Ajnštajnovi cvetki

Takoj na začetku, in v izogib slehernemu dvomu: Ajnštajn sodi med velikane, bil je um izjemnega formata, četudi NE genij (ta vrsta živetja namreč NE obstaja!), pač pa »zgolj« človek-razumsko bitje, a je, kljub svojemu razumevanju naravnih zakonitosti, izkazal – pomanjkanje vedenja o tistih, med katerimi je živel, o »človeštvu«, potemtakem. Vendar, da ne bo nekih nejasnosti, ni težava v tem, da Ajnštajn ne bi vedel (se zavedal) tega s kakšnimi ima opraviti, le – do pojasnila tega, KDO ali kaj ti »takšni« so, ni dospel! Zaradi česar je tudi izkazal v naslovu omenjeni cvetki, kateri dam v obravnavo malček kasneje, najprej pa…

Najprej poglejmo neke njegove izjave, s katerimi izkazuje – svoje (izrazito) odstopanje (razlikovanje) od tistih »ostalih« ( = občestva), pri čemer, priporočam, razmisli o tem, če kjerkoli drugod, znotraj katerekoli vrste živetja (naj bo živalska ali rastlinska, vseeno) najdeš tako, v kontradiktornosti (v medsebojnem izključevanju) izkazujočo se značilnost posameznika (v odnosu napram preostalim pripadnikom – ene in iste – vrste)!

(priznam, rad bi videl takšen čudež, glede na to, da so vrste opredeljene na temelju ISTOSTI značilnosti VSEH pripadnikov)

Že ko bi zastavil z njegovo, povsem preprosto, izjavo “Vprašanje, ki me včasih pripelje do nejasnosti: ali sem jaz ali so drugi nori?”, bi bilo dovolj, da bi z njo ponazoril POPOLNO NASPROTJE med načinom izkazovanja Ajnštajna, na eni strani, in vsega preostalega, na drugi, kajti – če niti toliko stičnih točk nisi zmožen ugotoviti, med dvema (primerjanima) vsebinama, da bi lahko na njih podlagi govoril o nečem SKUPNEM (zanemari, prosim, ob tem telo, noge, roke, usta… vsaka vsebina ima neko svojo »posodo«, in niti slučajno NISO od oblike te posode odvisne značilnosti konkretne vsebine… slepec je POPOLNOMA podoben kači, a je, kljub vsemu, KUŠČAR, kateremu so, zaradi živetja pod zemeljskim površjem, odpadle okončine… delfin je POPOLNOMA podoben ribam, a NE sodi med nje…), o nečem TISTEM torej, na osnovi česar bi bilo primerjano moč kot VSAJ PODOBNO ugotavljati (in ne kot med seboj POPOLNOMA NASPROTNO, različno, drugačno, če dopustiš to, kakopak, da je NEumnost /ali biti-nor, kakor želiš/ popolno nasprotje umnosti /ali biti-umen/)!

Kakopak je Ajnštajn konkreten stavek izjavil v šali, kajti – menim, da se je, ob vseh svojih dosežkih, zavedal lastnih značilnosti, torej tudi zmožnosti lastnega uma, pa…

Zavedal se je malodane vseh razlik, ki obstajajo med njim (dajmo ga tu, tega Ajnštajna, v podobi prispodobe umnega-posameznika uporabiti) in občestvom, in bi bilo nemogoče, ko se jih ne bi (zavedal), kajti v vseh svojih pojmovanjih ( = razumevanjih) se je izkazoval v popolnem nasprotju od občih »razumevanj«!

Tako, denimo, če se ustavim pri pojmovanju znanja, bolje v-okviru-učnih-programov-pridobljenega-»znanja«, ne morem mimo tega, da je Ajnštajn ugotovil “Edina stvar, ki ovira moje učenje, je moja izobrazba”! Skušajmo ugotoviti kaj je s tem mislil…

Je moč Ajnštajnu (ali kateremukoli razumsko delujočemu posamezniku) prisoditi prepričanje, da je moč dospeti do spoznanj na temelju NEVEDNOSTI, da je moč (katerekoli in vse) podobe NEVEDNOSTI obravnavati kot spoznanja, verodostojna, resničnim stanjem ustrezna spoznanja? Na način, denimo, ker ne vem o neki zadevi, potem si, preprosto, IZMISLIM »RESNICO« O NJEJ, in začnem verovati v taisto »resnico«?! Ter, kakopak, zaupati tako v sebe (v svoj način dospevanja do »resnic«), kakor tudi v svojo »razlago«?!

Daleč od tega – ko bi Ajnštajn tako funkcioniral, potem bi se izkazoval POPOLNOMA ENAKO, KOT SE IZKAZUJE OBČOST, kot se izkazujejo VSA verovanja, tudi tista, ki o »bogovih« govorijo! Potem NE bi »dvomil« o tistem kdo-je-nor, ker bi se nahajal na isti strani kot občestvo (bi bil enako »pameten« = NEUMEN kot SLEHERNI pripadnik občestva)! Potemtakem…

Potemtakem je povsem utemeljeno sklepati o tem, da je Ajnštajn temeljil na ZNANJU (na VEDENJU o nečem, na RAZUMEVANJU tega nečesa!), in je moč sklepati TUDI o tem, da je Ajnštajn imel v mislih »šolsko znanje«, torej tiste podatke, s katerimi (in ZGOLJ z njimi!) zmore razpolagati občost, taista občost, ki FORMALNO in predvsem DOMNEVNO izobrazbo /izobraženost/ ENAČI z DEJANSKIM ZNANJEM, Z DEJANSKIM VEDENJEM O NEČEM, Z DEJANSKIM RAZUMEVANJEM TAISTEGA NEČESA, čeprav – čeprav to »šolsko znanje« očitno NI BREZPOGOJNO MERODAJNO ZA UGOTAVLJANJE DEJANSKEGA VEDENJA!!! Ko bi bilo, merodajno, potem bi BILO SKLADNO z dejanskim vedenjem (razumevanjem), potem Ajnštajna ne bi motilo (to, šolsko »znanje«, ta šolska »izobraženost«)! Sila preprosto, mar ne?! »Edina stvar, ki ovira moje UČENJE (op.p. izobraževanje, spoznavanje, pridobivanje spo/znanj), je moja izobrazba (op.p. uradna naučenost, uradno, obče veljavno »znanje«).«

O tem sem že velikokrat pisal, zaman, kakopak, kajti – ni pomembno to, v kakšnih podobah se izkazujeta papiga in opica (ali katerokoli oponaševalsko nagonsko bitje), pomembno je to, da katerikoli oponaševalec zmore ZGOLJ PONAVLJATI, in še zdaleč NI zmožen ugotavljati verodostojnosti (resničnosti, njih skladnosti z dejanskimi stanji) tega »znanja«, s katerim se »ponaša«, kaj šele, da bi uspel na temelju taistega »znanja« do novih spoznanj dospevati! Pa čeprav bi bilo, takšno novo spoznanje, izkazano »le« v – zavračanju obstoječih razlag (»znanj«)!

Znanje, tisto dejansko, razumljeno, je zgolj in samo PODLAGA, na kateri zmore RAZUM(evanje) spoznavati, »odkrivati« svet! In je POPOLNOMA BREZ VREDNOSTI, v kolikor je bodisi NEdejansko ( = napačno), bodisi se nahaja »v rokah« NERAZUMSKIH BITIJ!

To Ajnštajnovo pojmovanje znanja napram »znanju« (»izobraženosti«) dopolnim s sledečim: »Pomembno je, da ne prenehate spraševati. Radovednost ni naključno dana človeku.«

Dobro, s to (navedeno) izjavo Ajnštajn izpriča tudi to, da ni najbolje poznal človeka-razumsko bitje kot neko specifično vrsto, kajti – ko bi ga (jo) poznal, potem bi se zavedal tega, da razum NIKOLI ne preneha spraševati, da se razum VEDNO ukvarja z iskanjem »v globino in širino«, da NE pristaja na dokončna, absolutna pojasnila (ne da bi predhodno ugotovil, kakopak na temelju dvoma v obstoječe = radovednosti glede novega, da je neko spoznanje zares dokončno… so namreč določene vsebine, katerim je moč dospeti-do-konca, vsaj po določenih vprašanjih, pa bi bilo nesmotrno, celo bebavo, spraševati se, denimo, o tem, če je voda zares mokra), dočim za občost velja POPOLNOMA DRUGAČE - ji že v zibeli položijo DOKONČNE »RESNICE«, pa VSAKDO, že od malega, »VE«, da je temu-tako-in-tako (običajno »ve« natanko tako, kot vesta ata-papagaj in mama-papagaj, pa še kak papagaj, ki se v bližini znajde in presodno vpliva na odraščajočega »vse-vedeža«)… ne nazadnje – nobeno verovanje NE bi moglo obstajati, ko bi občestvo drugače funkcioniralo (in ne oponaševalsko), ko bi premoglo DVOM in RADOVEDNOST (ter PREDVSEM razum, da ne bi svojega »firbca« izkazovalo v podobi kolikšno-ima-pa-on-plačo ali veš-kje-se-da-ceneje-kupit…)!

Da, RADOVEDNOST NI NAKLJUČNO DANA ČLOVEKU (in tovrstna radovednost, vodeča v NOVA SPO/ZNANJA, je dana IZKLJUČNO človeku-razumskemu bitju), kajti – brez nje, razumsko utemeljene, bi se svet nikamor ne premaknil, bi ničesar novega (nobenih odkritij, izumov…) ne bilo, bi še vedno živeli na izhodiščni način, in v izhodiščnih okoliščinah, ter izključno odvisni od produkta nagonske bebavosti = »višjih sil«!

Kdor ve, o čem govorim, ta tudi ve, da ne zmoreš »izklopiti« lastnih možganov, ne moreš poreči, denimo zdaj-ne-bom-o-ničemer-razmišljal-bom-počival, pač pa je resnica povsem drugačna: možgani so tisti organ, ki človeku POGOJUJE (narekuje) razmišljanje, ki mu, včasih, tudi spati ne pusti, dokler je določen problem v razreševanju, ki NIKDAR ne da miru (vselej nekaj išče, beza)… in, mimogrede: že res, da zmore umsko delo(vanje) krepko bolj izčrpati, kot izčrpa fizično, vendar je res tudi to, da so miselne operacije ZABAVA (ne neka vsiljena, neljuba aktivnost)!

In še zadnji navedek, ki priča tako o Ajnštajnovemu razmišljanju, kakor o njegovi popolni drugačnosti od občestva: “Le življenje, ki ga nekdo živi za druge, je vredno življenje.”

Kako popolnoma drugače od občega, od obče sebičnosti, ki izključno na temelju lastnega ugodja presoja »poštenost«, »pravilnost« sveta, ki zmore nenehno blejati tisti jaz-nimam, jaz-potrebujem, meni-pripada, in v njej VSAK posameznik teži k LASTNEMU imetju (pa mu imetje, samo po sebi, postane grdo takrat, kadar se v rokah nekih drugih nahaja, in ne v njegovih)!

Ne, Ajnštajn je ZARES bil popolnoma drugačen, in ZARES ni bil genij, pač pa »zgolj« ČLOVEK-RAZUMSKO BITJE, kar tisti, ki tvorijo občost, očitno, niso (če ne pozabim, da je ISTOST tisto, kar vrste opredeljuje, in NE drugačnost)! Razumevanja se namreč NE da (na)učiti, ne da se ga (pri)vzgojiti, pač pa – ali obstaja, kot zmožnost, ali pa ne, tretje možnosti NI! Pa tudi (če ne verjameš tej trditvi) – KDO/KATERI pa bi bili tisti, ki bi razne ajnštajne (na)učili razumevati, ko pa imajo (ti, razumski posamezniki) VSELEJ TEŽAVE (po vprašanju razumevanja) Z OKOLJEM, ko jim je dopuščeno misliti-po-svoje šele takrat, ko se že uveljavijo na nekih svojih področjih!!!?

Zdaj pa k naslovni temi, in najprej (resda že navajana, z moje strani) Ajnštajnova trditev:

»Samo dve stvari sta neskončni: vesolje in človeška neumnost, ampak za vesolje nisem povsem prepričan.«

Namenoma sem podčrtal besedo »človeška«, kajti zaradi taiste besede je moč sklepati o tem, da Ajnštajn NI VEDEL tega o čem (ali kom) govori!

Da ugotovitev obče NEUMNOSTI ni nekaj zahtevnega (je moč do nje zlahka priti, običajno se zapleta pri njenem pojasnjevanju, pri vzrokih… mimogrede: že stoletja ENE in ISTE vzroke omenjajo, že stoletja taiste »vzroke« razrešujejo, a – NEUMNOST še vedno ostaja NEUMNOST, potemtakem – očitno vzroki niso pravilno ugotovljeni, pa tudi razrešeni NE morejo biti!), to je dejstvo! In je dejstvo, da ga NI razumskega posameznika, ki o obči neumnosti ne bi vedel! Potemtakem je o njej vedel tudi Ajnštajn, in je PRAVILNO VEDEL (o sami neumnosti), vendar – prisodil jo je ČLOVEKU, pri čemer je pozabil eno samo »malenkost« (pač, možakar je bil predvsem fizik, ga, očitno, vprašanja s področja dvonogih bitij NISO toliko zanimala, posledično ga niso privlačila, da bi se z njih ugotavljanjem ukvarjal): Ajnštajn je pozabil na pravilo, ki govori o razvrščanju ZNOTRAJ VRST, potemtakem je pozabil na preprosto dejstvo, ki govori o tem, da ZMOREJO RAZUMSKO VRSTO TVORITI IZKLJUČNO RAZUMSKA BITJA, pa…

Ker je tudi samega sebe štel za ČLOVEKA (kar je dejansko tudi bil); ker je zase VEDEL, da zmore (raz)UMEVATI; ker je zase VEDEL kako pojmuje svet (in vse na njem, tudi sobivanje)… potem bi moral najprej pomisliti o sledečem: glede na to, da se absolutna večina teh, katere sem spoznal, IZKAZUJE POVSEM DRUGAČE, KOT SE IZKAZUJEM SAM – SODIMO V ISTO VRSTO?!

Zgolj to vprašanje (in posledično ugotovitev/odgovor v podobi tistega NE) mu je manjkalo, da bi svojo trditev zapisal pravilno, tako, da bi besedo »človeška« nadomestil z besedo »človejaška« (ali pa bi z nekim svojim, in NEmojim, terminom poimenoval potomce križanja med človekom in človečnjakom)!

Dajmo sedaj še drugo cvetko »na mizo«: »Človek začne živeti, ko lahko zaživi zunaj sebe.«

Skušajmo najprej ugotoviti KAJ je s to izjavo mislil, nato bomo skušali ugotoviti tudi to, ali je ta izjava na mestu (pri čemer poudarjam besedo »lahko«)!

Tudi Ajnštajn je imel oči, ušesa… in je videl, da vsi zmoremo živeti (govorim o dejanskem živetju in ne v prenesenem pomenu besede) IZKLJUČNO V SEBI, torej znotraj svojih teles. Potemtakem očitno NI mislil na neko iz-telesa-povzdvignjenost, na neko »dušo« (ali podobno bedarijo… mimogrede: Ajnštajnovo mnenje o veri kot religiji NI bilo najbolj simpatično – verujočim, pač, je tovrstna verovanja obravnaval v podobi verjetja v pravljice… je pa res, da je pisal tudi o povezavi znanosti in vere, češ da sama znanost brez vere nima moči, vendar – skušaj to »vero« pojmovati takole: če ne verjameš v to, kar počneš, potem ne boš uspel… obenem skušaj vedeti, da je Ajnštajn zelo resno obravnaval materijo/materialno, in je v okvirih tega materialnega obravnaval tudi znanje – v njegovi opredmeteni podobi, denimo v podobi spoznanj, ugotovitev, izkazanih tudi na način definicij, formul, uspešno izvedenih poskusov… pa skušaj upoštevati tudi to, da je svoj če ne VERJAMEŠ v to, kar počneš, dojemal v podobi ZAUPANJA V LASTNO /IN DEJANSKO/ ZNANJE, in nikakor v podobi ljubi-bog-pomagaj-mi-izpeljati-zadevo-do-konca!), pa – na kaj je mislil, če je vedel, da brez teles ne moremo obstajati, in če je vedel, da ne obstaja neka »duša«, ki bi zmogla, po svoje, (ven) iz telesa?!!

Obstaja ENA sama možnost razlage konkretne Ajnštajnove misli, in ta možnost je povsem skladna z njegovim “Le življenje, ki ga nekdo živi za druge, je vredno življenje.” In bi se dalo to razlago zapisati tudi takole: šele takrat, ko NISI samemu sebi najbolj pomemben, ko samemu sebi nisi merodajno (in zlasti NE edino) merilo, ko se zmoreš prilagajati skupnosti ( = biti uvideven, živeti na način, da najprej skupnosti prispevaš, šele nato od skupnosti prejemaš… in se na tak način NENEHNO izkazuješ, torej se izkazuješ z načelnostjo in z etičnostjo = biti uvideven do drugih = upoštevati te druge, njih potrebe, želje, interese, način živetja…), ŠELE TAKRAT ZAŽIVIŠ IZVEN SEBE, ŠELE TAKRAT LAHKO – ŽIVIŠ KOT ČLOVEK!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Temelj slehernega sobivanja, v kolikor le-to želi obstajati in obstati, in to početi na urejen, nemoten način, je UPOŠTEVANJE DRUGIH, je PRILAGAJANJE SEBE SKUPNOSTI (kakopak, v konkretnem svetu, v katerem sta dve povsem nasprotujoči si vrsti, tudi takšno prilagajanje človeka NE more biti brezpogojno, ne nazadnje – ko bi se človek ravnal po pravilih/načinih občestva, potem dandanes nihče svinjaka sploh omenil ne bi, ker bi bil ves svet, in vse na njem, en sam svinjak – potemtakem NEsvinjaka sploh poznali ne bi, ne bi niti v teoriji mogel obstajati)!

Prav, v to ne morem podvomiti, potemtakem – v čem se ta izjava izkazuje kot »cvetka«? Zgolj v eni »malenkosti« (ki, spet, temelji na Ajnštajnovem NEpoznavanju dejanskega stanja v okviru dvonogih-v-oblačila-odevajočih-se), konkretno v besedi »lahko«. Pojasnim…

Obravnavajmo IZKLJUČNO odraslo osebo ( =človeka), ne nekega otročiča, ki sveta niti ni začel spoznavati, kaj šele, da bi o njem (in tudi o sobivanju) kaj vedel. In trdim sledeče: človek NIMA izbire, ni mu dano odločati (v smislu lahko bi ali lahko ne bi), človek NE da »lahko-živi-izven-sebe«, ČLOVEK MORA TAKO ŽIVETI, ker drugače ne zna, ker je drugače nezadovoljen (nesrečen) s samim seboj (zaradi samega sebe)! In človeka lahko zgolj »čas« (dovolj doživetih izkušenj z občestvom) pripelje do tega, da se umakne v »osamo« (pri čemer je še VEDNO na voljo vsem, katere kot vredne njegove volje prepoznava = ljudem, ki poslujejo na enak način, kot posluje on sam!).

Res je, empatija je obča danost (res je tudi, da se da prepoznavati-čustvovanja NAUČITI!), a je res tudi to, da biti uvideven = sočustvovati (dejansko, ne v podobah občega RIPanja in podobnih bebavosti!) = biti prizadet zaradi stanja nekoga drugega = biti nezmožen sam zadovoljno živeti, če ob tebi nekdo trpi… NE, tega pa se NE da (na)učiti, pač pa ta zmožnost obstaja v podobi NARAVNE ZMOŽNOSTI, odvisne od same zasnovanosti, konkretno – od razumske zasnovanosti, kajti – kako bom razumno obravnaval svet, če ne bom upošteval VSE, kar se mi na tem svetu izkazuje (tudi in predvsem drugačnosti, različnosti), kako bom razumsko obravnaval svet, če ne bom upošteval (tudi) čustvovanj, torej nekih konkretnih stanj, ki pričajo o ne/zadovoljstvu, o ne/zaskrbljenosti, o ne/strahu, ne/sovraštvu… kako bi zmogel razumsko obravnavati svet, ko se ne bi zavedal tudi tega, da čustvena izkazovanja govorijo o nekih konkretnih ravnanjih, s katerimi se lahko nekdo (naknadno) izkaže… ne bi mogel, razumsko obravnavati sveta, ne bi mogel niti tega domnevati, kaj se bo zgodilo (na temelju zastavljenih izkazovanj) čez desetletje, dve, čeprav – VEM, in zmorem izkazati, da VEM tudi o takšnih stvareh, in da VEM za naprej (in ne za nazaj, ter popolnoma napačno, tako kot občestvo), zahvaljujoč – zmožnosti razumevanja, dejstvu o biti-razumsko-bitje!

Čemu sem izpostavil ti, obravnavani, »cvetki«? Preprosto – kot izkaz tega, da celo še tako velik um NE zmore dospeti do ustreznih pojasnil (odgovorov), v kolikor svoje obravnave ne temelji na ustreznem vedenju (poznavanju nečesa, tistega obravnavanega, pač)… in mu tudi siceršnje in PRAVILNO ugotavljanje nekih izkazovanj (denimo obče neumnosti, neodgovornosti, sebičnosti…) NE zmore nadomestiti – odsotnosti predhodnega (s)poznavanja (ugotavljanja)! Kakor tudi, obratno, znanje NE zmore nadomestiti razum(evanj)a!