Bojda
je danes kulturen praznik. Dvomim. Med nekulturnimi ni kulturnega, ničesar.
Verjetno je praznik kulture, ki ga, baje, tudi nekulturni praznujejo.
Če sem
natančnejši, je danes, tozadevno, praznik nekega pesnika. Potemtakem tudi
pesnjenja samega, in poezije. In pri nas poezija zavzema posebno mesto. Zlasti danes.
Tako da…
Je
najmanj kupovana, v knjižnicah najmanj izposojevana, potemtakem tudi najmanj
brana in najmanj tiskana literarna zvrst. Celo kot breme se zna izkazovati,
kadar se z morebitnim založnikom pogovarjaš o natisu pesniške zbirke. »Veste,
takšne zadeve ne gredo v prodajo…«
Čudno
stanje, zares. Glede na to, da je ljudstvo tako kulturno. In poduhovljeno. In
glede na to, da poezija sama predstavlja vrh literarnega ustvarjanja. Pardon,
ga je predstavljala, nekoč, dolgo je tega, kajti…
Danes
ga ni, ki ne bi bil poet, in je ni, ki ne bi pesnila. Malodane vsakdo hiti
razbijati stavke na posamezne besede, in te besede zlagati v nedokončane
vrstice, in je to hitenje tako uspešno, da od poezije malodane nič ni več
ostalo. Obenem pa je nanjo moč naleteti na slehernem koraku, saj jo, prizadevno,
»tiskajo« na straniščni papir…
Ni komentarjev:
Objavite komentar