Mejduš,
že na dvajset stopinj sem dospel. Po šestih urah kurjenja. Danes peč, zgoraj,
očitno »nagaja«. Žal ni tako narejena, kot je štedilnik na drva, pa da bi
spodnja vratca odprl, in zagotovil večji pritok zraka, ne, zgolj z neko ročico
zmorem to uravnavati, pa na tak način ni moč preseči maksimalnih zmožnosti
naprave, le pridušim jo lahko, jo umirim, takrat, kadar zadeva deluje tako, kot
naj bi delovala…
K sreči
imam kaj obleči, navznoter pa me, itak, »greje«, od silne »ljubezni«, ki planet
preplavlja. Bom raje kratkega nalil, ko z lepinjama zaključim, bo vsaj malo delovalo.
Glede na to, da je z menoj nekaj hudo narobe, in me »ljubezen« zmore samo
(z)mraziti…
Pomislim
na Julijo in Romea. Degeneriranca, zagotovo! Juliji sta bila samo dva dobra,
Romeo, in balkon, kadar se je Romeo pod njim nahajal. In z Romeom je bilo
enako, samo Julijo je imel rad, in balkon, kadar je bila na njem. Dejansko
nista vedela, bebca, kaj je to »ljubezen«, in kaj je to potreba po razdajanju »ljubezni«!
Ko bi vedela… balkon bi odpadel, Julija bi, velikodušno, vsakemu mimoidočemu
svojo naklonjenost izkazovala, Romeo pa bi se naokoli klatil, tam, pač, kjer bi
si kakšno našel, da bi ji pokazal, kako »rad jo ima«. Popolna
de-ge-ne-ri-ran-ca!
Simpatični
so mi, takšni degenerirani. Resda niso normalni, a pri njih vsaj to veš, na čem
si. Obenem pa zmorejo tudi tebi biti, zares biti, ne samo lastnim ritim. Ja,
vem, tudi jaz nisem normalen, sem se že navadil na to dejstvo.
Skupaj
do smrti. Tako nekako bi lahko porekel, takrat, kadar bi o Juliji in Romeu.
Tako nekako bi tudi lahko porekel, ko bi neko svojo mladostno željo, neko
brezvezno sanjarjenje opisoval. Čeprav…
Ta
skupaj-do-smrti je moč različno razumeti, in tudi doživeti. Lahko te, na
primer, že za živega pobijejo, da tudi po lastni smrti, v podobi nečesa
olastninjenega, še naprej služiš v dobrobit prav nič dobrih. In, bog ne daj, da
se upreš, tik pred smrtno posteljo, neformalno, kakopak, ker jim njihov
skupaj-do-tvoje-smrti pokvariš!
Ja,
marsikje ta »ljubezen« obstaja v podobah nečesa dogovorjenega, ustaljenega,
vsakdanjega, naučenega. Sicer ne tako hladna, kaj šele ledena, upam vsaj, kot
je »ljubezen« dveh ledenih gora, ki se druga na drugo naslanjata, da se ne bi
prevrnili, pa več naklonjenosti izkazujeta temu naslanjanju, ki jima dobrobit
zagotavlja, kot čemurkoli drugemu, a nič ne de, za to, dokler »se imata radi«,
naj se, pač, imata. Bi ju bilo škoda, gromozanska škoda, ko bi se prevrnili, in
se, posledično, zgolj kot del obkrožujoče ju običajnosti razkrili.
Druga
lepinja se približuje svojemu koncu, potemtakem je tudi do kratkega vse večja
bližina. In do topline, katero bom resda samemu sebi tvoril, s pomočjo tega
kratkega, a kljub temu. Še dobro, da ga »ljubim« vsaj tu in tam popiti, sicer
bi se moral še topleje obleči!
Ni komentarjev:
Objavite komentar