoviti TRAJEN red in mir.

Kakopak, tako kot vse ostalo, tako tudi komunizem OBČA NEUMNOST »razumeva« po svoje, sebi (neumnosti) primerno, in ga vidi v podobi nekakšne uravnilovke, ter se ga, v dobršni meri, celo boji, čeprav je taisti komunizem le opredmetena podoba tistega »raja«, v katerega verujejo verujoči (a se bo ta »raj« vselej izkazoval izključno v podobi gradov-v-oblakih = v podobi umišljenega, nerealnega).

Marks je namreč svojo teorijo temeljil na vsakomur-po-njegovih-potrebah in vsakdo-po-svojih-zmožnostih, predvsem pa jo je temeljil na NAPAČNEM prepričanju, da ima opraviti z razumskimi bitji (da je slednji, ki tvori »človeštvo«, razumen)!

Človek, kot razumsko bitje, lastne potrebe obravnava povsem drugače, kot jih obravnavajo nerazumska, nagonska bitja! Človek namreč ugotavlja OBJEKTIVNE potrebe ( = dejanske potrebe), katerih zadovoljevanje omogoča tako samo pre/živetje, kakor tudi (v okvirih taistega pre/živetja) izvajanje vseh tistih aktivnosti, katerim se posveča, pomeni, da človek materialnega NE potrebuje za to, da bi SEBI določeno vrednost zagotavljal, pač pa zgolj v podobi predpogoja samega svojega živetja… dočim je pri nagonskih bitjih zadeva POPOLNOMA DRUGAČNA ( = povsem nasprotna), kajti nagonska bitja materialno potrebujejo tako za samo pre/živetje, kakor tudi za zagotavljanje lastne »vrednosti« (več-kot-imaš-bolj-si-vreden)!

Ko bi zapisal drugače, bi tako: človek je zmožen  ugotavljati dejanske svoje potrebe, potemtakem je zmožen samega sebe (v svojih željah) brzdati, omejevati, potemtakem se ne izkazuje s tistim hočem-imeti-še-več (ne nazadnje, več kot imam, več moram za svoje imetje skrbeti, več moram svojega živetja taistemu imetju posvečati, manj lastno živetje živim zase!), potemtakem – človek ne oblikuje, ne poraja stanja, imenovanega potrošništvo, potemtakem tudi ne pogojuje hiperprodukcije in vsega, kar je z njo neposredno povezano (iskanje dobička, ustvarjanje poceni delovne sile, izkoriščanje »človeka« po »človeku« = človejaka po človejaku, volka po volku!)… obenem pa se taisti človek zaveda tega, da – če živiš v skupnosti, potem si dolžan to skupnost graditi, vzdrževati, ji samega sebe v njeno dobro (dobro skupnosti) prispevati!

V kolikor pomisliš na razne »genije«, v kolikor pomisliš na njih načine izkazovanja, potem boš ugotovil/a, z lahkoto, da se praviloma niso izkazovali z nekim drugim bogastvom, kot z bogatim prispevanjem skupnosti (vsa svoja življenja so namenili izboljševanju obstoječih razmer)!

Kakopak, ob ugotovitvi dejanskih stanj (predvsem UMSKE NEZMOŽNOSTI) občestva, me je prepričanje v komunizem minilo, čeprav, in še vedno, menim, da je optimalen način družbene ureditve, pravzaprav celo povsem samoumevna podoba sobivanja, a, žal, zmore učinkovati IZKLJUČNO znotraj RAZUMSKEGA sveta, sveta človeka! Potemtakem je pri konkretnih stanjih le iluzija, nikdar dosegljiva podoba sobivanja!

Na osnovi ugotovitve vsebine »človeštva« (dejstva, da gre za potomstvo križanja nagonskega človečnjaka = opičnjaka, in razumskega človeka), na temelju naknadne preverbe taiste svoje ugotovitve (tam, kjer je uradno, znanstveno in Z DOKAZI ugotovljena prisotnost genov človečnjaka, prisotnost NAGONSKIH genov… tam, kjer je uradno ugotovljena odsotnost določenih PREDPOGOJEV razuma, konkretno odsotnost zmožnosti celovitega, kompleksnega mišljenja in zmožnosti abstraktnega mišljenja, izkazovanega SOČASNO z zavedanjem realnosti /torej NE v podobi nekih blodenj, pogojenih bodisi z omamljenostjo ali umsko obolelostjo/… obenem pa sem, v okvirih terapevtskega delovanja, ugotovil tudi odsotnost enovitega = celovitega pomnjenja, posledično zavedanja, zaradi česar sem tudi postavil tezo o neenoviti zavesti pri človejakih) in dospetja do potrditve resničnosti te ugotovitve, ni težko sklepati o dveh med seboj popolnoma različnih si vrstah, katerih EDINA dejanska skupna lastnost (značilnost) je v – telesni podobnosti)! Čeprav…

Kdor je imel opraviti s statističnimi podatki, ta zmore vedeti o tem, da so bila potrebna stoletja (in več) KRIŽANJA (mešanja krvi), preden se je obča čokatost in nizkoraslost spremenila v današnje podobe! Z drugimi besedami – ko bi ustrezno časovno obdobje mešal gene človeka z geni opice (po možnosti človeku najbolj podobne, po zunanjosti), bi, po vsej verjetnosti, tudi dospel do telesne podobnosti, kakršna se izkazuje med človekom in človejakom (kakopak, obenem bi opica morala živeti v okoliščinah človekovega sveta, tako, kot je živel – in še vedno živi – človejak, kajti sama praksa = izkazovanje TUDI POGOJUJE telesne spremembe… spomni se: do pokončne hoje je prišlo zaradi nenehnega dvigovanja, oprezanja /prek visoke trave/ za morebitno nevarnostjo).

Kadar težavi pustiš, da se sama »razrešuje«, takrat zgolj dospeš do stanja, v katerem se težava v svoji nadgradnji (v svojih razvitejših podobah) izkazuje, potemtakem se izkazuje kot še-bolj-uspešna-v-svojem-delovanju. Ko začne zemlja polzeti, takrat ji je čas naklonjen, in bo z nerazreševanjem tega drsenja verjetnost plazu iz dneva v dan večja. Potemtakem tudi sleherno VEROVANJE v to, da bo nekaj ali nekdo, pa naj bo ta nekdo sam (in umišljen, v dejanskosti neobstoječ) »bog«, ali pa neka obča »ljubezen« in »dobrota« (kako, za vraga, lahko kaj takega sploh obstaja, vsaj teoretično, tam, kjer vsakdo nase misli in gleda, vsakdo sebi in zase hoče?!) razrešilo težave sobivanja, izkazuje zgolj in izključno – NErazumevanje = NEUMNOST verujočega!

Pomeni, da je težave ( in zlasti njih vzroke!) najprej potrebno ugotoviti, nato pa jih tudi razrešiti, čeprav…

Tu nastopijo določene okoliščine, glede urejevanja (že tisočletja izkazovanega) sobivanja dvonogega-sveta, okoliščine, katere bi lahko poimenoval z navajeni-na-živeti-v-človekovem-svetu, navajeni-na-zahtevati-pravice, navajeni-na-zahtevati-enakopravnost (celo enakost, katere NIKJER sploh ni, in je, k sreči, NE more biti – si predstavljaš, kako prazen, pust, brezličen bi bil svet, ko bi bilo VSE na njem popolnoma enako), okoliščine, potemtakem, ki nikakor niso v prid razreševanju objektivnih težav.

Predstavljaj si neko pleme, živeče v (še vedno) divjini. Še vedno živijo, pripadniki tega plemena, natanko tako, kakor so živeli stoletja, tisočletja nazaj! Zmorejo dospevati do preprostih orodij/orožij (kakor zmore tudi opica, kakor zmorejo celo določene vrste ptic), zmorejo dospevati do preprostih bivališč, celo ogenj zmorejo vzdrževati… in to je to, malodane vse, kar zmorejo, čeprav – zmorejo tudi živeti povsem normalno, kot (zgolj) del narave, ki uspešno razrešuje določene svoje probleme (ko jih ne bi, ne bi zmogli obstati), sočasno pa iz povsem običajnih, naravnih stanj ne delajo problemov (tam je umiranje, smrt, bolezen… nekaj povsem samoumevnega, tam nimajo potrebe po telefonih, računalnikih… se zmorejo pogovarjati, skupaj veseliti in žalovati… tam posameznik NE umira zaradi lakote, ob sitih vseh ostalih… tam, ne nazadnje, uspešnejši lovec nosi več zob svojih žrtev krog vratu = ima VEČJO VELAVO oz. vrednost, kot lovec, od manj uspešnega ali neuspešnega, in jim je to povsem normalno, ker – živijo izključno na temelju in v okviru svojih dejanskih zmožnosti, in ne, tako kot človejaki, na temelju NAPAČNEGA prepričanja o lastni razumskosti, enakovrednosti, enakosti)!

Tam, v takšnem plemenu, se veselijo že dejstva, da – živijo! In ZARES živijo, saj so se zmožni veseliti lepega dneva, in iz okolja NE jemljejo več, kot dejansko potrebujejo!

Kakopak, taisti pripadniki plemena NISO razumska bitja, kajti – KO bi bili, potem bi okoliščine (lastnega živetja) sebi v prid prilagajali, tako pa so zgolj zmožni SEBE (svoja ravnanja, izkazovanja) prilagajati okoliščinam. Natanko tako, kakor se je vsaka žival(ska vrsta) zmožna prilagajati nekim običajnim spremembam okoliščin. A – kljub temu živijo »normalno«, tako kot »normalno« (lastni naravni zasnovanosti in lastnemu naravnemu okolju primerno) živijo VSE VRSTE na tem planetu, z izjemo ENE SAME – z izjemo človejakov! Ki imajo v uporabi malodane vse dosežke človeka-razumskega bitja, a s taisto uporabo lastne okoliščine zgolj slabšajo (namesto, da bi jih sebi v prid spreminjali)!

Če ne morem nemoteno sobivati s termitom, če ne morem nemoteno sobivati z medvedom, če ne morem nemoteno sobivati celo s psom, ki NAJ bi bil tista žival, ki najdlje sobiva s človekom (zanimivo, kako NEUMNOST površno videva, posledično »razumeva« svet, kajti – bi si upal trditi, da pes še zdaleč ni tista žival, ki najdlje sobiva s človekom, kajti – ko pomislim na razne bolhe, uši, stenice, na mravlje, komarje… ne vem, naštete posamičnosti niso živali, ali zgolj niso dovolj »vredne« živali, da bi jim človejaki priznavali sobivanje z dvonogimi?!), in tega sobivanja ne morem izkazovati na način, da bi tako termit, kakor medved, kakor pes enakovredno odločali o tem sobivanju s človekom, kako, za vraga, lahko pričakujem, da bom lahko nemoteno sobival s katerimkoli nagonskim bitjem, četudi s tistim, ki se kot človejak izkazuje?! Ko pa že v osnovi nisva enaka, ko že v osnovi človek stremi k ustvarjanju sobivanja (in posledično sebi pravice išče), dočim človejak temelji na večnem svojem »jaz«, »meni«, »sebi«?! Ko človek gradi na (spo)razumevanju, dočim človejak temelji na lastni (in čim višji) razvrstitvi na nekih (družbenih) lestvicah, in zgolj na osnovi lastnega živetja (lastnega ne/zadovoljstva) presoja o tistem ne/pravilnem, ne/dobrem, ne/poštenem?!

Sistem »proste reje«

Morda se zdi termin prosta-reja neprimeren, vendar – kadar imaš opraviti z bitji, katera niso zmožna vprašanj lastnega živetja uspešno razreševati, kadar imaš opraviti z bitji, katerim zagotavljaš malodane vse, in do krepko podaljšane siceršnje (naravne) dobe (živetja), in jim to zagotavljaš z vsebinami/sredstvi, do katerih sama niso zmožna dospeti (od vsega tistega, čemur pravimo živetveni standard, do zdravil in zdravljenja), takrat se takšna bitja izkazujejo v podobi nesuverenosti, v podobi objektov (predmetov) v odnosu do tistega, ki njih temeljna vprašanja rešuje… tako, kot se izkazuje katerakoli žival, bodisi v domači reji, bodisi v živalskem vrtu, ki sama ni zmožna poskrbeti za zadovoljevanje lastnih potreb, oziroma se izkazuje (v primeru, da v svojem naravnem okolju živi) na način, da je njeno živetje krepko težje, nevarnejše in predvsem – kratkotrajnejše (znano, dokazljivo je dejstvo, da živali v živalskih vrtovih dosegajo krepko daljše živetje, kot ga dosegajo njim sorodne posamičnosti v divjini)!

In kadar neki »poklicni starši« (nadomestni starši, REJNIKI) skrbijo za neka nebogljena bitja (nezmožna skrbeti sama za sebe = REJENCE), takrat govorimo o REJI… in gre pri za popolnoma enak princip, veljaven za slednji odnos, ki se izkazuje na način, da nekdo (ki je tega zmožen) skrbi za nekega drugega (ki niti zase ni zmožen učinkovito po/skrbeti)!

Kakopak, ne gre zanemariti preprostega dejstva: absolutna večina dvonogih živi v (žal le tozadevni) civilizaciji, potemtakem v razmerah, znotraj katerih NAJ bi veljale neke etične norme, posledično tudi pravne, v razmerah, v katerih NAJ se izkazovanja ne bi izkazovala na način boja-za-obstanek in pravice-močnejšega (a se kažejo, pa še kako, kajti moč, spretnost, hitrost, iskanje sebi-najustreznejših-načinov je temelj »uspešnosti« absolutne večine posameznikov, ki se kot »uspešni« = do materialnega- imetja-dospeli izkazujejo), potemtakem absolutna večina živi v sebi NEPRIMERNIH razmerah (če nisi zmožen razumsko, potem zmoreš izključno na temelju neke svoje /fizične/ moči, pa čeprav »zgolj« v podobi moči boljših-močnejših-poznanstev ali boljšega-močnejšega-položaja), potemtakem – absolutna večina ne zmore na SEBI NEUSTREZEN način dospeti do nahranitve lastnih želja, potemtakem absolutna večina MORA biti (in tudi je) nenehno nezadovoljna s svojim stanjem!

Sistem »proste reje« bi, na kratko, opisal tako:

-          Nihče, ki se izkazuje z živalskimi geni (geni človečnjaka, geni nagonskega bitja) NE bi smel dospeti do odločanja o sobivanju, in NE bi smel dospeti na katerikoli položaj, s katerega bi bodisi krivo-vero učil, bodisi krivo-vero izvajal!

-          Vsakdo, ki se z živalskimi geni izkazuje, bi imel malodane polno pravico živeti-po-svoje, vendar IZKLJUČNO znotraj etičnih zapovedi (norm) in vse do tedaj, dokler s svojimi pravicami ne bi posegel v pravice drugih. Potemtakem…

Potemtakem bi moral obstajati tudi nek drug svet, bolje nek drug del sobivanja, tisti del, v katerem bi bili tisti, ki bi Z RAZUMOM sprejemali RAZUMNE odločitve (rešitve), usmerjene v zagotavljanje objektivne dobrobiti vsega živečega, obstajajočega! In ki bi, v končni fazi, tudi predstavljali določen nadzorni in korekcijski dejavnik, po vprašanju izkazovanj celotnega sobivanja (vseh sobivajočih).

Iluzija, kakopak. Ta iluzija je sicer dokaj podobna mislim, katere je Platon v svoji Državi podal (prepričan je bil, da bi se smel na »lestvici« odločanja oz. kakršnegakoli uspevanja povzpenjati samo tisti, ki bi s svojim izkazovanjem DOKAZAL, da se je zmožen povzpenjati IZKLJUČNO na temelju svojih dejanskih zmožnosti in v okvirih ETIČNEGA!), in s samo to mislijo sicer ni nič narobe (je pravilna), kajti – povsod, v vsej naravi je uspeh (popolnoma vsak uspeh) odvisen (je posledica) dejanske, izkazane zmožnosti (in ne umišljene, kakor pri človejakih!), vendar…

Kaj ti pomaga še takšna pravilnost določene misli, še tako dejansko vedenje o dejanskem reševanju dejanskih težav, ko pa obstaja tisti (nekoliko poprej že zapisan) navajeni-na-živeti-v-človekovem-svetu, navajeni-na-zahtevati-pravice, navajeni-na-zahtevati-enakopravnost, in ko obstaja DEJANSKA UMSKA NEZMOŽNOST, zavoljo katere še tako objektivnih dejstev pri občosti ne zmoreš popeljati do njih razumevanja, kaj šele sprejemanja potrebe (in načinov) po njih upoštevanju ( = spreminjanju obstoječih stanj)?!

Kako, za vraga, boš neumnosti dopovedal, da so stanja, katera živi, posledice NJENEGA (so)odločanja, ko pa taista neumnost terja celo nasprotno, terja še več »demokracije«, še več (so)odločanja?!!!

Potemtakem je nerealno pričakovati, da bi takšna družbena ureditev, takšna podoba sobivanja zmogla nemoteno obstajati, da bi bili trajno razrešeni vsi nesporazumi, izhajajoči iz razlik med dvema vrstami, in porajajočih se na (naravnih) značilnostih nerazumskih bitij, živečih v okoliščinah, do katerih je popeljal razum! Razen v primeru…

Raze v primeru, ko nagonskim bitjem več NE bi bila dopuščena neomejena pravica do tega, da se izkazujejo svoji naravni zasnovanosti primerno (kakor se tudi moja cucka ne smeta, vedno in povsod, in jima, če drugega ne, na javnem prostoru povodca nataknem)!

Fizična (raz)delitev sveta

Tudi tovrsten način razreševanja (obstoječega) sobivanja dveh različnih vrst je, upoštevaje današnje, konkretne okoliščine, iluzija, a se lahko z njim hipotetično poigram(o)…

Denimo, da bi planet razdelili na dva, med seboj popolnoma (in po velikosti) neenaka dela, pa da bi v Avstralijo (na najmanjšo med vsemi celinami) preselili vse, ki se ne izkazujejo z nagonskimi geni, potemtakem vsakega človeka, medtem ko bi ves preostal planet ostal človejakom.

Že res, da bi se poseljenost Avstralije krepko (skorajda za sedemdesetkrat) povečala, in da bi gostota poseljenosti z današnjih (slabih) 3 preb/km2 prerasla v 200 preb/km2 (če upoštevaš, da je znotraj »človeštva« zgolj dobra 2 % razumskih bitij, potemtakem vsega skupaj niti ne 200 milijonov), a je res tudi to, da bi v, denimo, naslednji sto letih Avstralija postala pravi zemeljski raj, sobivanje brez slehernih spopadov, sobivanje z izjemnimi dosežki, tudi v praktičnih podobah izkazovanimi, sobivanje, ki bi – zgolj moralo poskrbeti za to, da od zunaj ne bi bilo možnosti izvajanja kakršnekoli (objektivne) grožnje. In bi bila možnost takšne grožnje malodane zanemarljiva, ko bi človek (ob svoji selitvi) na preostalem delu sveta ne pustil rezultatov lastnega izkazovanja (dosežkov, do katerih je razum pripeljal, in zlasti tistih, katerim je – naknadno – človejaška bebavost prvobiten namen spremenila, in jih iz dosežkov usmerjenih v zagotavljanje dobrobiti, spremenila v sredstva za uničevanje, uspešnejše izkazovanje agresivnosti)!

In kaj bi se zgodilo s preostalim svetom (poleg tega, da bi se vsakodnevno izkazoval z nenehnim spopadanjem)? Ko bi izčrpal (ta, preostali svet) vse obstoječe znane nam vire, ko bi izčrpal vse obstoječe, znane nam tehnologije, takrat…

Takrat bi se začel nekoč zelen-napreden-razvit-blagostanje-nudeč-»egipt«-spreminjati-v-pesek, takrat bi začelo nekoč-civiliziran-svet-preraščati-džungelsko-zelenje! Nič več in nič manj. In bi tudi »šolanje« izgubilo, s časom, svoj pomen (in namen) /mimogrede je že sedaj povsem vprašljivo, kot tako, glede na to, da iz neumnosti ne moreš narediti umnosti, pač pa lahko narediš le »izšolano« neumnost, ki je prepričana /zaradi spričevala/ v to, da zna in zmore!

Takrat bi, še bolj kot se že izkazuje, v veljavo stopili vera (verovanje, praznoverje), mazaštvo, in svet človejakov bi se, iz generacije v generacijo, vse bolj približeval svojemu izhodiščnemu (naravnemu) stanju, okoliščinam tako imenovane kamene dobe!

In, da ne bo nesporazuma, takšna stanja NISO fikcija, NISO nekaj umišljenega, pač pa so se že dogajala in zgodila, tako z Egiptom, Mezopotamijo, kakor z azteško, majevsko, inkovsko civilizacijo! In so se dogodila IZKLJUČNO zaradi – prevlade NEUMNOSTI (in prav nič zaradi nekih bolezni ali »zunanjih zavojevalcev«, saj tovrstnih trditev z enim samim argumentom NI moč dokazati)! Ne nazadnje – Egipčani, Maji… njih potomci ŠE VEDNO OBSTAJAJO, a obstajajo v okvirih navajeni-na-živeti-v-človekovem-svetu, navajeni-na-zahtevati-pravice, navajeni-na-zahtevati-enakopravnost, v okvirih potemtakem, v katerih dva bebca zlahka preglasita enega umnega!

Ja, demokracija, tista prava, stanje dogovarjanja, (spo)razumevanja RAZUMSKIH bitij je SUPER zadeva, dočim »demokracija« trotov zgolj do tistega dejanskega peska, in džungle vodi!

Pa naj mi tisti krilati troti ne zamerijo, oni so povsem »normalno« izkazujoča se bitja!

Kakorkoli že, da počasi zaključim, na obstoječ način sobivanja se ne bo pozitivno izšlo, in se NE more, potemtakem je samo od tega odvisno, če bo človek uspel ugotoviti dejanski vzrok obstoječih izkazovanj občestva, in če bo uspel taisti vzrok razrešiti (mu onemogočiti delovanje = nenehno povzročanje enih in istih težav), ali se bomo (znova) znašli v »pesku« (iz katerega, morda, nikoli več ne bo povratka), ali pa bodo neki bodoči rodovi pesek zgolj za gradnjo, in peskovnike, uporabljali! Pri čemer je sama ugotovitev vzroka (ugotavljanje dejanskega stanja, zlasti v okoliščinah občega prepričanja o povsem drugačnem stanju) težji del naloge. Žal.