Zaupanje - verovanje – bebavost

Zastavim s povsem praktičnim primerom, ob čemer poudarim, da pri vsaki (ISTI) vsebini veljajo tudi ISTA načela, principi, pravila, potemtakem tudi pri vsebini, imenovani zaupati-v-nekaj-ali-nekoga, veljajo ista merila ugotavljanja (tega zaupanja), ne glede na to v koga ali kaj »zaupaš«!

Obstaja lopov, in »ti« ga poznaš (on pa »tebe«, kakopak). In ta lopov ve, da njegove lopovščine (za katero VEŠ) ne boš izdal v primeru, da bo s »teboj« podelil plen. In ve tudi to, da ga ne boš izdal tudi takrat, ko bo lopovščino sicer izvedel, a »ti« zanjo ne boš vedel.

Tudi »ti« veš, da ne veš za vsako lopovščino tega lopova (začuda to veš, glede na to, da – če si nek povprečnež znotraj nerazumskega občestva - sicer vse-veš… v nasprotnem se ne bi podajal vsega obravnavati!), potemtakem veš tudi to, da bo lopov skušal svoje lopovščine »tebi« prikriti (v kolikor »ti« jih prikrije, ne bo delil plena s teboj).

Lahko temu lopovu zaupaš (v tem, da bo pri vsaki svoji lopovščini delil plen s teboj)? Ne, ne moreš zaupati lopovu, pač pa lahko zaupaš IZKLJUČNO nekim okoliščinam, povezanimi s »teboj« (v odnosu do lopova), okoliščinam, ki govorijo o »tvojem« vedenju glede lopovščin (takrat ko VEŠ za lopovščino, takrat VEŠ tudi to, da boš dobil del plena, da bo lopov držal svojo besedo), potemtakem – DEJANSKO ZAUPAŠ svojemu (nekemu, v podobi vedenja izkazanem) izkazovanju!!!

Preidimo sedaj na »boga«, in »tvoje« verovanje ( = zaupanje) vanj!

Bojda je (»tvoje«) verovanje izkaz zaupanja v »boga«! »Ti« namreč »veš«, da »bog« obstaja, in »veš«, da bo, po svoji milostni volji, svet (slej ko prej) naredil »tebi« sprejemljivejšega, boljšega. In bojda s tem, ko to »veš«, ko BOJDA zaupaš »bogu«, taistemu »bogu« prepuščaš odločitve in ravnanja, katera bi sicer moral sam izkazovati, da bi svet dejansko postal tak, kakršnega želiš in pričakuješ! Vendar…

Kljub temu, da BOJDA zaupaš »bogu«, kljub temu ne boš (v okvirih tega »zaupanja«) skočil v prepad, ker VEŠ, da se bo »tvoj« skok v prepad končal s »tvojo« smrtjo! Pomeni, da v primeru skoka-v-prepad taistemu »bogu« NE ZAUPAŠ, še huje – zavedaš se, da z ničemer ne bo preprečil »tebi« neljubih posledic »tvojega« skoka v prepad!

Potemtakem se, s tem »tvojim« zaupanjem v »boga«, izkazuješ natanko na ENAK NAČIN, kot se izkazuješ z zaupanjem do lopova, konkretno - izkazuješ se z zaupanjem v NEKE OKOLIŠČINE, in NE z ZAUPANJEM V »BOGA«! Z drugimi besedami…

Ker NE razumevaš sveta, si ga ne zmoreš tudi razložiti, vsaj ne v tolikšni meri, kot bi želel o svetu vedeti. Pomeni, da na področju svoje nevednosti, ob siceršnji želji-po-vedeti, izkazuješ določeno svojo NEMOČ (nesposobnost, tako nesposobnost za vedeti, kakor nesposobnost sprejetja preprostega dejstva, ki govori o tem, da vsega NI MOČ VEDETI!)…

Ker se NISI zmožen razumsko (v žargonu »zrelo«) izkazovati, in, posledično, sprejeti dejstvo, ki govori o tem, da se VSE ENKRAT KONČA (potemtakem se konča tudi »tvoje« živetje)…

… zaradi obojega si ustvariš neko razlago ( = pravljico, nekaj UMIŠLJENEGA), s pomočjo katere dospeš do tistega »bog že ve«, »bo že bog naredil, da bo prav«, »bog bo poskrbel zame«… s pomočjo katere v bistvu LASTNO NEZMOŽNOST RAZUMEVANJA (posledično tudi lastno nezmožnost razreševanja problemov) preprosto nadomestiš s taisto PRAVLJICO, v katero veruješ, potemtakem – VERUJEŠ V LASTNO RAZLAGO (o »bogu, vsemogočnem in pravičnem«) in ZAUPAŠ TEJ SVOJI RAZLAGI, NE »BOGU«!

Ko bi povsem preprosto zapisal, potem bi tako: NEZMOŽEN razumevanja ZAUPAŠ v lastno ZMOŽNOST razumevanja! Potemtakem ZAUPAŠ – LASTNI NEUMNOSTI!