Že
večkrat sem zapisoval o stanju (posledično tudi izkazovanjih), katerega
imenujem z imeti-samega-sebe, in prav tako sem zapisoval tudi o volji, in v zvezi
z njo o načelnosti. Prav tako sem pisal tudi o tem, da sleherna posamičnost, ki
se NE izkazuje z imetjem lastne volje (pač pa je njeno izkazovanje odvisno od
okoliščin = se tem okoliščinam primerno izkazuje = se PODREJA okoliščinam =
okoliščine ODLOČAJO o tej posamičnosti), NE more biti subjekt (pa čeprav se
fizično oz. navzven izkazuje kot nekaj samega-za-sebe oz. samega-po-sebi), pač
pa je izključno – OBJEKT (predmet, odvisen od neke volje, ki se nahaja IZVEN te
posamičnosti). In o številčnosti takšnih objektov pričajo vsakodnevna (in
različna) stanja, od področja »modnih zapovedi«, prek »potrošništva«, do
nenehnih nihanj »volilnega telesa« (pri čemer se ta nihanja vedno izkazujejo
kot utemeljena ne všečnih besedah = obljubah, in nikoli ter zares na tistem, do
česar nagonski ne zmorejo dospeti – na vsebinah, torej na dejanskih
značilnostih tistih, ki obljubljajo, kakor tudi na realnosti obljubljenega).
Skušajmo
ugotoviti, kaj je to »imeti samega
sebe«.
Kaj je,
kot predpogoj, potrebno, da o nečem (torej tudi o sebi) govoriš v ednini? Ko bi
preprosto odgovoril, potem bi zapisal – odsotnost dvojine in/ali množine.
Kaj je
tisto, kar upoštevaš, kadar ednino nečesa (nekoga) ugotavljaš, zunanjost
(telesnost, forma) ali notranjost (vsebina, značilnosti)? Ko bi bila merodajna
zunanjost, potem konkretno zapisovanje sploh ne bi bilo potrebno, kajti tudi
sam se zavedam, da se vse vsebine izkazujejo v podobah nekih posamičnosti,
torej se zavedam, da se kot posamičnost izkazuje tudi kamen, kladivo, maček… in
sleherni dvonog. A kljub temu trdim, da nagonski (potemtakem tudi absolutna
večina dvonogih) NE morejo dospeti do stanja imeti-samega-sebe, potemtakem…
Potemtakem
je za neko suverenost (samostojnost, za imeti-samega-sebe) potrebna ustrezna
vsebina, in ta vsebina mora biti v ednini (četudi je sestavljena iz več
posameznih vsebin = značilnosti).
Večina,
ki se izkazuje okoliščinam primerno, pa se… v primeru občutka neposredne ogroženosti
»potuhne«, v občutku ogroženosti in v prisotnosti ostalih ogroženih postane »odkrita«
(in začne izkazovati celo agresivnost, spočetka v besedah)… v »nepoštenem«
okolju in kadar zase ne pridobiva, se počuti »ogoljufano« (prikrajšano, se ji
krivica godi), v »nepoštenem« okolju, v katerem tudi sebi koristi pridobiva, se
počuti zadovoljno (celo pošteno in pravično)… ta večina se potemtakem izkazuje
tako, da se prilagaja okoliščinam, da je
NEnačelna, da IMA VEČ SVOJIH PODOB,
da, če povsem poenostavljeno zapišem, je v enem in istem telesu (v eni in isti
posamičnosti) VEČ med seboj različnih (celo med seboj nasprotujočih si)
POSAMIČNOSTI (pomeni, da v eni sami – fizično gledano – posamičnosti = EDNINA,
obstaja cel kup različnosti = MNOŽINA). To pomeni tudi to, da pri
takšnih bitjih NIKOLI ne veš na-čem-si, kajti v vsakem trenutku je njih
izkazovanje odvisno izključno od okoliščin, v katerih bodo sebi iskala
najugodnejše rešitve (skladno z lastno nagonsko zasnovanostjo, in v odvisnosti
od tega, seveda, koliko jim je takšno iskanje dopuščeno – ne pozabi, NIKOLI, da
zmore izključno strah pred posledicami nekega /neprimernega/ delovanja brzdati
nagonska bitja!).
Pomeni,
da je imeti-samega-sebe popolno nasprotje nagonskega izkazovanja, in se to nasprotje
izkazuje v podobi biti-samemu-sebi-zvest = biti vselej PREPOZNAVEN = v-vsakem-trenutku-izkazovati-se-lastni-prepoznavnosti-ustrezno.
Pomeni, da se vedno izkazuješ z enim samim (svojim) »obrazom«, in na temelju
lastnega odnosa do določenih vsebin, katere kot živetveno vodilo samemu sebi
prepoznaš (kot zakon, po katerem si se odločil živeti), kar, povsem
enostavno pojasnjeno, pomeni, da se lahko tudi do nekega »ubogega revčka«, do
nekega (vsaj na prvi pogled) nemočnega bitja izkazuješ s strogostjo in z
neuvidevnostjo do njegove »ubogosti«, in se kot tak izkazuješ takrat, kadar so
ravnanja taistega »revčka« v popolnem nasprotju z etičnimi ravnanji (s tistim
tako-bi-moral-početi-da-bi-pravilno-počel)… in se, obenem, izkazuješ tudi
tako, da sam ne prekoračiš meja
etičnega! (strogost, neuvidevnost do »barabskega« početja NI izkaz
nepravilnega, pač pa EDINO PRAVILNEGA odnosa… in v takšnem primeru je popolnoma
VSEENO to, če je »baraba« nek bogataš-ki-je-TOZADEVNO-»nam«-kradel, ali pa je »baraba«
neko običajno, vsakodnevno, »normalno« stanje, nek »revež«, ki tudi sam krade =
se okorišča na neetičen način, in to počne takrat, kadar ga ne vidijo oz. mu
nihče kraje ne preprečuje!)
Za
banalen primer zapisanega (znova) vzamem primer vojaka, ki odkloni ukaz, da naj
strelja na (nemočnega) ujetnika.
Ta
vojak se zaveda, kaj je to ukaz. Zaveda se, da je dolžan ubogati nadrejenega.
Zaveda se, da sleherni kršitvi ( = NEupoštevanju, odklonitvi ukaza) sledi kazen
za kršitev. Zaveda se tudi tega, da lahko lastno živetje izgubi, če ne uboga
ukaza (ne vem, resda, kako je s tem v »sodobnih« vojskah, nekoč pa so – brez pomisleka
– ustrelili vojaka, ki je zavrnil izpolnitev tovrstnega ukaza), vendar – NE bo
streljal na (nemočnega) ujetnika! Čemu?
Prav
zaradi tega, ker ima (ta vojak) samega sebe, ker se izkazuje vedno, in v vseh
primerih, v eni sami (svoji) podobi, ker mu je pomemben tisti KAKO živim ( = na kakšen
način se izkazujem), in mu je tisti KOLIKO (časa) živim v drugem planu!
Prav zaradi tega, ker je ta vojak NAČELEN in (posledično) ETIČEN, pa se (v
vsakem trenutku) zaveda tega, kaj JE PRAV in kaj NI PRAV, in mu je RAVNATI-PRAV krepko pomembnejše od
njegovega (samega) fizičnega obstoja.
Ker je, ta vojak, redek primer izkazovanja (tudi) tistega, čemur pravimo PONOS
in ČAST (dveh vsebin, o katerih občost silno rada širokousti, čeprav ju NE
premore, ju sploh NE pozna)!
Čemu
nagonski (potemtakem tudi človejaki) ne morejo imeti-samega-sebe? Preprosto: ker
NIMAJO lastne volje, v njeni temeljni podobi! Potemtakem v bistvu (in generalno
gledano) NISO ZMOŽNA ODLOČATI O SAMIH SEBI, niso zmožna biti NE-objekt
(NEpredmet)… in so zaradi tega tudi tako preprosto vodljiva (korenček + palica,
žejni prek vode…)… in zaradi tega »moda«, razprodaje,
lepobesedne-predvolilne-obljube, ponosnost-na-triglav (in še nešteto drugih
zadev, izkazujočih se na slednjem koraku) izkazujejo svojo uspešnost!
Za
nagonska bitja je namreč značilno, da se »njih« osnovna (temeljna) volja
izkazuje v PODOBAH NAGONOV ( = v samih nagonih je opredeljen tisti v-podobi-katerega-ravnanja-se-izkažeš-v-danih-okoliščinah),
dočim je sama izvedba te temeljne opredelitve izkazovanja (te »volje« vsebovane
v nagonih) drugorazrednega pomena, kajti – je malodane vseeno, če se od
nevarnosti odmikaš tako, da le-ta ostaja za tvojim hrbtom, ali pa tako, da se
umikaš hrbtno – v vsakem primeru SE UMIKAŠ!
Potemtakem
je za nagonska bitja značilno to, da NE zmorejo prek svojih nagonov,
potemtakem NE morejo ravnati (se izkazovati) izven njih (to je razlog tiste, in
tozadevne, obče DVOLIČNOSTI!!!). Tako da…
Izključno
razumsko delujoče (potemtakem razumsko zasnovano in za razumsko izkazovanje
bodisi NEzadostno psihično okvarjeno, bodisi v celoti NEOKVARJENO) bitje zmore
biti NAČELNO, potemtakem ETIČNO, potemtakem – v vsakem trenutku prepoznavno (poštenost v vsakem trenutku
obravnava v odnosu do same opredelitve poštenega, in NE v odnosu do okoliščin,
v katerih se znajde, in še manj v odnosu do posamičnosti, ki se znajde v
okvirih tega obravnavanja)! Zmore biti EDNINA, ena sama posamičnost (tako
navzven, kakopak, kakor vse ostalo, in PREDVSEM navznoter, vsebinsko gledano –
kakor NOBENA druga posamičnost, ki NE razpolaga z zmožnostjo razum/evanj/a)!
Potemtakem…
Če za
razumsko delujoče bitje velja, da ima samega sebe, potem za nagonska velja
imam-SAME-sebe (le še prešteti jih je treba, da povem, koliko »nas« je v mojem
telesu)!
Upam,
da sem razumljivo zapisal, preprosteje dvomim, da bi zmogel.
Ni komentarjev:
Objavite komentar