Ne
dvomim, da je Ajnštajn dobršen del svojega življenja izkazoval začudenost nad
občimi, in je to počel vse do tedaj, dokler ni ugotovil – obče bebavosti! In
dvomim, da bi ostal tiho, ob današnjih bebcih, ki… po eni strani »vedo« o
(Ajnštajnovi) teoriji relativnosti, po drugi strani pa govorijo o brezpogojnosti,
pa čeprav zgolj v podobi »materinske ljubezni«, kajti…
Ti dve
vsebini ne samo, da sta si med seboj različni, pač pa se, s to svojo
različnostjo, celo IZKLJUČUJETA (ne dopuščata druga drugi pravico do obstoja)!
Pa teorija relativnosti govori o tem,
da JE VSE RELATIVNO, da se VSE spreminja (v odvisnosti od okoliščin),
da ni NIČ DOKONČNEGA (NEspreminjajočega se, od okoliščin NEodvisnega), dočim
trditev o obstoju BREZPOGOJNE »materinske ljubezni« govori o absolutnih
stanjih, govori o tem, da nekaj obstaja
KOT DOKONČNO, NESPREMINJAJOČE SE, in da okoliščine (njih spreminjanje) na
taisti nekaj NE delujejo!
Kakopak,
ne samo da menim, pač pa sem prepričan, da – ima prav Ajnštajn, in ne »demokratični«
BEBCI!
Zastavimo
z vodo. Rad jo imam (prija mi). Ne samo, da jo potrebujem za lastno preživetje,
za vzdrževanje higiene, ne samo, da mi omogoča potovanje, mi omogoča porajanje
energije… rad jo imam tudi zaradi tega, ker me osveži (ko jo pijem), in mi
potrebo poteši (ko sem žejen)! Vendar…
Popolnoma
vseeno mi je, ali me voda osveži in odžeja tako, da iz »svoje« pipe v »svoj«
kozarec natočim, in »SVOJO« vodo (po)pijem… ali pa mi nekdo drug (in pri njem)
taisto naredi, in mi z neko »NJEGOVO« vodo postreže. Ne nazadnje, z užitkom jo
bom pil tudi iz dlani, ali pa jo kar srebal neposredno iz potoka. Obenem pa…
Obenem
pa imam vodo rad tudi takrat, kadar NEPOSREDNO ničesar od nje nimam, pač
pa zgolj uživam, ko gledam kako preskakuje prek kamenčkov, kako se njeni
tokovi, vrtinci igrajo z listom, vejico, ko poslušam njeno šumenje…
In vse
to zapisano pomeni, da tisti MOJA voda ne
igra nobene vloge pri tem, ali imam vodo rad ali ne! Pač pa jo imam rad
vedno in povsod, in jo imam rad zaradi
NJE SAME, zaradi vsebin, ki jo tvorijo (sestavljajo), zaradi vsebin, s katerimi
se izkazuje! Zaradi tega, ker – pač, JE TAKŠNA, KAKRŠNA JE!
»Vsaka
mati ima rada SVOJEGA otroka« in, bojda, je »materinska ljubezen brezpogojna«. Grozovito BEBAVO sklepanje, ki niti
predmeta imeti-rad NE prepoznava. In ga bomo skušali skupaj prepoznati…
Že
ničkolikokrat sem zapisal, da je v nagonskem svetu VSAK imeti-rad temelječ na imeti rad samega SEBE, in da drugače NE more biti, ker je
slednje izkazovanje nagonskih bitij opredeljeno skozi nagone, obenem pa so
taisti nagoni usmerjeni v preživetje (močnejših, spretnejših) posamičnosti in v
zagotavljanje OBSTOJA VRSTE!
Kadar
imam-rad-vodo, takrat imam rad VSAKO vodo (ki ustreza vsebinam tiste
vode, katero imam rad) in jo imam (to VSAKO-vodo) rad v vseh okoliščinah in
v neodvisnosti od tega, čigava je.
Kadar imam rad OTROKA, takrat imam
rad NJEGOVO nepotvorjenost, spontanost, iskrenost, NJEGOVO radoživost,
igrivost, NJEGOVO krhkost, nežnost, dobroto… potemtakem imam rad NEPOTVORJENOST, SPONTANOST,
ISKRENOST (ter vse ostale, v konkretnem primeru naštete značilnosti)…
potem imam TAISTO RAD SAMO PO SEBI, in
ne glede na to, v kakšni podobi se prikazuje, in še manj v odvisnosti od tega,
ali si to, kar imam rad, lastim, ali si ga lasti nekdo drug… pomeni, da imam rad VSAKO posamičnost, vsako podobo,
ki se na zapisan način izkazuje, tako otroka, kot odraslo osebo (ali ptico,
cvet, potok…)!!!
Potemtakem:
ko bi VSAKA mama ZARES imela rada OTROKA,
potem bi imela rada VSAKEGA otroka, kateri se z zapisanimi pozitivnimi
značilnostmi izkazuje… in NE zgolj SVOJEGA! Potemtakem…
Potemtakem
v zvezi »moj otrok« (na tej povezavi temelji obravnavan imeti rad) odločujoče deluje tisti MOJ!
Rad/a imaš to, da nekaj (otrok) TEBI pripada, da je TVOJE, da si ti (zavoljo
tega pripadajočega) v SEBI-zadovoljnem-stanju (v podobi matere in
materinstva)! Obenem pa…
Mar ni
zanimivo, to, da – kadar imaš nekaj (zares) rad, takrat predmet svojega
imeti-rad želiš »OB sebi«, dočim – vrag ga vedi, čemu večina staršev komaj
dočaka trenutek, da se njih otroci osamosvojijo in gredo na svoje ( =
STRAN od teh silno »ljubečih« vseh)! In naj bi šli »na svoje« zato, da bosta ata
in mama spet lahko živela (po svoje, kakor njima prija, in BREZ
OBVEZNOSTI, porojenih s starševstvom)?! Je, morda, tem takšnim bolj pomembno
živeti-po-svoje kot imeti-rad-OTROKA?!
Dajmo
malček še o »brezpogojnosti«…
Kadar
imaš »rad« nekaj, in ne glede na to, ali je ta nekaj DOBER ali SLAB, pošten
ali NEpošten, dobronameren ali ZLOBEN… takrat
izpričuješ najprej to, da NE razlikuješ med vsebinami, da TI JE POPOLNOMA
VSEENO glede teh vsebin, da si (posledična ugotovitev) tudi sam tak (malo dober, malo slab, malo dobronameren, malo
zloben), da, potemtakem – NISI najbolj
verodostojno MERILO ETIČNOSTI! In s takšno »ljubeznijo« se, menda,
izkazuje tudi »bog«… ki se izkazuje tudi z »ljubeznijo« v podobi osvobodil-sem-vas-zato-mi-morate-slediti,
čeprav, absurd: ta ista (in na tak način izkazana) »ljubezen« NI brezpogojna, prav nasprotno,
še kako POGOJUJE (ZATO, ker sem-vas-osvobodil, mi MORATE SLEDITI = me imeti »radi«),
obenem pa…
Obenem
pa sleherna trditev o BREZPOGOJNOSTI zgolj bebavost izpričuje, ker
dejanskih stanj NE upošteva (pa zanemarim, ob tem, vprašanje
kako-za-vraga-si-me-osvobodil-kako-za-vraga-sem-svoboden-če-pa-ti-MORAM-slediti-te-upoštevati-te-imeti-»rad«…
mimogrede: vsa prizadevanja obče bebavosti o nujni-privzgojitvi-»ljubezni«-do-»domovine«-jezika-plemenskih-poglavarjev
so zgolj izkazovanje taiste bebavosti, ki je prepričana, da se je moč
čustvovanja naučiti, da ni nekaj samonastalega, in odvisnega od konkretnih
okoliščin)! Obenem pa…
Obenem
pa takšna »ljubezen« govori o tem, da ima »bog rad« tiste, kateri MU SLEDIJO
(in sploh NI pomembno to, kakšni ti sledilci so), potemtakem natanko tako, kot
to počne sleherna NAGONSKA pamet (in »bog« JE rezultat NErazumevanja
obstoječega, rezultat NErazumskosti = nagonskosti), ima rad PRIPADNOST NJEMU, ima »rad« te svoje predmete
(svojega) imeti-rad V LASTI. In mu bolj kot vsebina (dejanska vrednost sleherne
posamičnosti) šteje – KOLIČINA pripadajočega! Jap, UBOGA takšna »ljubezen«!
In, če
se povrnemo k »materinski ljubezni« (ne pozabi, ta »ljubezen« je pod
GROMOZANSKIM vprašajem, že po vprašanju koga-imaš-zares-rad/a-SEBE-in-SVOJE-materinsko-stanje-ali-/svojega/-OTROKA),
pa zapišem – če ima mati rada SVOJEGA
otroka BREZPOGOJNO, če ga ima rada ne glede na to, ali je dober ali zloben,
pošten ali nepošten… potem GA NE MORE IMETI RADA ZARADI KONKRETNIH ZNAČILNOSTI
(VSEBIN) TAISTEGA OTROKA, PAČ PA GA IMA »RADA« ZGOLJ ZARADI TEGA, KER JE N J E N, ker NJEJ PRIPADA (je
NJENA LAST, je NJEN način izkazovanja, je NJENA izpolnitev enega temeljnih
nagonov, nagona usmerjenega v ohranitev vrste)!
Pač,
različne vsebine, vrste, sodelijo ta svet, zvečine primitivne (po vprašanju
umske razvitosti), pa – ni vrag, čemu si tudi želva ne bi smela razlagati, da
je njena »materinska ljubezen« brezpogojna? Ne nazadnje – dolge so razdalje,
katere mora preplavati, da v nekem pesku izkoplje jamo, in da vanjo jajca
izvali… ups, pa še zakopati mora, to jamo, in to, zagotovo, ni »mačji kašelj«,
pri ugotavljanju njene »brezpogojne« (in IZKLJUČNO nagonske) »ljubezni«!
In, za
zaključek:
Res je,
nenehno zapisujem, da takrat, kadar imaš ZARES rad, takrat imaš rad natanko takšno,
kakršno je (ne pričakuješ ali celo zahtevaš, da se predmet tvojega
imeti-rad spreminja tebi na voljo!)… vendar to NE pomeni tega, da NE ločuješ
med vsebinami (in imaš »rad« tako dobroto, kakor tudi ZLOBO), pač pa,
preprosto, pomeni to, da – takrat, kadar se konkretne vsebine izkazujejo
DRUGAČE od tistih, katere IMAŠ RAD, takrat, pač, bodisi skušaš vplivati na
SPREMINJANJE teh IZKAZOVANJ (in NE samega njih izkazovalca), bodisi dospeš do
ugotovitve, da – slabega, napačnega NE moreš imeti rad!
Ni komentarjev:
Objavite komentar