Pregovor
bi se dalo povsem enoznačno, potemtakem dobesedno »razumevati«, tako, pač,
kakor ga »razumeva« občost, a je težava v tem, ker se ob takšnem »razumevanju«
zlahka izkaže kot dejstvom neustrezen oziroma neresničen…
Najprej
skušajmo ugotoviti, kaj pomenita besedi VEDETI in VERJETI.
Kadar nekaj VEM,
takrat sem zmožen to svoje vedenje v vsakem trenutku posredovati navzven (nekim
drugim), in ga posredovati na način, da ga zmorem vsakokrat izkazati s
konkretnimi, potemtakem s praktičnimi primeri, kajti – izključno takrat,
kadar je (»moje«) vedenje ( = teorija) SKLADNO s prakso, takrat
vem tudi to, da je dejansko, resničnim
stanjem ustrezno!
Pomeni,
da takrat, kadar zares vem, zmorem vedenje podkrepiti z neovrgljivimi argumenti.
Kadar VERJAMEM, takrat se bodisi izkazujem v
odnosu do nekih drugih (ki mi o nečem govorijo) oziroma v odnosu do NEČESA
drugega (ki mi tudi govori, le da mi govori O SEBI), v obeh primerih pa se izkazujem
v odnosu do nečesa izven sebe.
Glede
na to, da celo vsi skupaj VSEGA NE VEMO, in glede na to, da obstaja
specializacija znanj ( = vedenja), sem na vsakem koraku dobesedno primoran v
to, da po določenih vprašanju nekomu (nekim) verjamem.
Glede
na to, da do (lastnega in dejanskega) vedenja dospevam na način, v katerem DOMNEVNA
spoznanja PREVERJAM ( = preizkušam njih ustreznost objektivnim dejstvom), moram
tudi v takšnem dospevanju do (dejanskih) spoznanj verjeti tistemu, kar se mi
(kot predmet ugotavljanja, preučevanja) izkazuje! Povsem preprosto: če
hočem zares vedeti o tem, če magnet privleče iglo ali ne, in v kakšnih
okoliščinah jo privleče, v kakšnih pa ne, moram predmet svojega ugotavljanja
preizkušati. Na temelju takšnega preizkušanja pa nimam drugih možnosti, kot to,
da verjamem videnemu, in da verjamem dejstvu, ki govori o
konstantnosti nekega izkazovanja (potemtakem govori o pravilu taistega
izkazovanja, in, posledično, o sami naravni zakonitosti).
Pri
tem, KOMU verjamem, je odločujoča zmožnost razumevanja ( = dejanskega
razumskega izkazovanja), kajti – brez te zmožnosti verjamem izključno na način,
na katerega se izkazuje občost (ki verjame izključno na temelju všečnosti nekih
»razlag«, in nikakor NE na temelju VERODOSTOJNOSTI razlagatelja)! Pa tako
verjamem tistim, ki so popolnoma ENAKI, po »razumevanju«, »meni« samemu,
razumevanja nezmožnemu, kajti – če nisem zmožen razumevati, potem nisem zmožen
dospe(va)ti do razumskih pojasnil (vedenj), potem so mi taista razumska
pojasnila nerazumljiva, čudna, nesprejemljiva… in so »mi« povsem »normalna«
pojasnila, ki nikakor ne predstavljajo dejanskosti, pač pa govorijo zgolj o
DOMNEVANIH (a neobstoječih) in »meni« všečnih »dejstvih«.
Potemtakem
je vse tisto, kar ni zmožno razume(va)ti, obsojeno na to, da MORA verjeti,
in da »verjame« na način VEROVANJA ( = NE dopuščanja dvoma v pravilnost
tozadevnega nekega »vedenja«, posledično prepričanja).
Upoštevaje
zapisano, bi se dalo pregovor razumeti tudi tako, da
tisti-ki-je-prepričan-v-napačno-ne-verjame-resnici-ustreznemu (NEMOGOČE je
namreč v primeru občestva govoriti o DEJANSKEM VEDENJU, glede na to, da od
nekdaj /od svojega nastanka/ verjame/veruje v »spoznanja«, temelječa na čutnih
zaznavah, in v »spoznanja«, iz roda v rod prenašajoča se).
Obenem
bi se dalo zapisati, da pregovor ne ustreza resnici, kajti tisti, ki ZARES VE,
še kako VERJAME vsem postopkom, načinom, preverkam lastnega vedenja, potemtakem
je verjetje temu preverjenemu (količinsko) enako samemu vedenju, obenem pa se
tak, ki temelji na dejanskem vedenju, zaveda tega, da vsega NE more vedeti,
in je zaradi tega tudi sam prepuščen tistemu verjeti-nekim-drugim (pri
čemer, kakopak, razumsko delujoče bitje prepoznava verodostojnost tistih, ki
trdijo o resničnih stanjih).
Obenem
je moč pregovor razumeti tako, da tisti, ki dejansko temelji na dejanskem
vedenju, občestvu (nagonskemu, nerazumskemu) NE verjame ničesar (torej ne
verjame niti malo), kajti – kadar se nekdo izkaže, s svojim »razumevanjem«, na
način NEverodostojnosti, potem takšnemu v ničemer ne moreš verjeti, kadar ti
določena stanja pojasnjuje.
Kakorkoli,
vsaj tri možne razlage obstajajo (zgoraj zapisane), in, zanimivo – niti ena
sama NE ustreza obravnavanemu pregovoru! Obenem pa…
Pregovor
bi se dalo obrniti, in ga zapisati tudi takole: Kdor veliko verjame (veruje), ničesar ne ve!
Ni komentarjev:
Objavite komentar