Ne, ne
želim si vedeti vse(ga)! In kar nekaj razlogov obstaja, za to…
Kot
prvo – »vse« zmore »vedeti« izključno neumnost! Že ko sliši, nekaj, o nečem, »vse
ve«, čeprav je žalostna resnica, ki povsem drugače govori, in izpove, da
ničesar zares ne ve, ta neumnost, le ponavljati neštetokrat prežvečeno se je
naučila.
Kot
drugo – več kot sem izvedel, več kot vem, večje se mi področje neznanega
razkriva, ko me dvom v dokončnost spoznanj do vprašanj popelje, in me ta
vprašanja k odgovorom ženejo, dočim mi za njih iskanje vse manj časa ostaja. Pa
mi je ljubše vedeti, to, da nikoli ni moč do konca dospeti.
Kot
tretje – večina tistega, o čemer sem ugotavljal, pri čemer sem do spoznanj, do
tistega vem dospel, večina tistega se je zmogla v nekih bolečih, v najboljšem
primeru neprijetnih podobah izkazati. Pa mi ni do tega, da bi pretirano tako
nadaljeval.
Kot
četrto – da bi vedel o tem, k čemur sem se namenil vedeti, in mi je vsako
spoznanje samo še bolj svet razkrajalo, mi ga v temo ovijalo… ne, hvala, a niso
vredni moje volje, mojega časa, mojega življenja, pa čeprav bi ga samo temu
namenil, da bi še več vedel o njih!
Kot
peto, in poslednje, kar mi ta hip na misel pade – kako dolgočasno, monotono,
prazno, predvidljivo bi bilo vse, življenje samo po sebi, ves svet, ko bi
vedel, vse o vsem, in ko ničesar ne bi bilo, kar bi v neka razkrivanja vleklo,
se, kot neznano, kot zanimivost izkazovalo…
Ne,
resnično si ne želim vedeti vsega. Še to, kar vem, mi je preveč, krepko preveč!
Ni komentarjev:
Objavite komentar