Za
nagonska bitja, torej za bitja, ki so razumevanja NEZMOŽNA, velja, da jim »šteje«
zunanjost (forma), in drugače ne more biti, ker takšna bitja (tudi dvonoga)
NISO zmožna dospevati do vsebin.
Imam
cucka. Vajena sta tega, da (ob posebnih priložnostih) dobita »nagrado«.
Pravzaprav so te »posebne priložnosti« pri nas kar pogoste (kadar imaš nekoga
rad, takrat ga rad tudi crkljaš), pa sta »nagrajena« po vsakem sprehodu,
marsikdaj tudi takrat, kadar sama ugotovita, da je-čas-za-nagrado (in to
ugotovitev tudi izkažeta, s svojim obnašanjem), predvsem pa – VEDNO sta
nagrajena NEPOSREDNO PO TEM, ko pojesta svoj OBIČAJEN OBROK.
Ta »nagrada«
stoji v manjši škatli (s pokrovom), ki se nahaja na eni izmed polic v regalu.
In je ta polica pasji »oltar«, je mesto čaščenja, za moja cucka. Pogledujeta, pogostoma,
proti temu »oltarju«, in s svojim izkazovanjem nagovarjata v tisti
daj-sezi-po-škatli-in-daj-nagrado. Kakorkoli že…
V
zadnjih treh tednih so v tej »nagradni« škatli POPOLNOMA ENAKI briketi, kot
so tisti, katere (malodane) vsakodnevno dobita za svoj obrok, pri
čemer veselje, s katerim se izkazujeta ob samem obroku (ob nečem samoumevnem,
običajnem) niti zdaleč NE doseže veselja, izkazovanega takrat, kadar (takoj za tem,
ko sta popolnoma enake brikete zmazala v podobi običajnega obroka) sežem po »nagradi«
- takrat poskakujeta, na veliko mahata z repoma, se marsikdaj oglašata (češ
daj-pohiti), čeprav je »nagrada« popolnoma ENAKA tistemu, kar sta (tik pred
tem) že (po)jedla! Z drugimi besedami…
Glede
na to, da so briketi, katere dobita za osnoven obrok (in ki se nahajajo v
nekoliko večji posodi) popolnoma enaki briketom, katere dobita za »nagrado«, bi
bilo pričakovati, da bi imela v obeh primerih do iste vsebine (do popolnoma
enakega briketa) ENAK odnos, a – ga NIMATA!
Še več: bolj se veselita enega samega
briketa (v podobi nagrade) kot POLNE sklede (enakih) briketov!
Je to
nelogično, nenormalno?
Z
razumskega vidika vsekakor JE, z nagonskega pa ni, pač pa gre za nekaj
povsem samoumevnega, in temelječega na tem, da ZUNANJOST (oblika, forma) ODLOČA O VREDNOSTI vsebine. In je popolnoma enako »razumevanje«
moč ugotavljati tudi pri DVONOGEM NAGONSKEM svetu. Pojasnim.
Čemu je
pomembno, pri nagonskih, to, ali imaš večje/manjše stanovanje (hišo), ali imaš
boljši/slabši avto, ali se oblačiš v »armanija« ali ne, ali imaš (kakor »vsi«)
ta-brihten-telefon ali ga nimaš… Je to, morda, pomembno zaradi neke uporabnosti
(UPORABNE vrednosti) posameznih stvari? Ne, daleč od tega, kajti – tudi v
manjšem stanovanju zmorem povsem normalno bivati, tudi s »slabšim« avtomobilom
zmorem, povsem normalno, dospevati na cilj, tudi v »NEarmanija« se zmorem,
povsem normalno, obleči, tudi z običajnim telefonom zmorem, povsem normalno,
pogovarjati se… potemtakem »me« pri odločitvi o nabavi večjega, boljšega, »armanijevskega«,
»brihtnega«… ne pogojuje moja potreba po biti zmožen bivati (voziti se, obleči
se, telefonirati), pač pa »moja«
potreba po IMETI TISTO, KAR JE VEČ VREDNO (bolj kot je »šik«, dražje
je, bolj kot je dražje, večjo MATERIALNO vrednost ima, večjo materialno
vrednost, kot ima – bolj sem »jaz«, ki to premorem, »vreden«)!
Potemtakem
bi se dalo sklepati o tem, da je pri teh (vseh) izkazovanjih temeljna
zadevščina tisti imeti-več, posledično biti-več-vreden (od ostalih), na osnovi
tega imetja. Pomeni…
Pomeni,
da pri srajci NI pomembno to, da se v VSAKO srajco lahko oblečem, da mi je
VSAKA srajca lahko (zaradi kroja, barve) všeč, pač pa je pomembno to, da IMA
znak »armanija« = znak »moje« večvrednosti. Pomeni, da (tako, kot pri
mojima cuckoma) NI pomembna vsebina ( = uporabna vrednost nečesa, njen namen),
pač pa JE POMEMBNA zunanjost ( = podoba, oblika posode, njeno mesto, na
katerem se nahaja znotraj občega čaščenja nekih domnevnih, predvsem pa PRAZNIH,
vrednosti), pomeni, da – ko bi prodajalec SNEL znak »armanija« s srajce,
taiste »armanijeve« srajce (po njeni dejanski ceni) NE bi kupovali, bi se za
odločili za neko drugo, z nekim drugim »znakom pomembnosti«!
Kakopak,
tisti, ki ne premorejo dovolj sredstev, da bi »svojo posebnost« z »armaniji«
izkazovali, tisti tega ne počno, vendar ne počno izključno zaradi tega, ker –
nimajo dovolj sredstev (da bi počeli). Takšni so primorani iskati-(naj)cenejše,
a to počno proti svoji dejanski volji (in v lastno NEzadovoljstvo).
Občost »časti«
zunanjost (NE vsebine!), pa – »časti« zastavo (in ne tistega, kaj NAJ bi za njo
stalo – KO bi častilo tisto kar-za-zastavo-stoji, bi prispevalo k boljšemu
SOBIVANJU, in ne bi temeljilo na tistem to-MENI-pripada), »časti« Prešernov dan
(in ne tistega, kar NAJ bi za njim stalo – KO bi častilo tisto, kar stoji za
Prešernovim dnem, bi REDNO bralo/uporabljalo poezijo, bi se redno kulturno
izkazovalo, bi bilo kulturno ustvarjanje v ospredju sleherne skupnosti/družbe),
»časti« tisto, čemur pravijo »bog« (in NE časti tistega, kar NAJ bi za tem »bogom«
stalo, kajti KO bi častilo takšno vsebino, potem bi se tudi ravnalo po »božjih
zapovedih«, bi se s skromnostjo – in ne z lakomnostjo – izkazovalo, bi se s
sprejemanjem drugačnosti – in ne z njenim zavračanjem – izkazovalo, bi bila
poštenost samoumevna – in ne posledica zapovedanosti oz. odsotnosti možnosti za
biti-NEpošten – in sploh ne bi prišlo do zapisa priložnost-dela-tatu,
oblast-pokvari…)… potemtakem taista
občost »časti« popolnoma ISTO STVAR, katero »častita« tudi moja cucka = POSODO!
Ni komentarjev:
Objavite komentar