Sedem korakov odpravljanja psihičnih težav

Najprej poudarim dve stvari, ki sta tistim REDKIM, kateri ZARES VEDO o psihi (in zdravljenju) samoumevni, ostalim pa nista…

Prva: kadar govorim o ODPRAVLJANJU psihičnih težav, takrat govorim o OZDRAVITVI (o dokončnem znebiti-se-psihične-obolelosti), potemtakem govorim o težavah (boleznih), nastalih na podlagi delovanja okolja na posameznika, kajti – bolezni, temelječih na porušenju biokemičnega ravnovesja organizma NI moč odpraviti (ozdraviti), pač pa jih je moč le obvladovati, jih držati pod nadzorom (z zdravili pomagati organizmu, konkretno možganom, do tega, da je omenjeno ravnovesje kolikor toliko vzpostavljeno).

Druga: za ozdravitev (odpravo) psihične bolezni POTREBUJEM ZMOŽNOST RAZUMEVANJA tako terapevta, kakor tudi obolele osebe (pomeni, da morata biti na obeh straneh terapevtskega postopka razumsko zasnovani bitji, in pomeni, da mora obolela oseba izkazovati vsaj kanček zmožnosti razumskega delovanja), kajti – kakor je bolezen nastala s pomočjo besed (besede so bila edina orodja, s katerimi je okolje oboleli osebi sporočalo o tem, kakšna mora biti, da bo okolju-sprejemljiva, pomeni, da so na temelju teh besed /in v njih podobah/ nastala tudi prepričanja, na temelju katerih JE OBOLELA OSEBA izpolnila pričakovanja okolja in postala OKOLJU ENAKA, prepričanja, v okviru katerih se obolelost izkazuje), tako tudi NI drugih orodij za spremembo prepričanj, kot so besede.

Ko spremljam številna oglaševanja sodobnih »terapevtov«, ki, vsi po vrsti, ponujajo »svetovno uveljavljene« metode, in zagotavljajo čudežne-rezultate-v-instant-podobah-»zdravljenja«, pomislim na neka srednjeveška stanja, na nek voz, okinčan s številnimi izkazi magične moči (njegovega lastnika), »parkiran« na nekem vaškem trgu, in z voza nek »čarodej« zbrani množici ponuja svojo čarobno-vodico, ki bo, po nekajdnevnem pitju, »odpravila vse vaše težave«! In pomislim, kakopak, na razočaranje taiste množice, ki po tistih nekaj dnevih pitja »čarobne vodice« ugotovi, da je nasedla – šušmarju!

(Kakopak, so izjeme, ne samo nekoč, tudi danes, so namreč tudi takšni, ki – zahvaljujoč lastni neumnosti in VEROVANJU v čarobnost posameznih stvari – zberejo toliko nekega samoprepričanja, da se jim ozdravitev dozdeva…).

Bistvene razlike med srednjeveško množico in srednjeveškimi šušmarji, in današnjo množico ter današnjimi šušmarji namreč ni – tako v preteklosti, kakor danes, (absolutno) večino tvorijo NErazumska bitja!

Psihoterapija NI tržna dejavnost, ni neka storitev, ki jo smeš ponujati povprek, četudi se dandanes (kakor tudi v omenjenem srednjem veku) »terapevti« izkazujejo prav na tak način! In obča neumnost takšno njih izkazovanje tudi omogoča, kajti – da je šušmar lahko uspešen, za to potrebuje neumne, ki mu nasedajo! Ob čemer je sila pomembno sledeče: REDKI so tisti, ki so zmožni psihično obolelost diagnosticirati ( = ugotoviti konkretno VRSTO bolezenskega stanja), da je moč posledično ugotovljeno bolezen (na njej ustrezen način) obravnavati,  in redki so tisti, ki jo dejansko tudi (o)zdravijo!

Sam terapevtsko obravnavo pojasnjujem v podobi sedmih korakov (faz), med katerimi je vsak na svoj način odločujoč v odnosu do končne ozdravitve.

Prvi korak: dopustiti možnost tistega nekaj-je-narobe

Za psihične bolezni NE velja tisto, kar po načinu zaznavanja velja za telesna obolenja! Le-ta lahko, vsaj zvečine, dokaj hitro opazimo, dočim je pri psihičnih obolenjih zadeva podobna tistemu »zahrbtnemu« (nebolečemu) raku, katerega opaziš (v kolikor ne hodiš na priporočljive – kontrolne – preglede) šele takrat, ko je že prepozno za ozdravitev.

Kakopak, sleherno psihično izkazovanje se odraža v podobi nekih ravnanj (izkazovanj) obolele osebe, pomeni, da je psihično obolelost moč zaznati, a jo je moč zaznati le tistim (redkim), ki ZARES vedo o naravnih izkazovanjih in so zmožni logičnega ugotavljanja!

Res je, so tudi stanja, katera zmore ugotavljati celo NErazumsko občestvo, denimo alkoholizem (sam alkoholizem NI psihično obolenje, pač pa je zgolj POSLEDICA oz. način izkazovanja obolelosti, kar, z drugimi besedami, pomeni to, da sama odprava pitja NI tudi odprava psihične bolezni/okvare, pač pa je zgolj odprava neke POSLEDICE, sprememba načina izkazovanja obolele osebe in, posledično, odprava tistih nekih – sprotnih – težav, s katerimi se alkoholik in njegovo okolje srečujeta in ki izvirajo iz same alkoholiziranosti), kajti – kaj je lažje videti, kot to, da mora nekdo zjutraj, na tešče, seči po določeni meri alkohola, da sploh zmore začeti funkcionirati, ali to, da je nekdo vsak dan opit (pri čemer se jutranje-seganje-po-alkoholu večini zdi celo kot nekaj normalnega, in v njem NE prepoznavajo potrebe organizma = zasvojenosti!)?! In celo v primeru alkoholizma (torej VSEM načeloma opaznega stanja) alkoholik potrebuje kar nekaj časa, preden popusti tistim, ki ga prepričujejo v to, da je z njim nekaj-narobe!

Redki, ampak res, v PROMILIH (v odnosu do celote = občestva) so tisti, ki so zmožni SAMI ugotoviti, da je z njimi, po psihičnem vprašanju, nekaj narobe, dočim se absolutna večina svojih okvarjenosti sploh NE ZAVEDA (in se okvarjenosti obolelih NE zaveda niti njihovo okolje!), kajti…

Do psihičnih bolezni, temelječih na delovanju okolja v odnosu do posameznika, prihaja postopoma (torej skozi daljši čas), obenem pa do njih prihaja v okviru običajne, občestvu samoumevne »vzgoje« ( = dresure), s katero občestvo posameznika oblikuje v sebi enak primerek.

Predstavljaj si nekega otročiča, denimo, ki sveta še začel ni spoznavati, kateremu je neposredno okolje EDINI VIR pridobivanja informacij o svetu… (na)učil se bo izključno tistega (in tako), kar (in kakor) zna to neposredno okolje. In se bo naučil tudi tega, da bo vedel-za-obstoj-bogov, in da mu osvojitev takšne »resnice« NE bo neposredno povzročila psihične okvare (ta otročiček namreč še nima oblikovanega nekega svojega mnenja, o bogovih, denimo, pomeni, da mu mnenje okolja ne more ogrožati njegovega mnenja, ga mnenje okolja ne more siliti v to, da spremeni svoja stališča, posledično ravnanja, da spremeni samega sebe), mu jo bo pa povzročila posredno, saj mu bo (najprej na področju bogov in razlage sveta z bogovi, kasneje pa tudi na drugih področjih – za psihične težave oziroma njih posledice = stanje psihe je namreč značilno, da se s časom večajo, da se psihično stanje kot tako s časom slabša) onemogočila delovanje razuma (odpravila mu bo potrebo po ugotavljanju, eno temeljnih značilnosti razumskega delovanja), ker – kaj bi sploh razmišljal o neki (katerikoli) stvari, če pa so mi »resnico« o njej že odkrili, so me že zdresirali v neko PREPRIČANJE, potemtakem ŽE »vem«!

Obstaja cel kup obsesivno-kompulzivnih motenj (določeni načini ravnanj) in prepričanj (občestvu povsem normalnih), ki pričajo o psihični obolelosti, a so občestvu – povsem samoumevne(a)! Pa…

Če nekdo VSAK dan malodane generalno (o)čisti stanovanje, to počne zaradi tega, ker je »redoljuben«, ali »ker ima preveč časa«… če morajo biti stvari pri nekom postavljene točno na nekih posebnih mestih (bog-ne-daj-da-so-za-milimeter-premaknjene!), je tudi »redoljuben«… če si mora nekdo po vsakem prijemu-nečesa (z milom) umiti (včasih celo z razkužilom razkužiti) roke, pač »skrbi za higieno«… če nekdo trdi tisto, kar trdijo tudi ostali, in sploh ni zmožen niti pogovarjati se (razmišljati o njej) o svoji trditvi, je, pač, »načelen«… in šele zmožnost ugotovitve POTREBE po takšnem izkazovanju (torej na temelju ugotovitve nujnosti nekega izkazovanja, v odnosu do konkretnih, praktičnih okoliščin) je tisto »orodje«, s pomočjo katerega lahko ta, ki ugotavlja, prepozna psihično obolelost!

Da (in podobno, kot pri alkoholizmu): vsi tisti »terapevti«, ki odklanjajo zgolj te obsesivno-kompulzivne motnje, v bistvu odklanjajo le načine izkazovanja psihične obolelosti, dočim do same obolelosti sploh ne sežejo!

Kakorkoli že, v kolikor želiš doseči svojo psihično ozdravitev, potem moraš obvezno (in najprej) dopustiti to možnost, da je s teboj nekaj narobe (čeprav se samemu sebi razlagaš kot povsem normalnega)!

Drugi korak: dopustiti potrebo-po-spreminjanju-samega-sebe

Nič mi ne pomaga sama ugotovitev tistega z-menoj-je-nekaj-narobe, če se NE odločim ta narobe tudi spremeniti, ga odpraviti! V takšnem primeru (če se ne podam odpravljati ta narobe) ravnam natanko tako, kot ravnam kadar vem za neko svojo telesno bolezen, a ničesar ne naredim, da bi jo (o)zdravil, pri čemer obstaja, pri telesnih obolenjih, možnost tega, da bo organizem SAM odpravil nepravilno stanje, dočim pri psihičnih obolenjih možnosti samoozdravitve NI (možnosti za to, da se bo psihična bolezen sama od sebe odpravila, da bo prenehala obstajati)!!!

(Tudi tisto obče prepričanje o času, ki vse pozdravi, zmore biti krivo, takrat, ko so določene psihične okvare že ugotovljene, za to, da izbruhne nek brejvik!)

Potemtakem MORAŠ takrat, kadar dopustiš možnost tistega nekaj-je-narobe, narediti potrebne korake: iti k splošnemu zdravniku, mu opisati svoja izkazovanja in od njega pridobiti napotnico za specialista… ta specialist se zmore izkazovati bodisi v podobi nekega posameznika, dejansko ZMOŽNEGA tako diagnosticiranja, kakor tudi zdravljenja, bodisi v podobi neke institucije, delujoče prav v te namene (v Ljubljani sta, denimo, za diagnosticiranje zanesljivo usposobljena t. im. EKI = Enota za krizne intervencije,  in bolnišnica Polje)… in šele naknadno, torej po že postavljeni diagnozi (opredelitvi vrste obolenja) je na vrsti – odhod k lečečemu zdravniku (k nekemu specialistu, ki bodisi sam prevzame zdravljenje, bodisi ponudi seznam dveh, treh terapevtov – za katere VE, da SO USPEŠNI v svojem delovanju)! Prek »malih oglasov« in podobnih podob samopromoviranja dandanašnjih šušmarjev, tozadevnih terapevtov, tovrstnih bolezenskih stanj NI priporočljivo »razreševati«!

Predvsem pa: znotraj tega koraka MORAŠ SAMEGA SEBE PREPRIČATI V TO, DA BOŠ ŠEL DO KONCA (do ozdravitve), da boš šel tudi prek vseh tistih (svojih) čustvenih stanj (preprek), ki se ti bodo kot tebi neljuba izkazovala, in te pripeljala celo do (občasnega) obupa (občutka nemoči), ali do trenutkov (tvojega) izkazovanja agresivnosti (odpora napram poseganju terapevta)!

Tretji korak: izbira terapevta

Pri tem koraku je zelo pomembno sledeče: tistemu, kateremu se boš prepustil v zdravljenje, MORAŠ ZAUPATI, kajti taisti bo od tebe zahteval določeno sodelovanje, taisti te bo (s tem, ko boš sodeloval) vodil do tebi neljubih (čustvenih) stanj (predstavljaj si, da si hiša, in stojiš na nekih – svojih – temeljih… kar PREPRIČANJA NEUMNOSTI tudi SO… in ti nekdo skuša te temelje zamenjati z novimi: pri vsakem posegu v temelje, pri vsakem njihovem spodkopavanju se boš bal za lastno varnost, nekdo s svojim ravnanjem posega v TVOJO statičnost/stabilnost, pomeni, da, če ne ve, kaj počne, utegne tebe kot hišo tudi zrušiti… ti tvojo bolezen le še poslabšati!).

Kadar NE poznaš neke konkretne osebe (terapevta), da veš o njenem uspešnem terapevtskem delovanju (in vedeti, praviloma, sploh ne moreš, kajti vsi, ki se, tako ali drugače, dejansko in zgolj tozadevno, izkazujejo na področju zdravljenja psihičnih obolenj, VSI izpostavljajo neke svoje uspešne metode, neka svoja uspešna izkazovanja… pa se tako izkazujejo tudi prek malih-oglasov-predstavljajoči-se-šušmarji!), pač pa si »obsojen« na to, da verjameš specialistu v tem, da so na seznamu terapevtov (katere ti je v izbiro ponudil) zares samo takšni, ki zares ozdravijo… takrat se, pač, odločiš na osnovi nekih subjektivnih dejavnikov, pa, denimo, če meniš, da bo terapevtka bolj razumevajoča (kot terapevt), se odločiš za terapevtko… ali pa izbiraš po starosti terapevtov (in v okviru domneve, da bolj-kot-je-star-več-izkušenj-znanja-ima)… ali zgolj po tem, koliko je prostor, v katerem bo terapija potekala, oddaljen od tvojega bivališča… a v vsakem primeru velja to, da v kolikor (zaradi kateregakoli vzroka) ne boš sodeloval s terapevtom ( = tudi upošteval njegove napotke), ti terapevt NE bo mogel v ničemer pomagati!

Četrti korak: iskanje izhodišča obravnave

Zapisoval sem že, da sam terapije NE izvajam na način, da mi obolela oseba pove s kom (s čem) ima težave, da NE vrtam v (obstoječe) rane oziroma tega ne počnem neposredno, pač pa grem po daljši, (sebi) težji, dlje časa trajajoči, vendar za obolelo osebo prijaznejši poti, pa – najprej (po)iščem neko točko, iz katere bom zdravljenje zastavil.

Iskanje takšne točke poteka v podobi povsem običajnega pogovora o življenju kot takem, torej o življenju nasploh (in ne o konkretnem življenju obolele osebe, NE o njeni preteklosti/sedanjosti, torej NE o tistih vsebinah, katere pojmujemo kot intimne). V bistvu obolela oseba med pogovorom z menoj nekaj časa sploh NE ve, da se pogovarjava (tudi) o njej, potemtakem se v tej fazi pogovora NE more počutiti neprijetno (kakorkoli ogroženo)! A ta, obolela oseba NE ve tudi tega, da VSE psihične obolelosti, nastale v okvirih delovanja okolja na posameznika, TEMELJIJO NA POJMOVANJIH ( = PREPRIČANJIH) TAISTEGA OKOLJA, torej na prepričanjih, katera okolje vsili posamezniku (razumsko zasnovanemu!) in ga s tem spremeni v njegovih izkazovanjih (mu, s tem, povzroči psihično obolelost)!

Včasih zadošča dan, dva pogovora, pa je že moč, ob nekem srečnem naključju, priti do takšnega (z realnostjo in etičnostjo neutemeljenega) prepričanja. Včasih pa se je potrebno pogovarjati tudi tedne, morda mesec dni, da te (konkretno mene, v podobi tistega, ki nudi pomoč) določena trditev »zbode v ušesa«.

Mimogrede: s prepričanostjo samo po sebi ni nič narobe, takrat, kadar zmoreš neko trditev (neko teoretično vedenje) izkazati tudi v praksi, in jo kot vsem-/ter-predvsem-etičnosti/-sprejemljivo dokazati (da, tu je velika težava, kajti občosti so povsem neetična ravnanja povsem samoumevna, so ji povsem normalna, kajti nagonska občost se odziva okoliščinam primerno, in se odziva IZKLJUČNO po sistemu kakor-je-meni-najbolje), dočim je prepričanost v podobi nekega trmastega, nepopustljivega vztrajanja pri svoji – in v praksi ter zlasti v odnosu do vseh in do etičnega NESPREJEMLJIVI – »resnici« že IZKAZ PSIHIČNE OBOLELOSTI (četudi je povsem skladno z mnenji okolja)!!!

(Mnenja, ravnanja občosti so IZKLJUČNO merilo za ugotavljanje NEPRAVILNEGA!)

Mimogrede (a prav nič NEpomembno): znotraj tega koraka, torej na osnovi pogovora z obolelo osebo, zmorem in POTREBUJEM ugotoviti ali je ta oseba sploh zmožna razumskega izkazovanja, kajti – nič mi ne pomaga domnevati o tem, da je razumsko zasnovana, če je že tako obolela, da ni zmožna slediti/razumevati/sprejemati moje razlage, neke objektivno oblikovane argumente… in mi prav nič ne pomaga še tako uspešna metoda zdravljenja, če je oseba nagonsko bitje, pa lahko takšno bitje le predresiram iz enega prepričanja v drugo /s čemer se sam NE ukvarjam!/, namesto da bi jo /z ozdravitvijo/ oblikoval v suvereno bitje, zmožno odgovornega mišljenja, odločanja in ravnanja…

Peti korak: izkazovanje nesprejemljivosti prepričanja

Ko že dospem do neke izhodiščne točke (teh točk je sicer lahko več, in je njih število odvisno od teže obolenja… pri določenih osebah gre le za eno – sam temu tako pravim – psihično zakrčenost, spet pri drugih lahko obstaja več takšnih zakrčenosti… in vsako je potrebno samostojno obravnavati!), takrat se znajdem pri tem, da moram znati oboleli osebi dokazati to, da so povsem dopustna (celo potrebna) drugačna izkazovanja (nekih drugih oseb) do vsebin, do katerih se obolela oseba izkazuje izključno po vsiljenih ji navodilih ( = prepričanjih), da so ta drugačna izkazovanja logično in etično celo EDINA SPREJEMLJIVA, in ji to lahko dokažem samo v primeru, da poznam tako naravna stanja (da, dokazujem, tej oboleli osebi, tudi s prikazovanjem izkazovanj majhnih, od okolja še NEpokvarjenih otrok, kakor tudi s prikazovanjem podob iz sveta živali… oba svetova, svet majhnih-in-še-NEpokvarjenih otrok, kakor svet živali, sta podobi tistega NARAVNEGA), kakor ji dokazujem tudi s podobami iz konkretnega življenja (pa naj gre za »zgodovinska« ali tekoča stanja, vseeno), in ji obvezno dokazujem na način ugotavljanja etičnosti obravnavanih ravnanj (primerov).

In tu nastopi pomembnost zmožnosti obolele osebe, da se vsaj deloma razumsko izkazuje, kajti – v kolikor NIKJER NI ZMOŽNA celovitega vpogleda, razumevanja… potem tudi načelnosti ( = etičnosti) NI zmožna, potem ji moja dokazovanja ne morejo »priti do živega«!

Ko to dokazovanje dospe (v določenem številu korakov oz. faz dokazovanja, v odvisnosti od teže obolelosti) v stanje, v katerem naj bi bila obolela oseba zmožna oblikovati lastno mnenje (torej se NE več izkazovati z mnenjem okolja, v podobi vsiljenega ji prepričanja!), takrat nastopi…

Šesti korak: oblikovanje LASTNEGA mnenja

Opaziš, besedo »lastnega« sem zapisal z velikimi črkami, kajti gre zares za mnenje zdravljene osebe, in ne za to, da bi ji neko svoje mnenje vsilil, jo vanj prepričal (ko bi tako ravnal, napram oboleli osebi, bi se izkazoval natanko tako, kot se je izkazovalo do nje okolje, ki ji je povzročilo psihično obolelost, in bi, v bistvu, enega in istega ROBOTA = mišljenja nezmožno bitje samo drugače sprogramiral)?!

Občost besedo »suverenost« povsem napačno pojmuje, kajti – za suverenost ni dovolj to, da se za samostojnega razglasiš, niti to, da si ekonomsko (od drugih) neodvisen, daleč od tega, da nekdo zmore biti suverena oseba, za to mora zmoči sebi primerno ugotavljati ( = razmišljati), se svojim ugotovitvam primerno odzivati (se odločati) in se svojim odločitvam ustrezno tudi izkazovati (ravnati skladno s svojim mnenjem)… potemtakem MORA biti – popolno nasprotje občosti (in slehernega povprečneža)! Posledično mora znati vzdržati tisto stanje sam-sredi-oceanov-vseh-ostalih!

Običajno je tako, da se obolela oseba večkrat izkaže z graditvijo omenjenega svojega mnenja (tako, kot traja nekaj časa, preden okolju uspe vsiliti svoje prepričanje, tako kot traja nekaj let, lahko tudi desetletij, da taisto prepričanje za obolelo osebo velja kot EDINA »resnica«… tako traja nekaj časa, preden obolela oseba taisto prepričanje – pridobljeno IZKLJUČNO na podlagi NEUMNOSTI oz. nerazumevanja objektivnih stanj – zamenja s prepričanjem, katerega ZMORE DOKAZ(ov)ATI, v praksi izkazati njegovo pravilnost, potemtakem je to prepričanje v bistvu ZAVEDANJE TEGA, DA POZNAM OBJEKTIVNA = RESNICI USTREZNA STANJA!), preden oblikuje neko svoje mnenje, ki je tudi meni, kot (logiko, etičnost upoštevajočemu) terapevtu sprejemljivo. Pomeni, da je obolela oseba NAČELOMA že dospela do razumevanja (objektivnosti), pomeni, da se NAČELOMA že zmore sebi primerno izkazovati (če je razumsko bitje, potem se izkazuje z razumom, z razumevanjem, in NE s prepričanji kot takimi, NE z nekimi verovanji!)!

Čemu »načeloma«? Preprosto – ta, ki (zares) ve o tem, kako poteka (tista prava, dejanska) psihoterapija, ta ve tudi to, da gre za obojestransko zelo izčrpavajoče, naporno delo (od obeh, tako od obolele osebe, kakor od terapevta, terja polno koncentracijo, obenem pa niti slučajno ni lahko oboleli osebi to, da rušiš-temelje-na-katerih-stoji, kakor terapevtu ni lahko doživljati čustvenih stanj obolele osebe, do katerih ob rušenju-temeljev prihaja), pa obstaja tudi možnost tega, da – obolela oseba preprosto popusti pritisku (katerega čuti, in do katerega dejansko pride, ko terapevt zavrača neko – neumnosti ustrezno – prepričanje, in izpostavlja prepričanje temelječe na razumu = logiki in etičnosti, torej prepričanje, ki je v POLNEM NASPROTJU od običajnih prepričanj občosti!) in, ter spet preprosto, zaključi svoje trpljenje s tem, da – sprejme mnenje terapevta (potemtakem naredi tisto, kar sam NE želim, se iz na-en-način-sprogramiranega-robota spremeni v na-drug-način-sprogramiranega-robota)! Zaradi tega predstavitvi konkretnega (in dovolj »zrelega«, objektivnim stanjem ustreznega) mnenja, s katerim se mi obolela oseba izkaže, sledi…

Sedmi korak: preverjanje suverenosti nekega mnenja

Da, sledi neko (moje) ravnanje, v katerem se izkažem (zgolj tozadevno sicer, a kljub temu) v popolnoma nasprotnem delovanju, kot so bila poprejšnja (moja ravnanja), kajti – če sem prej rušil neka bebasta prepričanja ( = dokazoval njih NEpravilnost), sedaj preidem v fazo, ko skušam (zgolj tozadevno) ZRUŠITI MNENJE, DO KATEREGA JE OBOLELA OSEBA (z mojo pomočjo) DOSPELA, potemtakem »skušam« zrušiti POVSEM PRAVILNO mnenje o določeni vsebini!

Kakopak, tudi tu potrebujem navajanje nekih konkretnih (praktičnih) primerov (ki so sicer skregani tako z logiko, kakor predvsem z etiko), s katerimi »skušam« oboleli osebi dokazati, da njeno mnenje (mnenje, do katerega je samostojno dospela, četudi z mojo pomočjo, upoštevaje IZKLJUČNO svojo zmožnost logičnega razmisleka in svoje poznavanje etičnega!) ni edino sprejemljivo (oz. pravilno), pri čemer mi mora obolela oseba z argumenti pojasniti (dokazati) to, da je njeno mnenje pravilno (in da so moji argumenti »rušitve« NESPREJEMLJIVI!), pomeni, da mi mora z navajanjem praktičnih primerov – izkazati svoje DEJANSKO razumevanje obravnavane vsebine, pomeni, da – če si zmožen svoje trditve dokazovati, potem ZARES VEŠ o čem trdiš, potem tvoje trditve ZARES USTREZAJO objektivnim stanjem ( = resnici)!

Potem pa je vse že zaključeno, kajti takrat, ko meni NE uspe zrušiti mnenja obolele osebe, ko, obenem, obolela oseba ugotovi, da je zmagala, da je ubranila LASTNO mnenje ( = da SME po svoje misliti!), takrat ji, preprosto, čestitam, potem pa, verjel/a ali ne… ob mojem čestitanju ( = ob spoznanju, da razmišljanje obolele osebe obravnavam kot nek njen DOSEŽEK, kot nekaj PRAVILNEGA) obolela oseba najprej ugotovi, da ji pritrjujem (se z njo strinjam), da ji DOPUŠČAM svojevoljno misliti, da SME na tak način živeti, posledično pa (dejansko, tudi telesno) začuti sprostitev (katero zmore razumeti le tisti, ki jo je že doživel!) – psihičnega krča! Z drugimi besedami…

Če je bil ta krč edini, ki je obolelost pogojeval, je z omenjeno sprostitvijo oseba POPOLNOMA OZDRAVLJENA, če pa je bil ta krč le eden izmed mnogih, potem pa… oseba sicer še ni (dokončno) ozdravljena, a se njeno psihično stanje tako korenito spremeni, da SAME OD SEBE že odpadejo določene psihosomatske bolezni, že odpadejo določene obsesivno-kompulzivne motnje, se že izkaže večja zmožnost razumskega delovanja, predvsem pa – oseba pridobi krepko večjo voljo po tem, da nadaljuje s terapijo in v smeri svoje dokončne ozdravitve (in je od takrat naprej tudi terapija krepko lažja, poteka bolj sproščeno, se obolela oseba zaradi terapevtovega delovanja ne čuti več ogrožene…).

Pripis, obvezen, v stilu tega-nikar-ne-počenjajte-doma: nikakor se preizkušati v terapevtskem delovanju, kajti pri njem zgolj zapisi (neka literatura, četudi strokovna) prav nič ne pomagajo, nasprotno, z nerazumevanjem vsebin lahko oboleli osebi zgolj škoduješ, ji stanje še poslabšaš!