O »odpravljenem« suženjstvu

Ko razmišljaš o neki stvari, ali se o njej pogovarjaš, KAJ moraš najprej vedeti? Odgovor je povsem preprost: najprej moraš vedeti o samem PREDMETU pogovora. Čudno, glede na to, da itak »vemo« o čem se pogovarjamo? Še zdaleč ne, kajti običajno zgolj domnevamo, da vemo…

Da poznaš tisto, o čemer se pogovarjaš, moraš namreč vedeti o značilnostih predmeta pogovora, o tistih vsebinah, katerim pravimo principi (pravila), po katerih se nekaj (predmet pogovora) izkazuje, v okviru katerih se (predmet pogovora) izkazuje, kajti VSAKA vsebina (posamičnost) se v spremenjenih (drugačnih) okoliščinah izkazuje v spremenjenih (drugačnih) svojih podobah, vendar se VEDNO izkazuje v okviru oz. na osnovi ISTIH PRINCIPOV (ko temu ne bi bilo tako, ne bi bilo moč enega samega pravila postaviti, ene same stvari definirati, do ene same /naravne/ zakonitosti dospeti)!

Bojda je suženjstvo izmislek dvonogega sveta, in bojda je suženjstvo odpravljeno. Mi bomo pa pogledali, če je temu res tako!

Najprej – kaj je to sužnjelastništvo (suženjstvo, suženj). Preprosto, suženj je neka posamičnost ki NE sme imeti neke svoje volje, torej posamičnost, o kateri nekdo drug (lastnik) odloča, in odloča o vsem, celo o tem kje/koliko se sme nahajati (gibati), kje/koliko sme (po)jesti, kaj/kako mora početi, koliko/do kdaj bo trajalo njeno živetje… in to, vse našteto (pa še kaj drugega bi se našlo) so principi, ki opredeljujejo sužnja oziroma stanje biti-suženj!

Suženjstvo je stanje, ki zgolj priča o obstajanju (izvajanju) zgoraj omenjenih principov, torej govori o tem, da je neka posamičnost PREDMET v LASTI nekoga drugega (da ta posamičnost ne sme imeti svoje volje, se po tej volji izkazovati). In pri suženjstvu sploh NI POMEMBNO tisto KDO/KAJ je tisti/tisto, ki/kar odloča o nekom (drugem), ki NE-sme-imeti-lastne-volje, tudi NI POMEMBNO v kakšnih podobah se tak lastnik-nekoga-drugega izkazuje (lahko gre za posameznika, lahko za vsebine, katere bi lahko poimenovali tudi korporacije/združbe lastnikov)!

(medklic, tako, mimogrede, v razmislek namenjen – si že kdaj slišal/a tisti, da »je (nekdo) SUŽENJ lastnih navad«?!)

Sužnjelastništvo pa je zgolj stanje, ki govori o tem, da znotraj suženjstva obstajajo lastniki (sužnjev)…

Poznaš mravlje? Kako jih ne bi, celo to veš, kako zgledajo, kaj počnejo, kje živijo, in veš, da znajo biti nadležne… morda celo to veš, da molzejo listne uši, ampak – si pomislil/a kdaj na to, da so mravlje tudi sužnjelastnice? In – si kdaj pomislil/a na to, da so tudi sužnje?!

Mravlje so sužnjelastnice v odnosu do, na primer, listnih uši (potemtakem so uši njih sužnje). Ko jih ugotovijo (odkrijejo njih prisotnost na neki rastlini), takrat so mravlje tiste, ki (po potrebi) uši prestavljajo z enega lista na drugega (odločajo o tistem kje/koliko se smejo uši nahajati), jim s tem prestavljanjem omogočajo učinkovitejše hranjenje (odločajo o tistem kje/koliko smejo uši /po/jesti), jih redno molzejo (odločajo o tistem kaj/kako mora uš početi… mora dajati mleko), in, v končni fazi, odločajo tudi o tistem koliko/do kdaj bo trajalo živetje neke uši (ko se njena mlečnost izčrpa, mravlje, preprosto, uš požrejo).

(mimogrede: mravlje niso edina bitja, ki se izkazujejo s takšnim odnosom do neke druge podobe živetja)

Mravlje so tudi sužnje, v odnosu do mravljišča kot takega, ker, preprosto, to, kar počnejo (to, s čemer se izkazujejo) MORAJO početi (in je VSAK odstop od tega »morati« kaznovan, hipoma in sproti)! Mravlja-delavka vse svoje živetje preživi bodisi v iskanju dela, bodisi v samem opravljanju dela. Ne more si vzeti nekega odmora, kaj šele prostega dneva, ne more sama razpolagati z rezultati svojega dela. Mravlja-vojakinja prav tako nenehno izvaja svoje zadolžitve, pa bodisi skrbi za red med mravljami, bodisi varuje mravljišče (in teritorij mravljišča) pred tistimi, ki utegnejo ogrožati. Celo matica MORA nenehno izlegati jajčeca… in vse do tedaj, dokler (katerakoli) mravlja uspešno, učinkovito opravlja tisto, kar mora opravljati, do tedaj sme živeti (ne samo znotraj skupnosti, pač pa nasploh)…

Pomeni, da mravlje NIMAJO (generalno gledano) neke svoje volje, pač pa jim je dana izključno ta (z)možnost, da se izkazujejo znotraj – nagonov. In takšno stanje je značilno za vse rastline in živali, potemtakem za VES NAGONSKI svet, pri čemer ne kaže pozabiti sledečega dejstva: vse, kar nima svoje volje, je obsojeno na to, da se po volji nekoga/nečesa drugega ravna!

Gremo na področje pridelave hrane? Na kmete, potemtakem? Pojdimo!

Vsaka žival, ki se nahaja v lasti nekega (običajnega) kmeta, je – suženj (sužnja), kajti za vsako to žival veljajo popolnoma isti principi, kot so tisti, ki suženjstvo opredeljujejo (in se tudi pri mravljah… in mnogih ostalih podobah živetja… izkazujejo)! In celo sam (običajen, povprečen, večinski) kmet je suženj, suženj lastne pogoltnosti, lastnih nagonov! In se kot tak (kot suženj lastnih nagonov) zlahka z bebavostjo izkazuje, kajti – še kako zmore (in to tudi počne) denimo lastne temelje uničevati (lastno posest zastrupljati), in to počne »zgolj« zaradi tega, ker (v okvirih nagonov, torej povsem NErazumsko) zadovoljuje ( = služi) lastni pogoltnosti (načinu izkazovanja, za katerega je značilna želja čim-prej-čim-lažje-do-čim-več-dospeti)!

Potemtakem je tudi na področju pridelave hrane (na področju kmetijstva) moč govoriti o suženjstvu? Vsekakor, pa ne samo tu, na tem področju, pač pa na vseh področjih, na katerih se s svojimi ravnanji izkazuje nagonski (pa čeprav dvonog) svet, s to razliko, da so nekoč težke, železne okove nadomestili okovi, imenovani DENAR (ali katerokoli drugo sredstvo, ki – vsaj teoretično – omogoča dospevanje do ugodja, kakršnegakoli, temelječega na imetju materialnega)! In za denar (za svoje materialno ugodje) je absolutna večina pripravljena početi marsikdaj, za ta denar lastno voljo (neka TOZADEVNA prepričanja) in lastna telesa (če želiš nekaj početi, potem to lahko počneš le tako, da je tvoje telo na delovišču, da tvoje roke/noge delo opravljajo) prodaja (potemtakem je stanje, imenovano PROSTITUCIJA, obče stanje, zvečine povsem legalizirano, in, da ne bo pomislekov: prostitucija je v absolutni večini primerov izkazovanje suženjstva!).

(mimogrede: KJE je meja med suženjstvom /ali prostitucijo, če ti tako bolj ustreza/ in NEsuženjstvom? Tam, kjer obstaja zmožnost tistega do-tu-sem-pripravljen-iti-prek-tega-pa-ne, in kjer obstaja tisti to-kar-pričakuješ-od-mene-se-ne-sklada-z-mojimi-prepričanji-zato-tvojih-pričakovanj-ne-bom-izpolnil)

(in še en mimogrede: ko bi nek osvajalec, katerikoli iz »zgodovine«, osvajal na povsem drugačen način od izkazanega, pa – ko bi občestvu zagotovil zaposlenost = možnost dospevanja do materialnega ugodja, in ko bi zagotavljal stanje sita-zdrava-žival-je-zadovoljna-žival, in stanje žival-ki-se-sme-izkazovati-sebi-ustrezno… v takšnem primeru bi tak osvajalec osvojil cel svet! In bi ga držal pod nadzorom. Toliko o »načelnosti« in »pripadnosti« /čemurkoli, komurkoli/ nagonskih bitij!)

Bi se dalo, na temelju zapisanega (prebranega) reči, da suženjstvo (sužnjelastništvo) nikakor NI izmislek dvonogega sveta, pač pa je povsem običajno, naravno stanje? In – bi se dalo reči, da še zdaleč NI odpravljeno?! Osebno menim, da bi se dalo, in da je celo potrebno tako ugotoviti… kakor je potrebno tudi (in predvsem) to, da – kadar se o nečem pogovarjaš, takrat moraš najprej vedeti O ČEM se pogovarjaš!

Sedaj pa pomisli na včerajšnjo temo (lastnina in »človek« kot predmet lastninjenja), poveži ugotovitve z ugotovitvami današnjega (mojega) zapisovanja… poišči razlage za neke druge, katerekoli vsebine… in videl/a boš, da je VSE, s čemer (in v okviru česar) se izkazuje občost, nekaj povsem naravnega, od nekdaj obstoječega (kako bi ne bilo, ko pa je ves rastlinsko-živalski svet sestavljen izključno iz nagonskih bitij, potemtakem iz bitij, katerim nagoni pravijo o tem, kako se morajo izkazovati, iz bitij, ki – generalno gledano – nimajo neke svoje volje, v okviru katere bi se o lastnih ravnanjih odločala), in da so edine vsebine (načini izkazovanja), katerih v naravi NE boš našel(šla), in se te vsebine izkazujejo v podobah zavestnega spreminjanja okoliščin živetja (in je med temi vsebinami tudi etika, s svojimi normami, potemtakem je med temi vsebinami tudi ZAVESTNO/HOTENO odpovedovanje svojim zahtevam, pričakovanjem, izkazovano v KORIST SKUPNOSTI), tiste vsebine, ki so posledica delovanja (izkazovanja) neke popolnoma drugačne zasnovanosti od nagonske, potemtakem posledice razuma (človeka-razumskega bitja)!