Obča »modrost« o strahu

Prav prikupne so »modrosti«, s katerimi se občost izkazuje! Prikupne, kakopak, v kolikor si ljubitelj KRETENIZMOV. Poglejmo, kako je s konkretnim (in povsem ljudskim = občim) izrekom, ki pravi, da »je strah votel, zunaj pa ničesar ni«. Pred tem pa, tako, mimogrede…

Že sama kombinacija votlo(st) + okrog-ničesar-ni je popolno neskladje, stanje, katero ne zmore niti obstajati, in je, potemtakem, že trditev o tem, da obstaja nekaj, kar ne zmore obstajat, kretenizem! Čemu? Preprosto: VSAKA prostornina (pa naj bo z nečim napolnjena ali prazna = votla) terja svoje meje (terja neko »telo«, posodo), znotraj katerih se nahaja, pa – če teh meja NI, potem tudi znotraj njih ničesar ne more biti (niti votlosti)!

Pri strahu vedno obstajajo neki razlogi, zaradi katerih se s strahom izkazuješ! VEDNO, kajti v kolikor teh razlogov ( = VSEBINA strahu = NEvotlost) ne bi bilo, potem ne bi bilo tudi njihove posledice = strahu. Je pa res, da…

Če povsem preprosto zapišem, potem to naredim tako: od tega KJE se nahajajo razlogi nekega strahu, v KOLIKŠNI MERI so ti razlogi utemeljeni z objektivnimi dejstvi in v KOLIKŠNI MERI se izkazujejo je odvisno to, ali je strah ZDRAV ( = povsem NORMALEN) ali pa NEZDRAV ( = izkaz bodisi popolne nerazumskosti = nagonske zasnovanosti, bodisi OKVARJENE razumskosti = NEzmožnosti razumskega izkazovanja sicer razumsko zasnovanega bitja).

KJE se nahaja razlog strahu

Kakor je za vse ostalo temeljni razlog (vzrok) nekega (kateregakoli) izkazovanja v samem izkazovalcu, tako je tudi v primeru strahu – NEPOSREDEN razlog za bati-se je VEDNO V GLAVI, oziroma, če drugače zapišem: od tega, kako si zmožen doje(ma)ti neko konkretnost, je odvisen tudi tvoj odnos do te konkretnosti (torej tudi strah, način in intenzivnost njegovega izkazovanja), dočim je vzrok tega neposrednega-razloga-v-glavi-nahajajočega-se nekje IZVEN TEBE, potemtakem v okolju.

Pojasnim…

V kolikor NIKOLI ne bi videl kače, v kolikor ti nihče ne bi pokazal njene upodobitve (fotografije, na primer), v kolikor nikogar ne bi slišal o njej govoriti, v takšnem primeru sploh vedel ne bi, da kača obstaja, potemtakem – se kače sploh ne bi mogel bati! Pomeni, da je zavedanje o tem, da nekaj obstaja (in zmore biti nevarno), predpogoj strahu.

Mora nekaj zares obstajat, v svoji dejanski materialni podobi (torej v podobi otipljivega, s čutnimi zaznavami dosegljivega), da se taistega bojiš?

Za razumsko delujoče bitje MORA (obstajat), kajti – na temelju česa naj bi se bal tistega, česar ni, medtem ko za nagonska in za psihično okvarjena razumsko zasnovana bitja NE MORA zares obstajat razlog strahu (torej tisti nekaj, katerega se bojim), in je tipičen primer za dokaz pravilnosti te trditve – »bog« (katerikoli in vsi skupaj), torej tisti »nekaj« ali »nekdo«, katerega še nihče doslej NI videl (videli so samo »njegove« upodobitve, slike, kipe), »ga« ni slišal (slišali so samo tisto, kar so neki drugi, nerazumsko delujoči, o »njem« govorili in zapisovali) ali ga s katerokoli drugo podobo čutnega zaznavanja dosegel (spoznal)! (Pri čemer, in mimogrede – so tudi takšni, ki po »božje« častijo Elvisa Prislija, potemtakem bi se dalo zapisati tudi to, da je razglasitev / = ugotovitev/ nečesa »božanskega« odvisna od razglaševalca /in NE od objektivnih dejstev/, konkretno – od njegovih UMSKIH NEZMOŽNOSTI!) Z drugimi besedami:

Kadar se bojiš brez utemeljenega razloga (in se, denimo, bojiš tudi »boga«), takrat se bodisi izkazuješ kot povsem-normalno-NAGONSKO ( = NErazumevajoče)- bitje, bodisi kot psihično (in razumevanja NEzmožno, kljub svoji siceršnji razumski zasnovanosti) okvarjeno (obolelo) bitje!

Mimogrede – tisti »vsi-ljudje-vse-vemo« (pri čemer nagonski sebe obravnavajo kot ljudi!) je, konkretno, v primeru »boga«, izkaz dejanskega NEvedenja, kajti nagonski »vedo«, da obstaja nekaj, česar, preprosto, NI (sleherni obstoj, česarkoli, je namreč dokazljivo stanje, lahko, četudi na posreden način, pokažeš, otipaš tisto, kar obstaja)… NE vedo tega, da tisto, česar NI, zmore obstajat izključno v njihovih glavah (predstavah, »razumevanjih«)… na povsem enak način, kakor oaza »obstaja« v fatamorgani ( = blodnji)!

Kako intenzivnost izkazovanja strahu deli na zdrav in Nezdrav strah?

Bom skušal povsem preprosto pojasniti…

V kolikor se zavedam ( = razumevam) tega, da VSAK pajek vsebuje tudi strup… tega, da VSAK pajek z ugrizom ta strup vbrizga v mesto ugriza… tega, da je OD VRSTE PAJKA odvisna moč tega strupa (ne samo od velikosti, kajti značilno je – tudi za kače, škorpijone in ostale »strupene« živali – to, da imajo v-toplih-krajih-živeče-»strupene«-živali močnejše strupe kot tiste, ki živijo, denimo, na našem področju)… tega, da VSAKA žival krepko preveri okoliščine, preden se odloči za napad (in tudi pajek, na temelju količine – telesne – temperature, s katero zaznava velikost svoje morebitne žrtve, odloča o tem, ali bo nekaj/nekoga imel za hrano ali ne)… tega, da VSAK pajek napade izključno na temelju nekega razloga (zaradi hranjenja, denimo, ali takrat, kadar ga neposredno ogroziš = se brani)… tega, da VEČINA pajkov sploh ne zmore (s svojim ugrizom) predreti (»moje«) kože… v kolikor se, potemtakem, zavedam objektivnih dejstev (povezanih s pajki), v takšnem primeru je prav, da se bojim IZKLJUČNO  tistih pajkov, ki me dejansko zmorejo ogroziti, vendar…

V kolikor takšnega pajka opazujem v terariju, ali z razdalje, ki mi omogoča varno opazovanje, takrat NE občutim strahu (občutim pa, še vedno, previdnost = izkazovanje, temelječe na strahu pred objektivnimi dejstvi, pri čemer se ta objektivna dejstva v primeru »moje« varne oddaljenosti od pajka izkazujejo kot »mene« neogrožajoča)… v primeru psihične obolelosti (in bolestnega strahu pred pajki, na primer) pa se bom bal vsakega pajka (tudi »suhe južne«, ki jo vidim kot gromozansko-velikega-pajka) in se ga bom bal v vsakem primeru (tudi, če je v terariju, in do mene sam od sebe NE zmore dospeti)!

Ko bi še drugače: od tega, če strah izkazuje neko realnosti ustrezno stopnjo previdnosti (in s tem tudi povsem sprejemljivega odnosa do MOREBITNE nevarnosti), ali pa bodisi povsem blokira (dobesedno otrpneš od strahu), ali pa, v nasprotnem primeru, požene v paničen (brezglav) beg, je odvisno to, ali govorimo o zdravem (in previdnost zbujajočem) strahu, ali o bolestnem.

Skratka, in za zaključek: strah NIKOLI ni votel (VEDNO obstaja nek razlog zanj, pa čeprav ta razlog govori o bolestnem stanju oz. o obolelosti, okvarjenosti), strah JE TEMELJNO čustvovanje (je stanje, ki vodi v previdnost = v varnost = v lastno NEogrožanje), se pa, žal, v absolutni večini izkazuje V PODOBAH NERAZUMSKEGA delovanja (pri tej trditvi upoštevaj vse tiste strahove pred »drugačnimi«, po veri, politiki, rasi…) oz. v podobah, ki so za nagonska bitja nekaj povsem »normalnega« (običajnega), dočim pri razumsko zasnovanih pričajo o psihični okvarjenosti (o NEzmožnosti razumskega izkazovanja), obenem pa – odsotnost strahu ( = stanje brezpogojnega »zaupanja«) priča o NErazumskem in/ali NEnaravnem izkazovanju, o »neumnosti« (vse, kar je dala Narava, je dala z nekim, konkretnim, razlogom, torej je tudi strah dala na takisti način, in VSE, kar odstopa od /svoje/ naravnosti, je – O B O L E L O, okvarjeno)!

Toliko o navznoter-votlo-navzven-ničesar.