Olajševalne okoliščine…

V pravni praksi obstajajo olajševalne okoliščine. Tudi v svojih živetjih si jih iščejo, na slednjem koraku, ko sebi lažje izbirajo. Prve, v pravu, temeljijo na etiki, in skušajo delovati v prid človečnosti, druge, v njih živetjih, so z etičnim skregane, in živalskosti dopuščajo izkazovanje…

 

Življenje ne pozna olajševalnih okoliščin. Pravzaprav jih ne želi spoznavati, v nasprotnem bi samo sebe pobijalo. Ne moreš trditi, da si drugačen od tistega, s čemer se izkazuješ. Ne moreš trditi, da si človek, če se z nagoni kažeš, in ti je boj za obstanek, čim lažji, čim lepši, čim boljši… poglavitno, osnovno vodilo!

 

Dejstva so – dejstva. Neka danost se zanesljivo nikomur ne bo prilagajala, da bi mu soočenje s seboj olajšala. Je, kakršna je, ne pusti se spremeniti, in edino spreminjanje, posredno povezano z njo, je tisti, ki se s to danostjo sooča. Na različne načine, v svetu občestva, z upoštevanjem danosti, v svetu človeka.

 

Tisti bolje-dan-lev-kot-sto-let-ovca bi, zlahka, lahko nadomestili z bolje-človek-kot-žival. Lahko bi, morda tudi bodo, nekoč, če bo nek nov čas uspel premagati »vsa znanja sveta«. Ja, je težava, s temi »znanji«, v vsakem času so obstajala, v podobah absolutnih resnic, gore papirja so bile popisane, da bi z njimi varovali, baje tudi častili, vso »umnost«, z vseh vetrov pritepeno, da bi se kasneje, po stoletju, dveh, in tudi krepko več, izkazalo to, da – je znanje v soodvisnosti s poznavanjem, da je poznavanje v soodvisnosti z zmožnostjo razumevanja, da teorija zmore biti samo takrat upoštevanja vredna, kadar jo je moč v praksi, in uspešno, izkazovati, da zmorejo biti »umna« tudi sila povprečna, pravzaprav ne-umna bitja!

Ni, na tem področju ni prav nobenega razvoja, še vedno o »znanju«, in o »umnosti«, papirji pričajo, razne diplome, magisteriji, doktorati, in priča množičnost tistih, ki za nekima »znanjem«, in »umnostjo«, stojijo, čeprav se redno izkaže, to, da – več kot jih »ve«, manj temu njihovemu »vedenju« verjemi!

Da, še vedno živimo v svetu, v katerem razni nazivi, položaji, neke »uspešne poti«, četudi na skrajno nemoralen način prehojene, govorijo, občim, o »strokovnosti«, »uspešnosti«, »zmožnosti«, in to počnejo samo radi tega, ker to občestvo niti zdaleč ni zmožno segati »pod površje kože«, ni zmožno prepoznavati tistega, o čemer presoja… pa mu zmorejo samo neke videne zadeve govoriti o vsebinah, katerih niti pozna ne!

 

Česa vsega nisem bral, v nekih knjigah, ki so, vsaka v svojem času, veljale za vrhunska razkritja resnice. Kakšnih vse teorij sem se naposlušal, ko sem se prebijal skozi mišljenja, celo »dognanja« številnih mislecev, za katere je čas pokazal, da so zgolj »misleci« bili. Ne nazadnje, česa vsega v svojem življenju nisem slišal, ko so mi o »resnicah« pripovedovali, in se je izkazalo, da vsi zgolj o eni in isti govorijo, o lastni – neumnosti!

 

Ne gre drugače, tam, kjer papagaji papagaje učijo. A je težava, pri takšnih papagajih, in pri takšnem učenju – tudi moj papagaj je znal marsikaj povedati, a, revež, ene same besede ni razumel! Pa – ko bi se hotel z njim pogovarjati, ko bi mu hitel dejstva razodevati – lahko bi v nedogled pojasnjeval, se ob tem na glavo postavil, nič ne bi pomagalo, še vedno bi v odgovor prejemal koki-človek-koki-priden-tiček…

 

Marks je ugotovil, da je religija »opij za ljudstvo«. Ko bi svoje ugotavljanje začel nekaj korakov prej, in to »ljudstvo« prepoznal, bi takšne trditve nikoli ne izkazal! Ni, verovanje ni nikakršen »opij«, ni posledica nikakršne svojevoljne odločitve, ali priučitve, pač pa gre za sila preprosto dejstvo – tam, kjer samo z »znanjem« razpolagajo, in niso zmožni njegove verodostojnosti ugotavljati, tam nikoli do spoznanja ne bodo dospeli, ker jim ni dano, mišljenjsko jim ni dano spoznavanje česarkoli drugega, kot neposredno doživetega, in s čutili zaznanega, pa še takrat… pa še takrat presojajo na temelju posledic, doživetega, medtem ko do samih vzrokov, kaj šele do okoliščin odvijanja nečesa, dospeti niso zmožni!

Ne, religija ni nikakršen »opij«, verovanje je nuja, tam, kjer razumevanja niso zmožni, obenem pa potrebujejo nekakšna vodila, neke razlage, pa čeprav jih vse to samo v tri krasne pelje…

 

Hranim neke knjige starejših časov, zelo skrbno, tu in tam, kakšno v roke vzamem, da zmorem obnavljati spomin na »resne« trditve nekoč »resnih« posameznikov, na trditve, ki so »resnico« razlagale vsem, in zlasti tistim, ki so bili enako, ali celo manj »resni« od uradno potrjenih »resnih«, nekih »teoretikov«, »mislecev«. Zabavno bi bilo brati, z različnih področij znanosti, pravzaprav »znanosti«, o kiklopih, enookih velikanih, ki »živijo na drugem koncu sveta«, pa o številu molitev, potrebnih za to, da bo kuga hišo obšla, ali da se bo nek otrok zdrav rodil, da mu boš celo spol lahko opredelil…

Da, tudi takšne, pravzaprav predvsem takšne trditve so, nekoč, predstavljale vrhunec »znanstvenih« dosežkov, in tudi danes tovrstne, malček prilagojene, modificirane trditve govorijo o »resnicah«, o »znanju« in zlasti o nezmožnosti razumevanja občestva, in iz njega pognalih »strokovnjakov«! Ni, na področju mišljenja, prav nobenega razvoja, neumnost porojena, neumnost zapusti svet, drugače ne gre, kajti prav nobeni podatki, pa naj bodo še tako na-pamet-naučeni, ne vodijo do ničesar drugega, kot do koki-človek-koki-priden-tiček…

 

Znanje, dejansko znanje, zmore biti moč, tam, in samo tam, kjer je zmožnost njegovega spoznavanja, njegovega preverjanja v praktičnem življenju, tam, kjer, v prvi vrsti, obstaja zmožnost dvoma, v taisto znanje, konstruktivna moč, hodeča v smeri dejstev, resnice… in zmore biti, in tudi je, moč neumnosti, kadar se zgolj kot »znanje« kaže, v nekih svojih absolutno veljavnih podobah, o čemer tudi zgodovina priča, ko, denimo, govori o tem, kako je prostranstvo peska nadomestilo nekoč plodna področja, z letnim dvakratnim žetjem pšenice… kako je, na primer, neko Petro nadomestilo praznoverje, značilno, še vedno, za celoten planet… kako je neke želje po oh-in-ah-drugi-švici nadomestila neka na kolenih izkazana in neobstoječa suverenost, v celoti od tujih odvisna…

Ponudi jim, v besedah jim ponudi klobaso, in že jim bo dovolj zadišala, da bodo »malenkosti« spregledali, in se ne povprašali niti o tem kako-bomo-jedli-klobaso-ko-pa-niti-svinje-nimamo-da-bi-jo-zaklali…

 

Spregledati. Beseda, ki me, mimogrede, k jeziku popelje. O učinkovanju sodobnih »jezikoslovcev« sem že velikokrat, ne škoduje, če tudi tu o siromašenju jezika zapišem, o razkrajanju njegove moči, izraznosti, zmožnosti nedvoumnega sporočanja. Ja, tako kot breskev, potrebujem pojasnilo, da vem, ali mi govoriš o sadežu, ali o drevesu…

Spregledati = znenada odpreti oči, znenada videti.

Spregledati = nekaj je ušlo mojemu pogledu, nečesa nisem videl. Ena in ista beseda, o dveh povsem različnih, celo nasprotujočih si zadevah govori! Bravo, »znalci«! Čeprav…

Če že besede dobrota, pridnost, poštenost… o ne-dobroti, ne-pridnosti, ne-poštenosti pripovedujejo, čemu tudi spregledanje ne bi smelo enako delovati?! Tam, kjer ugotavljanja niso zmožni, pač pa se zgolj s svojim »znanjem« in z »razumevanjem« izkazujejo.

 

»Bog je ustvaril človeka in mu (ženo in) živali ter vse ostalo v uporabo dal…«

Čemu se mi zdi, da ta, njihov, »bog« pojma ni imel o tem, kaj »ustvarja«?!