Empatija in obči kretenizem

Vsaj tri kretenizme je moč ugotavljati, ob občem »razumevanju« empatije, in ti kretenizmi se izkazujejo a) v samem pojmovanju termina, b) v prepričanju, da je empatije zmožen samo človek, c) v pozivanju k obči empatiji. Pojasnim.

Ad a) empatija je zgolj in samo ZMOŽNOST ZAZNAVANJA čustvovanja drugih in nič več. Empatijo torej izkazujem takrat, ko znam ugotoviti to, ali je nekdo slabe volje, morda tudi jezen, celo besen, ali je dobre volje, morda celo razigran, ali pa je povsem brezvoljen, apatičen.

Z drugimi besedami to pomeni, da zgolj na temelju empatije (zmožnosti zaznavanja čustvovanja drugih) NE morem pričakovati kakršnekoli spremembe v sobivanju, kajti – ta zmožnost ŽE OBSTAJA, in obstaja od nekdaj, pa – če se zavoljo nje svet že doslej ni v ničemer spremenil, potem je idiotsko pričakovati, da se bo spremenil v bodoče.

Ad b) zmožnost zaznavati čustvovanja drugih JE dana tudi živalim (tudi tistim, ki so kot živali uradno prepoznane), in vsakdo, ki ima žival, vsakdo, ki zmore to (svojo) žival poznati, razumevati njena izkazovanja, ve, da žival še kako pozna čustveno stanje svojega »gospodarja«, in še več, to stanje tudi upošteva!

Moja cucka (in na isti način so se izkazovali tudi vsi poprejšnji) dobro vesta, kdaj sem zaskrbljen, kdaj slabe volje, kdaj dobre, obenem pa se tudi mojemu razpoloženju primerno izkazujeta, pa, denimo, takrat, kadar sem zaskrbljen ali tožen, izkazujeta dodatno (svojo) voljo po crkljanju in/ali igranju ( = vzpostavljanju stika z menoj = odvračanje mojih misli od skrbi ali tožnosti), kadar sem slabe volje, takrat se »povlečeta vstran« (me pustita na miru, in čakata, kdaj bosta ugotovila nek znak tega, da ju vabim v svojo bližino), kadar pa sem dobre volje, takrat sta tudi sama razigrana (in se še toliko bolj želita igrati z menoj, potemtakem neko skupno razigranost podeliti, ji omogočiti polno izkazovanje).

Če zmoreš razumevati tudi posredno (in ne samo dobesedno), potem na temelju pravkar prebranega sklepaš tudi o tem, da moja cucka (oz. žival kot taka) zmoreta tudi UVIDEVNOST (to je ZMOŽNOST UPOŠTEVANJA čustvovanja drugih = zmožnost ravnati-se-v-odvisnosti-od-čustvovanja-drugih), potemtakem prav tisto značilnost (oz. izkazovanje), h kateremu občost poziva s tistim treba-je-vzbujati-empatijo! Je pa res, da jo zmoreta (izkazovati) zgolj pogojno, tako kot to zmore ves živalski, nagonski svet, potemtakem – tudi človejaki.

Ad c) že to, da pozivaš k nečemu, kar samo po sebi ŽE obstaja, je KRETENIZEM, s tem pa, ko bitja OBJEKTIVNO NEZMOŽNA BREZPOGOJNE UVIDEVNOSTI pozivaš k njej, s tem pa le še dodatno izkazuješ bebavost, kajti - kaj mi pomaga vodo pozivati k temu, da bo suha, ko pa vem (bi moral vedeti, in to vedenje pri svojem ravnanju tudi upoštevati!), da – JE MOKRA! In da se to njeno stanje nikoli ne bo spremenilo, ne na način, da bi sama (voda) do lastne spremembe pripeljala, ne na način, da bi jo neka sila, pa četudi »višja« (in predvsem NEOBSTOJEČA!) pripravila do tega, da se začne drugače izkazovati (kot se je, vedno in povsod, izkazovala doslej)!

V kolikor zmoreš RAZUMEVATI že doživeta, potemtakem vsaj načeloma (po)znana stanja iz t. im. zgodovine (v kolikor nisi umsko obsojen na to, da zmoreš le razpolagati s podatki o teh stanjih, torej razpolagati s TOZADEVNIM oz. umišljenim znanjem o njih), v takšnem primeru si zmožen dveh temeljnih ugotovitev. Prva je ta, da občestvo NE upošteva sprememb na temelju razumevanja (torej tudi ali predvsem razumevanja potrebe po spremembah), pač pa jih sprejema na temelju naučenosti ( = zdresiranosti) v spremembe. Druga pa je ta, da občestvo NI zmožno uvidevnosti, pač pa tovrstna (svoja) stanja izkazuje – v odvisnosti od lastnih stanj (torej zmore biti le pogojno = TOZADEVNO uvidevno, dejansko pa, kot ves nagonski svet, ki posluje v okvirih boja-za-obstanek, izkazuje v prvi vrsti SKRB ZASE, potemtakem bi se dalo zapisati, da se izkazuje s sebičnostjo – popolnim nasprotjem uvidevnosti)!

Lahko izbereš poljubne primere, iz preteklosti, in v njih okvirih razmisliš o prebranem, jaz navedem le dva, morda tri.

Prvi primer (glede sprejemanja sprememb na način zdresiranosti, in NE razumevanja potrebe po spreminjanju) je, na primer, s področja verovanja.

Kar nekaj stoletij je bilo, denimo, potrebnih za to, da je občestvo sprejelo krščanstvo (na katerega se sedaj sklicuje kot na tradicionalno-svoje-verovanje, čeprav temu zares NI tako), da je s »kristusom« nadomestilo poprejšnje (slovanske) »bogove«, ob čemer je bila ta nadomestitev (tozadevna in zgolj FORMALNA sprememba) možna – ob sočasni ohranitvi nekdanjih ( = poprejšnjih) običajev!

Denimo to, kar danes »slavijo« v podobah »velike noči«, taisto so nekoč slavili v podobah začetka-dobe-rodnosti. Kar danes slavijo v božično-novoletnem obdobju, so nekoč slavili v podobah prebujanja-dneva (obeleževali so začetek daljšanja dnevne svetlobe). Da o martinovanjih, kurentovanjih in ostalih »šegah« ne govorim, VSE izvirajo iz časov pred-kristusom. Pomeni, da nekih vsebinskih sprememb glede verovanja NI, so samo tiste formalne (tiste, ki o podobah izkazovanj govorijo), pa je namesto več »bogov« nastopil en sam, in je namesto porazdeljene moči in odgovornosti (v odnosu do sveta) nastala v-enem-liku-obstoječa-vsezmožnost.

In – celo darovanje je ohranjeno, le da danes (v krščanstvu) ne darujejo »bogu«, pač pa darujejo »boga« (hostije = »kristusovo« telo, vino = »kristusova« kri), so bogožerci!

In taisto (o načinu, na katerega občost upošteva spremembe) velja za VSE primere spreminjanja… ko pomisliš, kakšen »bebec« je bil, v očeh bebavega občestva, nek Galileo, ali Koh, ali kdorkoli drug, ki je govoril v nasprotju z občim »vedenjem«… že ko samo na to pomislim, kakšne težave so imeli tisti, ki so začeli z uvajanjem električne razsvetljave, razpeljave vode, s prakticiranjem cepljenja… ugotovim, da je občestvo zmožno »razumevati« IZKLJUČNO na način, da na podlagi VIDENEGA (ob sočasnem ugotavljanju koristnosti tega videnega) dopusti spremembo (potemtakem občestvo NI zmožno razumevati NITI besed, kaj šele razlage nečesa, izkazovane s pomočjo taistih besed)!

Ne nazadnje, v stanje, v katerem smo se znašli, je pripeljalo prav občestvo, konkretno njegova značilnost, da krene za klobaso ( = VŠEČNO obljubo), četudi ta klobasa ni niti narejena, kaj šele, da bi ta, ki naj bi jo naredil, predhodno izkazal svojo zmožnost narediti-klobaso!

Drug primer, ki lepo priča o poslovanju-občestva-v-okviru-nagonov, po pogojnem refleksu, je, denimo, nacistična Nemčija: sprva so se izkazovali tisti neki, ki so bili zdresirani v drugače-misliti, kasneje teh drugačnih malodane ni bilo več zaznati, na koncu pa VSI »niso vedeli« (o tem, kaj se je dogajalo)! In je tudi o izpeljevanju empatije (zmožnosti ugotavljanja čustvovanja drugih), potemtakem o (pri občosti le TOZADEVNI) uvidevnosti moč ugotavljati, v konkretnem primeru!

Trdim sledeče: občestvo je zmožno izkazovati TOZADEVNO uvidevnost le takrat, kadar se bodisi ne počuti ogroženega (na kakršenkoli način), in takrat, kadar je uvidevnost z okoljem opredeljeno (pričakovano, terjano, določeno »vrednost« izkazujoče) stanje!

Pomni: kadar ugotavljaš (osebne, značajske) značilnosti, takrat jih NE ugotavljaj v stanju sitosti ( = ugodja = občutka osebnega zadovoljstva), pač pa jih ugotavljaj takrat, kadar se posamičnost (pri kateri ugotavljaš) nahaja v sebi-nezadovoljnem-stanju. Čemu? Preprosto…

Tudi lev zmore »sobivati« takrat, ko je prenažrt in MU PRIJA počivati (pravzaprav počitek celo potrebuje, zaradi lažjega presnavljanja), a si ne bi upal trditi, da tudi v takšnem svojem stanju (izkazovanju) ni zver, pripravljena na to, da z zobmi in kremplji zadeve razrešuje SEBI v korist! In – ko je lačen, takrat nedvoumno jasno pokaže, kako pojmuje sobivanje, in ga pojmuje natanko tako, kot občost: v sobivanju išče koristi SEBI, dočim je njegova »uvidevnost« NIČELNA!

Pomisli na gladiatorske igre (za zabavo občestva so posamezniki POBIJALI druge posameznike)… na boks (upam si trditi, da konkreten šport nikakor ni zdrav, še več – neposredno zmore ogroziti živetje v-spopadu-sodelujočega)… na bikoborbe, pasje/petelinje boje… in v vseh primerih boš zaznal SADIZEM ( = pridobivanje zadovoljstva /gledalcev/ na račun trpljenja nekih med-seboj-spopadajočih-se)! Da omenjeno gledalstvo ne bi bilo zmožno empatije (ugotavljanja čustvovanja borečih-se)? Daleč od tega, še kako ugotavlja trpljenje (ne nazadnje, na tej ugotovitvi celo temelji svoje uživanje), NI pa zmožno dopustiti tega, da bi to (ugotovljeno) trpljenje »seglo v notranjost«, da bi prizadelo (tistega, ki gleda), da bi ta, ki gleda, izkazal – uvidevnost.
Ne, ne, takšna ugotovitev NE velja samo za omenjene primere, velja na splošno, pa – če pomisliš, da je nekoč v športu štela sama igra (njena domiselnost, lepota), dočim danes šteje izključno rezultat (in je način, na katerega do tega rezultata dospeš, obstranska zadeva), potem…

Ko pa pomisliš na nekdanje suženjstvo, na (niti ne tako – časovno – oddaljen) aparthajd, na predsodke (temelječe na razlikah v spolih in spolni usmerjenosti, nacionalnih, političnih, verskih pripadnostih)… takrat zmoreš ugotoviti eno samo stvar, in to je: redki so tisti posamezniki, katere NEETIČNA izkazovanja zares motijo (in so za njih odpravo pripravljeni tudi same sebe žrtvovati), in katerih delovanja s časom pripeljejo do tega, da je vedno več takšnih, ki TOZADEVNO zavračajo neetičnost, da bi v končni fazi – taista NEETIČNOST obstala tudi v naprej (kadar slišim besede o »oportunistih«, zaradi katerih padejo spremembe – družbenih – stanj, na primer, mi gre na bruhanje, kajti ti »oportunisti« ne temeljijo na /lastnem/ zavedanju = razumevanju, pač pa so običajna NAGONSKA bitja = NEčlovek, ki niti lastnih pričakovanj NE zmorejo razumno oblikovati, kaj šele, da bi brzdali same sebe in se NE izkazovali v odvisnosti od LASTNIH STANJ, znotraj nekih, konkretnih okoliščin, po principu pogojnega refleksa)!

Biti uvideven NI biti-prizadet-zaradi-stanja-drugega-in-dati-to-kar-brezpogojno-NE-potrebujem, biti uvideven JE (po)deliti ( = upoštevati, skušati razrešiti) stanje nekoga drugega TUDI (ali predvsem) takrat, kadar niti zase ne vem, kako bom zmogel!

Vsaka žival zna biti sit-lev, in tozadevno »uvidevna«, dočim zmore dejansko uvidevnost, in tudi v stanju lačnega-leva izkazovati izključno človek-razumsko bitje. Taisto bitje, katerega je zmotilo tudi človejakožerstvo (ne samo suženjstvo in izločevanje na podlagi raznih predsodkov / pripadnosti) in tisti »naravni red«, znotraj katerega je vsakdo segal po uveljavljanju SVOJE pravice.

Žal, a takšen je »človeški« svet, katerega živimo!

Mimogrede (ko že imam vero na tapeti, zadnje dneve): koliko časa je potrebovala »vera«, preden je prenehala učiti o svet-je-takšen-kakršen-mora-biti-ker-ga-je-takega-ustvaril-bog ( in je, s takšnim izkazovanjem, zagovarjala = branila tako sužnjelastništvo, kakor socialno, in vse ostale, podobo  nepravičnosti)? Natanko toliko, kolikor je razum potreboval, da je povsem nasprotno mnenje TOZADEVNO uveljavil! Toliko o »veri kot podobi napredka«, o »veri kot podobi izkazovanja razumnosti, etičnosti, pravičnosti«! Pač, a vera je zgolj – izkazovanje občestva, in nič več!