Zjutraj
so snežinke naletavale, tu, na »mojem« bregu. Krepko prezgodaj, za moj okus. Ko
bi zastavile zadnjega februarja, in odnehale po petih minutah, mi prav nič
neljubo ne bi bilo.
Štedilnik
v kuhinji je lepo zagrabil, ob šestih. Sem ga, maloprej, že v drugo nahranil.
Peč zgoraj pa – bentiš, zagnal sem jo pred štedilnikom, a se je komaj sedaj
zbudila! Se pozna razlika v razdalji, od kurišča, do vrha dimnika. Pri
štedilniku je krepko večja.
Razmišljam,
če bi limonovec in kumkvat (že) spravil v garažo. Drugam ju prek zime nimam
dati. Po eni strani ne bi prehiteval, bojda zdržita do minus pet stopinj, po
drugi pa ne bi tvegal, čeprav – v garaži vedno izgubita »voljo do življenja«,
pa iz lepe ozelenelosti nastane neko toliko-da-preživim listovje…
Tudi
glede kakijev se še nisem odločil. Letos jih je, vsega skupaj, deset. Če se
nisem zmotil v štetju. In to na enem drevesu, tistem, ki je najbližje hiši. Na
vseh ostalih pa, tudi na mladikah – bilo je, lepo je obetalo, ostalo pa, reci
in piši – nič!
Plodovi
toliko da so začeli prehajati iz rumene v oranžno. A se jih je že mrčes lotil,
predvsem sršeni. En plod so v celoti požrli, drug je dodobra načet, pa ga lahko
samo na veji pustim, bi prej segnil, kot dozorel. In tudi glede ostalih nisem
prepričan, če bi jim uspelo, pri takšni sedanji obarvanosti, dozoreti. Škoda,
Mala jih ima zelo rada.
Zadnje
dneve sem k besedam, s katerimi jo na svoj, pravzaprav na najin način crkljam (čeprav
se je že pripetilo, da sem poslušal nekaj o neprimernosti tega svojega crkljajočega
izrazoslovja), pridodal tudi – krofek! Tatin krofek. Ne morem pomagati, a je »sladko«
bitjece, in tata jo po nekajkrat na dan ama. Tudi takrat, ko se loviva, denimo
krog žižule, ne reče dajva-se-loviti, pač pa tata-ama-Liliko… ali pa Lilika-ama-tato,
odvisno, pač, od tega, komu vlogo bežečega, in komu lovečega podeli….
Piha,
pa še mrzlo je. Morda nekoliko bolj, meni, ker je za menoj nespeča noč. Za
deset dni nazaj sem se televizijskega programa nagledal. Film, s tematiko iz
prve, in film s tematiko iz druge svetovne vojne, pa še z upodobitvami nekih
dogajanj iz časov Rimskega imperija sem si čas krajšal. In preklinjal, ko sem
med programi brskal, in ugotovil, da že na veliko z božičnimi temami hitijo.
Jaz pa za palčke navijam! Vem, da obstajajo, tudi vem, kako zgledajo. Še zlasti
takrat, ko na prste stopijo…
Ja,
tudi palčka bom moral pospraviti, da ga mraz ne stisne. Trenutno je sicer še
vedno zadolžen za to, da čuva miniaturno jablano, a bo moral, v kratkem, pod
streho. Pa mi sicer ni za takšne kičaste »okraske«, razne palčke, Sneguljčice,
labode, in kaj vem še kakšne epizode navlakastega neokusja, vendar tega, mojega
palčka, drugače obravnavam. Za šalo mi ga je namreč starejši moj sin prinesel,
pa – tako, kot se jaz ubadam z žaganjem debel, takisto tudi palček počne…
Darilo pa je darilo.
Danes
nisem preveril, če cvetovi vrtnice še dišijo, vsaj malo, ali jim je dišečnost
mraz zatrl. Tudi ta vrtnica… nikoli je ne bi sadil, krepko več je nekega
steblovja, listovja in trnja, kot cvetov, vendar – prejšnja lastnica jo je
zasadila, jaz pa sem jo samo na (meni) ustreznejše mesto prestavil, želeč vsaj
nekaj »duha« prejšnje lastnice ohraniti, na tak način. Pred menoj sta namreč v
tej hiši živeli osebi, katerima je zadeva pomenila krepko več, kot zgolj neke
zidove, neko posest, imetje. In po besedah njune hčerke, imam podoben odnos do
tega, sedaj »mojega« brega…
Da, v
vsem, kar se mi je nelepega pripetilo, sem tu našel košček lepega! Čeprav
grenko lepega, po vsem, kar sem prav tu doživel, a kljub temu. In se je kar
nekaj takega lepega nabralo, od tega, da sva se smela vseliti, brez sleherne
najemnine, štiri mesece pred izvedeno prodajo-nakupom objekta… prek tega, da je
bil dogovor o prodaji-nakupu izpeljan brez najmanjšega zapleta, na izjemno,
obojestransko človečen način… da mi je bilo, kljub bistveno nižji ceni,
puščenega kar nekaj pohištva, resda starega, a kakovostnega, celo lepšega od
novih kosov, in sem celo sliko, ki jo je oče dedinje oziroma meni-prodajalke,
bivši lastnik, naslikal, prejel v dar, da sedaj stoji in krasi na ustrezni
polici, tik nad knjigami, ki so z mojim imenom na platnicah izšle… Ne nazadnje,
tudi Mali je tu dom, tu je bila zastavljena in donošena, sem je prišla iz
porodnišnice.
Da,
štiri leta je, kar sem tu, stalno živeč. Ne vem, koliko bi me še bilo, če
sploh, v kolikor bi ostal tam, kjer sem bil prej. Tu, v tem zakotju, kakor mi
je bilo dano slišati, pa sem vsaj košček neba našel. Da mi je od njega neka
mrvica ostala, kadar je Malo tu, ali pa se kak drug moj čiček na obisk
pripelje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar